Vštric z Borom Čehom

Vštric z Borom Čehom

Živi od kolesa, s kolesom in za kolo. Razglasili so ga za legendo kriterijev Red Hook, čeprav ni nikoli dirkal v finalu. Chas Christiansen ga je omenjal kot enega favoritov na Monstertracku, alleycat dirki vseh alleycat dirk. Najhitrejši messenger na svetu.

Jure Šajn, Mark Cvelbar, Silvia Galiani, Chiara Redaschi

Prvih osemnajst let je preživel v Kopru, potem pa se je preselil v Ljubljano in v drugi polovici življenja postal legenda Šiške, pravzaprav ljubljanska legenda. Doštudiral je na visoki šoli za risanje in slikanje, delal kot mizar in kovinopasar, šraufal starodobne avtomobile in dirkalnike za gorskohitrostne dirke in ni bil vzor zdravega športnega življenja. Potem se je pri 30 letih zaljubil v kolesarstvo. Nikoli ga ni zanimal mainstream. Vedno samo alternativa. Začel je na začetku in v šestih, sedmih letih praktično nabral za stoletje izkušenj. Doma ima Adlerjevo kolo iz leta 1936. V Rezijo je odpotoval z obnovljenim starim kolesom, kakršne so imeli rezijanski brusači – brusilci nožev. S triciklom je v slogu ljubljanskih postreščkov dostavljal mleko in jajca. Skoraj vse je poskusil tudi v dirkanju in je gotovo eden najbolj vsestranskih kolesarjev. Da je gravel kul, je vedel, še preden je bil kul. Če vas zanima njegova zgodba, kliknite Retro rats.

Kurir na kolesu? Messenger! Prvi obraz službe dostavljavcev na kolesih Leti Vili. Jasno pove, da je messenger nekaj drugega kot foodie, dostavljavec hrane: »V Sloveniji smo samo trije messengerji. Sanel Hećimović, Luka Blejec in jaz. In vse zaposlujem jaz. Pika.«

Počel si marsikaj in potem izbral eno najbolj neudobnih služb. Je šlo za trezen razmislek ali se je pač zgodilo?

Začelo se je, kot se stvari logično zgodijo. Razvoj kolesarstva je šel iz nekega hardcore fixed geara preko triciklov do tega, kar smo danes. Z Markom Šajnom sva imela neskončne debate okoli tega, kaj je mogoče delati s kolesom. Sedem let nazaj smo debatirali o tem, kako malo Ljubljanske mlekarne plačujejo za odkup mleka. Med pogovorom za šankom sem se odločil, da bom začel dostavljati mleko in jajca. Naredil sem svoj prvi tricikel in začel. Potem smo začeli z Dobro vilo razvažati pice. Potem je propadlo nekaj podjetij, ki so se ukvarjala s hitro dostavo, in sem se odločil, da bom odprl svojo messengersko firmo.

Nikoli nisem bil človek, ki bi gledal filmčke o messengerjih in, oprosti izrazu, masturbiral doma na to, kaj nekdo dela v San Franciscu, ampak sem želel to delati tukaj.

Čeprav je težko in čeprav je neumno, moraš na koncu sam uresničite svoje sanje, sicer boš samo sanjal. In sem se pač odločil, že desetič v življenju, da se bom preobrazil in nekaj naredil.

Rekel si, da je nekaj podjetij propadlo. In lotil si se točno tistega, kar ti je odsvetoval vsak drugi, ki je prišel mimo. Delamo Rundo, vem kako je to.

V Sloveniji je messenger še vedno razumljen kot poštar v lajkri. Ampak mi ne dostavljamo pošte. Pošta ima 24-urno dostavo, mi imamo dve možnosti: hitra dostava v eni uri in navadna v dveh urah. Garantiramo, da bo v dveh urah dostavljeno karkoli naročiš.

Ljudje ne razumejo, da vsak rabi messengerja. Preračunaj koliko časa stojiš v vrsti za nek opravek, ki ga lahko preprosto opraviš tako, da zanj pooblastiš messengerja. Ali koliko te stane uslužbenec, ki stoji v vrsti. To lahko rešiš elegantneje.

