Hitrost nas bo pokopala

Hitrost nas bo pokopala

Nastrojenost proti hitrejšim. Ne proti divjakom. Pač proti tistim, ki so hitrejši.

Pixabay

Meje so padle. Končno! Ker smo lahko Ljubljančani kolesarili na relativno velikem območju, mi niti ni bilo dolgčas, čeprav sem bil aprila vsak dan na kolesu in skupaj v času omejitev po občini prevozil več kot 2300 kilometrov. Na dan osvoboditve skoraj nisem vedel kam naj se dam in ni šlo dlje kot v dve sosednji občini. Ko sem v petek naredil dobrih 20 kilometrov v vsako smer, sem prečkal tri sosednje občine. Danes sem bil na cesti vsega tri ure in prečkal sedem občin.

Občina brez servisa

O absurdno majhnih občinah debatiramo že leta in leta, a morda je marsikdo šele zdaj ugotovil, kaj to pomeni tudi v praksi. Občina brez pošte in trgovine? In brez kolesarskega servisa? A to ni besedilo o lokalni samoupravi v Republiki Sloveniji. To je kolumna o gneči na gozdnih in poljskih cestah ter kolesarskih stezah v najgosteje poseljeni občini v Sloveniji.

Okoli 276 tisoč prebivalcev ljubljanske občine si je slab mesec dni delilo 275 kvadratnih kilometrov. Po uradnih podatkih si vsak kvadratni kilometer delijo 1004 prebivalci. Sploh v obdobju, ko je v mestu bistveno manj študentov, turistov pa sploh ne, je to v bistvu relativno malo. Dokler so odprta trgovska središča ter slaščičarne in je dovoljeno ljudem potovati na Bled in v Piran. Tja smo, potem ko so vili roke zaradi množic, po novem spet vabljeni.

Najprej šport, potem okopavanje

V prvi fazi epidemije, še pred omejitvijo gibanja na občine, je ljudstvo popadla neustavljiva želja po rekreaciji na prostem in nekaj časa je bilo na poljskih poteh skoraj nemogoče varno kolesariti, kaj šele, da bi lahko spoštovali priporočeno razdaljo poldrugega metra. Tako je bilo, dokler so ljudje še smeli v druge občine.

Do druge faze in omejitve gibanja na občine je vnema po rekreaciji k sreči nekoliko usahnila. To povezujem tudi s popularizacijo visokih gred, ki je nekako sovpadla z otoplitvijo. Navsezadnje se delovnemu ljudstvu zdi prekopavanje vrtov precej bolj koristno kot klatenje po naravi – in temu niti ne morem oporekati. Saj veste, sredi marca smo se pogovarjali tudi o skorajšnjem pomanjkanju zalog hrane.

Vseeno so se po cestah v okolici Janč valile – dobesedno – kolone kolesarjev, na bolj odmaknjenih cesticah pa tudi čedno število sprehajalcev. Ki so prišli iskat mir … in so ugotovili, da miru ni. Da niso sami. Da mimo drvijo tudi kolesarji. Da je na cesti vendarle treba paziti. Še posebej, če imajo otroke. Ampak očitno ljudje pričakujejo, da morajo paziti predvsem tisti, ki … ki so hitrejši.

Hiti počasi

Seveda moramo paziti. Zelo moramo biti pazljivi. Še posebej zdaj, ko so na cestah ljudje, ki so začeli hoditi v hribe prejšnji mesec. Če ne bi pazil, bi se nekega dne na asfaltirani cesti pod Rašico zlahka zaletel v gručo, ki jo je sestavljala zelo, zelo razširjena družina. Še preden sem začel negodovati, me je poglavar odprave nahrulil kot psa, češ da naj pazim, kje vozim. Menda sem šel prehitro, je dodal drugi starešina. To je ocenil tako, da je bil s hrbtom obrnjen proti meni.

Drugi primer. Asfaltirana vaška pot. Mati se pogovarja po telefonu. En otrok se pelje s kolesom še kar dobro in po svoji strani. Drugega otroka zanaša levo in desno. Ko jih dohitevam, nekajkrat zakličem v opozorilo. Nazadnje se moram ustaviti. Mati si vzame čas in me nahruli kot psa. Pazim da naj jaz. In da naj ne divjam.

Nastrojeni proti hitrejšim

Brezbrižnost počasnih do hitrejših postaja čedalje očitnejša, tudi na kolesarskih stezah. Te so že tako ali tako preozke, tudi tiste, ki so zgrajene na novo. Kolesarjev – in nebodijihtreba na e-skirojih – pa je čedalje več. In razlike med kolesarji so še večje kot razlike med avtomobili. Najpočasnejši vozijo trikrat počasneje kot, ne najhitrejši, ampak kot tisti, ki vozijo 25 kilometrov na uro. Kot da se ne bi šli istega načina transporta.

Tako dohitimo sanjača, ki brez rok počasi vijuga levo in desno. S slušalkami v ušesih. Nikamor se mu ne mudi in ne razume koncepta užitka v hitrosti.

Ali teto, ki se sredi kolesarske steze pelje s hitrostjo, malo večjo od peščeve. Po opozorilu bo najprej nehala poganjati. Potem se bo ozrla levo. Pri tem jo bo nevarno zaneslo v levo. Ko se bo ujela, se bo začela počasi umikati. Ne nujno na desno.

O tem je govoril Bor Čeh: »Ne podpiram niti tega, da bi morali vsi na kolo, oprostite, ampak določeni ljudje naj se držijo stran od kolesa!« Za norca tako velja kolesar, ki se spušča z Rašice 60 km/h, ne pa pohodniki, ki ne hodijo ob robu ceste, temveč po voznem pasu, obrnjeni s hrbtom proti prometu. Za norca velja celo nekdo, ki se premika s hitrostjo 20 km/h! In ne mati, ki nima pod nadzorom otroka. Navsezadnje pa se zmerja tistega, ki je nesrečo preprečil.

Komentarji

Najbolj všečkan komentar

David3. 5. 2020 ob 23:05

Kaj pa predlagaš za preventivo ali zdravilo pri tovrstnih situacijah? Poln k... imam sanjačev in brezbrižnih, nepozornih udeležencev v prometu, zato tudi priznam, da zmeraj nisem strpen. Razlogov je kar nekaj: nisem prepričan, če pomaga na dolgi rok; tega je preprosto preveč; škoda časa in živcev; nekaterim pač ne gre dopovedati, itd.

Sem že tudi sam doživel, da na dvonamenski peš poti za nepreglednim ovinkom čez poldrugi meter širine čepi družinica, ker mora tamali lulat. Tistih nekaj trenutkov, ko sem zaviral s kolesom, so me gledali in nepremično čakali čez vso širino poti, tako da mi ni preostalo drugega, kot da sem ustavil in pokasiral zmerjanje, da naj ne "vozim tako hitro".

Izjavi Bora Čeha bi dodal, da so "določeni ljudje primerni kvečjemu za potnike v javnem prometu" (nekateri pa še to ne, ker nimajo manir).

Več (+5)

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik?Ustvari račun.