Telebane ustavi samo represija

Veter med tednom ni prinesel le občutno nižjih temperatur, ampak tudi normalizacijo stanja na poteh, ki so jih ob prvem valu toplote povsem v skladu z akcijo #ostanidoma zavzele množice sprehajalcev. Mrzlo je bilo in oster veter je ubijal duha, a med gravlanjem sem spet užival v dolgčasu.

Grupa mamilov

Potem je prišel saharski prah. In za njim spet pomlad, ki bo pred novo ohladitvijo menda vztrajala dva cela dneva. Spet … gneča, ki ne daje več vtisa distance, kaj šele izolacije. Opazil sem, da nekateri nikakor nočejo izkoristiti vse širine razpoložljivega prostora za to, da bi se človeku ognili na tista dva metra. Čeprav je preprosto. Izbereš manj obljudene poti. Če kdo pride nasproti, včasih malo počakaš. Potem se mu ogneš v širšem loku. Ob tem ga lahko pogledaš v oči in mu pokimaš, prijaznost namreč ni kužna … kvečjemu je nalezljiva.

Vseeno je na terenu lepo spet videti ljudi, ki dajejo nek vtis normalnosti, drugače kot sredi tedna, ko je narava, s saharskim prahom vred dajala vtis, da bo svet vzel vrag še pred poletjem.

Že takoj zjutraj pa sem sredi mesta opazil prešerno razpoloženo druščino kolesarjev. Druščino? Mar niso druščine z nekim odlokom celo prepovedane? Seveda so. Dvomim, da so trije, štirje mamili člani skupnega gospodinjstva. Dvomim, da so se srečali slučajno in da je bil tesen socialni stik le kratka izjema, ki sicer ni dovoljena in še manj priporočljiva. Jasno so sporočali, da pripadajo istemu plemenu. Istemu kolesarskemu klubu. Nosili so enake klubske drese.

Ne samo, da jim je malo mar za omejitve in da se požvižgajo tudi na zdravo pamet ter pretečo in že vseprisotno nevarnost, zaradi katere ostajajo ljudje brez služb in življenj! Škodo delajo tudi kolesarski skupnosti. In spoštovanemu ter uspešnemu klubu, ki mu pripadajo.

Grupe kolesarjev in gruče izletnikov

Na družabnih omrežjih že slaba dva tedna prebiram moraliziranje uporabnikov, da naj ljudje vendar nehajo kolesariti v skupinah, a sem si mislil, da uporabniki družabnih omrežij počno to, kar pač počno uporabniki družabnih omrežij. Pretiravajo. Ampak očitno tudi po dveh tednih stalnega opozarjanja in zasmehovanja tistih, ki ne ravnajo odgovorno, nekateri še kar ne razumejo. Ne mislim le na kolesarje.

Danes so spletne kamere na priljubljenih izletniških točkah beležile gruče izletnikov, ki so se vedli kot da je vse v najlepšem redu. Kot da morda ne prenašajo s seboj prekletega virusa. Popolnoma vseeno bi bilo, če bi oskrbnik planinsko kočo odprl. Gneča je bila enaka.

Pravih junakov pač nič ne ustavi. Če jih ne ustavi slabo vreme, jih ne bodo niti malenkosti, kot so 10-mikrometrski trdni delci. Kaj šele 50-nanometrski virus!

Izjeme? Neopravičeno!

Ne ustavijo jih niti ponavljajoča se opozorila stroke. Ne ustavijo jih poročila v medijih, ki nas počasi že spravljajo ob pamet. Ne ustavijo jih podatki o smrtih v Italiji in Španiji, kjer trupla odvaža vojska. Ne ustavijo jih napovedi gospodarske krize, ki bo za vse toliko hujša, kolikor dlje se bomo … oprostite izrazu … zajebavali. Vseeno jim je. Tudi za sočloveka jim je vseeno. Očitno jim je vseeno, da utegnejo prinesti virus domov in okužiti vso družino.

Do živega jim ne pride niti posmeh. Opravičil imajo na tone. Eno boljših: »Če silijo k druženju delavce v proizvodnji, se bomo družili tudi mi.« Morda je res tudi odraslim pretežko razumeti, da obstajajo nujne dejavnosti, brez katerih bi pocrkali takoj (zdravstvo, varnost, proizvodnja in distribucija nujnih dobrin), manj nujne, ki jih je vseeno potrebno vzdrževati, da ne bomo pocrkali malo pozneje … in da obstajajo tudi dejavnosti, ki sploh niso nujne. In med njimi je, bog pomagaj, tudi rekreacija.

Runde bodo kmalu prepovedane

Rekreacija v teh časih res ni nujna, je pa dobrodejna, ne toliko za fizično, kot predvsem za psihično zdravje. In v teh časih rekreacija na javnih površinah niti ni več neodtujljiva pravica. Različne države jo omejujejo različno strogo. Bolj strogi so tam, kjer so ukrepe sprejemali prepozno ali se jih ljudje niso držali. Še enkrat moram ponoviti. Kolesarjenje – ali katerakoli druga oblika rekreacije na prostem – je v Italiji, Španiji in Franciji prepovedano. V Belgiji vožnje omejujejo na 50 kilometrov.

V Sloveniji smo imeli doslej srečo, da smo lahko kolesarili, tekli in se sprehajali skoraj brez omejitev. A očitno ne gre brez palice, ki jo uporabljajo v Indiji tudi dobesedno. Pred objavo te kolumne me je dosegla novica, da bo vlada omejila izhode iz stanovanj le na najnujnejše. Ne slepite se, da sem sodi tudi rekreacija. Ker ne. Športniki bomo mesec dni vzdržali. Morda se bomo zredili, gotovo bomo sitni in ko bo vsega konec, bodo priprave na Kanarskih otokih samo še lep spomin.

Tudi zaradi tistih, ki se nočejo držati pravil. Ki mislijo, da so edini, ki delajo tiste majhne izjeme.

Zdaj bomo očitno videli kaj pomeni zares ostati doma.