Kriza messengerstva je sicer tesno povezano s propadom analogne fotografije. Messengerji v New Yorku so po večini filme v razvijalnice in potem nazaj razvite fotografije. Z digitalizacijo fotografije, pravzaprav digitalizacijo vsega, se je naše delo začelo podcenjevati in ogromno podjetij se je zaprlo. A na našo srečo je nekatere dokumente še vedno treba razvažati. In za vsak opravek, ki zahteva, da se moraš premakniti iz točke A do točke B, sem tukaj jaz. Imamo neke prednosti, veze in poznanstva, zato lahko neko stvar uredim bistveno hitreje.

Kaj te privlači pri tej službi?

Uf ... bajk.

Dobro, lahko bi počel kaj drugega in šel še vedno popoldne za dve uri na kolo.

Sploh v tem času vidim, kako lahko ljudem pomagam, ko nekaj dostaviš nekomu, ki nima možnosti, da bi se lahko gibal. To sem recimo spoznal zdaj, ko smo dostavljali kruh s pekarno Osem. Ob tem se raznežiš.

Malo osladno se sliši. Kot policisti, ki izberejo službo, ker želijo pomagat ljudem.

Ker sem pač idiot, se vsake take stvari lotim na tak način. Nečesa se lotiš za posel in se na neki točki zaveš, da smo privilegirani in da se nekateri dejansko ne morejo premikati. Po mojem gre za nek presek med tem, da nekaj dobrega narediš za druge, ker si hitrejši, in obenem zadovoljiš svojo potrebo po adrenalinu.

Razmišljal sem, da te gotovo privlači adrenalin. V kakšnem smislu?

Seveda, adrenalin je osnova vsega. Gre za izzivanje samega sebe. Če greš ti sam na občino, boš morda 256. v vrsti in boš čakal dve uri. Mi pa tam poznamo nekoga, pustimo tisti listek in gremo vmes po drugih opravkih. In tudi če grem po formalni poti, lahko vmes, ko bi sicer čakal, rešim 50 drugih problemov in ko se vrnem, so pred menoj samo štirje.

Vmes si služil denar, medtem ko bi jaz tam čakal kot lipov bog.

Tako. Ali pa bi moral nekega uslužbenca plačevati za to, da bi čakal v vrsti dve uri. Jaz bom v tem času rešil kup svojih stvari … ampak bom tudi tvojo. In če to mogoče zveni kot hobi … ni hobi. Če vlagaš razpise za par milijonov evrov ali prevažaš resne vzorce, recimo nekoga, ki ima morda raka …

Tudi to delaš?

Seveda, dostavljam razne medicinske vzorce, dnevno tudi vzorce farmacevtske industrije.

Naštej tri najbolj nenavadne stvari, ki si jih dostavil.

15.000 evrov. Vzorce krvi in podobno. In pogodbo za 14 milijonov evrov za nek gradbeni projekt, ki je obsegala dvajset fasciklov.

Veliko fasciklov. Kako si to peljal?

S cargo kolesom. Devetdeset odstotkov dostav skušamo opraviti z bajki. Pa nočem zveneti kot nekdo, ki hoče vse delati na kolesu – ne podpiram niti tega, da bi morali vsi na kolo, oprostite, ampak določeni ljudje naj se držijo stran od kolesa!

V glavnem, delo messengerja je zelo odgovorno.

Dnevno dobivam prošnje ljudi, ki bi dostavljali za nas. Ampak razlika med dostavo pice in resnega dokumenta je v tem, da če pico vržeš po tleh – še nikoli je nisem, to bom kar zdaj povedal, še nikoli –, jo pač zamenjaš in spečeš drugo pico. Torej je strošek štiri, pet evrov. Če zamočiš razpis, vreden več milijonov, ali vzorec nekega bolnika, pa to malo težje prineseš notri.

Še enkrat, messengerstvo ni hobi. Ni dovolj, da ful rad kolesariš. Super, ampak tudi jaz se, oprosti, rad samozadovoljujem, pa zato ne bom porno zvezda.

Ni pa poklic mesengerja najvarnejši na svetu. Na Wikipediji je omenjena študija Univerze v Harvardu, kjer so ugotovili, da je možnost poškodbe pri messengerjih 13-krat večja od povprečja vseh poklicev in trikrat večja kot v naslednji najbolj ogroženi skupini – zanimivo, delavcih v mesno-predelovalni industriji.

(smeh) Še vedno se raje polomim na bajku kot da mi roko potegne v salamoreznico. Legende, kot sta Chas Christiansen in Mo, lastnik Keirin Berlina – ki sem ga gostil pri meni in je zdaj po mojem star že 50 let, upam, da ne bo zameril – drugače razumeta ulico. Vnaprej moraš predvidevati, kaj se bo zgodilo. Jaz slišim vrata, ko se odprejo. Pa ne da se hvalim, ker sem imel teh vrat že 13 …

Misliš na zlovešči klik vrat avtomobila?

Tako, ta klik je kot zvok Matilde, ko brusi koso. Ampak, ja, smrtnost je v tem poslu velika, ker ljudje podcenjujejo cesto. Grdo bom rekel, ampak cesta je kurba.

V prvem trenutku, ko misliš, da razumeš cesto, te bo naučila, da nimaš pojma.

Še pred kratkim, po sedmih ali koliko letih že, me je cesta spet šolala. Zdaj zaradi tega malo težje sedim, ampak, tukaj smo.

Jasno je, da se kak incident zgodi vsako uro. Kaj je bilo najhuje?

To, da sem si raztrgal faco. Po lastni neumnosti. 16 šivov, dvakrat zlomljen nos. Ko ti eno leto ni nič, vedno postaneš malo objesten. Raztrgal sem si roko, si dvakrat zlomil ključnico, … ampak to je sestavni del. Nobena stvar v življenju ni čisto preprosta. Gledam Kristjana Vrečka in druge mountain bike legende, ki so kar naprej polomljene, tako da mi nismo neka izjema.

Glede na odgovornost, o kateri sva se pogovarjala malo prej, si res težko privoščiš poškodbo.

Dispečer v Dobri vili si še vedno pripenja neko medaljo, ker sem z zlomljeno ključnico še eno uro dostavljal pice. Ko se nekaj odločiš, boš to naredil.

Če se vmes polomiš, je to tvoja neumnost, ne pa težava stranke, ki je naročila nekaj preprostega: da mora biti ob določeni uri nekaj dostavljeno. Kako boš to naredil, je tvoja stvar.

Niste pa messengerji vzor varnih kolesarjev, ki absolutno spoštujejo prometne predpise.

V bistvu vozimo precej varno. Če se poskusim vživeti v vlogo fotra, ki gre s svojima otrokoma po kolesarski stezi v nasprotno smer, mi nikoli ne bo jasno, kako je to lahko manj nevarno od tega, kar počnem jaz. Sam imam ves čas v glavi to, da moram delati tudi jutri.

Skratka, Bor Čeh je bolj odgovoren kot oče dveh otrok.

No, devet od desetih zdravnikov tega ne bo potrdilo, ampak jaz vem, da bom moral jutri delati ne glede na to, kaj bom naredil danes. In to je moje vodilo: vedno pretehtaj situacijo in postavi stvar v perspektivo. Ja, delamo neumne stvari, ampak spet ni tako kot v filmih o messengerjih v Ameriki …

No, povejmo to otrokom, ki kupujejo fiksije, da končno razčistimo ta mit.

Mnogi, ki začnejo vozit fiksije, pogledajo par videov na Mashu ali Chasa Christiansena in bi radi počeli enako. Ampak vedno moraš postaviti stvari v perspektivo, promet se po svetu odvija povsem različno. Vozil sem na Aljaski, v Londonu, New York imam skoraj v mezincu, letos sem vozil Monstertrack. V Ameriki je promet počasen, vozi se od 30 do 40 km/h, pri nas pa ljudje res divjajo. Zato ne vozite kot vidite v filmih, ne vozite v nasprotno smer, ne vozite po sredi Celovške!

Prometne kazni.

Uf, ne greva tja ... Po mojem tri, štiri jurje. Samo na bajku.

Niso policisti do messengerjev nič bolj tolerantni? Ali celo še manj?

Manj. Pol mene hoče dirkati z redarji na kolesih. Druga polovica pa se zaveda, da imam na hrbtu napisano svojo telefonsko številko. Skratka, bilo je ogromno prometnih kazni. Ampak po večini zaradi mojih neumnosti na kolesu. Drugače je bilo, ko sem bil še v avtomobilskem svetu, ampak na kolesu sem povečini jaz naredil neumnosti.

Saj veš da ljudi najbolj zanima koliko kilometrov prevoziš na običajen delavnik.

Od 80 do 100 v času šihta. Ampak pogosto se mi je zgodilo, da sem do štirih delal, potem sem šel k tabornikom in sem jih prevozil še 130, da sem prišel do tabora. Na eni točki ti postane šiht samo po sebi umeven in ko končaš, samo zamenjaš kolo in greš do Nove Gorice ali še naprej. Pa ne da bi se hvalil … nekaj časa sem si beležil kilometre in bil nanje ponosen, ampak v eni točki to postane samo po sebi umevno.

Koliko kilometrov na leto torej? Vsega skupaj.

Mislim, da je Strava pokazala 25 tisoč kilometrov. Ampak vse, kar delam, delam s kolesom in vsega ne merim dosledno. Tudi sicer Strava malo ubija čar kolesarstva. Nikoli nisem bil dober v tem. Razen … razen klanca na Mašun, kjer se mi je zdelo, da imam našega Jerneja Stibilja, ki je še vedno moj idol. Za malo sem zgrešil, za nekaj sekund.

Strava … seveda smo vsi fantki in tekmujemo med sabo in karkoli te spravi na bajk, je zame zakon. Če je to tekmovalnost na Stravi, super.

Smešno pa je ... veš kolikokrat hočejo ljudje z menoj tekmovati? Ampak vsak od nas ima eno češnjico, ki je samo njegova.

Kaj pa vsi ti obskurni segmenti na Stravi? Ne vem, izmišljujem si: Litostrojska–Prušnikova. Lepo te prosim.

Ne, to me ne zanima. In potem je tu Klemen Čepirlo, ki ima še vedno KOM na Celovški od Leva do Uniona, 63 km/h, navzgor. Jaz sem to poskušal z vsemi kolesi, tudi s TT-bajkom – on trdi, da je to naredil na nekem fiksiju.

Napiševa to v intervju? Ga napičiva?

To moraš omeniti! Klemen Čepirlo, izjavljam za javnost: jebi se.

Kakšna je delovna taktika? Zjutraj se spraviš na kolo, ampak moraš paziti, ne moreš ves čas šponati na polno.

Odvisno od naročila. Imaš dve možnosti: navadno in nujno. Na začetku sem bil tele in sem šel vedno na polno. Potem v neki točki ugotoviš, da se nabira. In seveda moraš nekako varčevati moči za tisto, kar je res nujno.

Zgodi se lahko naročilo, ki je videti teoretično neizvedljivo. Ampak po drugi strani: to je v tvojih nogah. Jaz pa sem svojim nogam vedno zaupal. Manj sem zaupal glavi.

Takrat nastaviš svoj najljubši komad, v eno uho vtakneš slušalko in si sam, vse je v glavi in nogah. Mimogrede, vožnje s slušalkami ne podpiram. S slušalko v enem ušesu mogoče, ne pa v obeh.

Kaj mora obvladati messenger, poleg tega seveda, da zna voziti kolo?

Logiko. Ne vem ali na tak način delajo tudi drugi, ampak ko dobim naročilo, imam v glavi sliko – sem zelo vizualen tip, ki recimo ne loči leve in desne, kar je zelo zabavno. Prižigajo se lučke, ena, druga, tretja … in vizualiziram, kako bom to naredil. Potem pride četrta stvar, prižge se četrta lučka, in jih povežem. Je pa to zahtevno … ob vseh novih dostavljalskih službah, ki so se pojavile v Sloveniji, mi gre na bruhanje, ko gledam, kako gledajo v GPS ... pa ne da jih ne bi spoštoval, samo ne se vmešavati v naše posle. Ko se v pol ure prižgejo štiri lučke, moraš biti sposoben logično razmišljati. In to je zame ultimativen izziv ... najbolj uživam, ko se prižgejo štiri lučke … in potem imaš še dve vmes.

Že sam si omenil nove dostavljalske službe. Dostava cveti. Zadnjič sem videl punco na holandu. Kaj vse je narobe z ljubljanskimi dostavnimi službami?

Zelo ponosno in naglas bom povedal tako: vsak od debilov – kar tako napiši, debilov – ki je odprl dostavno službo, me je vabil na intervjuje in sestanke. Da bi delal za njih. Ne morem, imam, svoje podjetje, lahko pa uredim logistiko. Logistiko? Brezveze, so rekli. Problem teh dostavnih služb je, da dojemajo dostavljavce na kolesih kot neke študente, ki se malo vozijo in gledajo okoli.

Da sem lahko začel s kolesom razvažati pice za Dobro vilo, so mi postavili pogoj, da moram v treh poskusih enkrat premagati dostavljavca na motorju. In sem ga trikrat premagal. Potem sem sicer umrl, ampak bil sem enakovreden motoristom.

Ko so me pri eni od novih dostavljalskih služb prvič povabili na sestanek, mi je bilo nerodno, ko so mi kazali, da naj bi neko dostavo opravil v 45 minutah in sem dvomil, da lahko v tem času dostavim pico. Potem so mi razložili, da gre za razdaljo 2,2 kilometra. Skratka, njihov koncept je čisto drugačen. Za tista 2,2 kilometra, pa ne da bi se hvalil, nimam niti 10 minut dela, oni pač vozijo 45 minut. Zame je to nesprejemljivo. Mi gre pa na bruhanje, da me vsak od teh vabi na neke sestanke.

Kaj pa ko bodo postali konkurenca e-bike messengerji?

Naj delajo kar hočejo, ne motijo me. Sam e-kolesa razumem, če si invalid ali starejši od 70.

Uh, da bi bila meja celo pri sedemdesetih?

Ali pa šestdeset, recimo. Karkoli te spravi na kolo, je dobro. Vila dostavlja z e-kolesom. In jaz osebno s tem nimam težav. Ko bo prišlo do te točke, bom rekel (tleskne s prsti, op. a.): naslednji projekt. Razumem kolesarjenje z e-kolesi, ne podpiram pa lenobe. Mislim, niti ne lenobe, saj to ni lenoba. To je pač odločitev. Če se odločiš za kolo, si na kolesu. Če se odločiš za avto, si v avtu. Ne pa iskati nekih vmesnih izpeljank.

Ti si najbolj vsestranski slovenski kolesar.

Zelo ozko usmerjen. Nikoli nisem tekmoval v cestnem kolesarstvu, samo v alternativnih disciplinah.

Kako da ne? Ciklokros je mainstream. Sicer pa: delaš na kolesu, potuješ na kolesu, dirkal si na kriterijih Red Hook, alleycat … pista! Kaj je pa narobe s cestnim dirkanjem?

Ne razumem ga. Vozil sem kronometer na Franji, menda sem bil celo šesti, ampak ko se nekje ne počutiš domače in ti ni zanimivo, ne vem, zakaj bi se tja vtikal. Nisem eden tistih, ki hoče imeti prste v vsaki stvari. Spoštujem določeno sceno in na tej sceni bom prisoten. Mislim, da me cestna scena ne bi sprejela, zato se tja ne vtikam. Cestnega kolesa niti nimam več.

Te ne mika niti, da bi si ogledal Dirko po Flandriji?

Lani sem gledal prvič in tudi spil kakšno pivo, navijal, dobil potne roke, zato, ker sem poznal dva, tri, s katerimi smo skupaj vozili Red Hook. Slab sem v imenih, ampak eden od njih je bil Ivan Garcia Cortina.

Uradno si najhitrejši messenger vseh časov. Dve leti nazaj si na velodromu v Kranju postavil svetovni rekord v vožnji na eno uro s cargo kolesom. Več kot 38 kilometrov.

To bomo letos podrli, gremo na 40 kilometrov.

No, o tem se bova pogovarjala. Kje so rezerve?

Nihče ni vedel v kaj se spuščamo. Vedeli smo, da je bil prejšnji rekord dobrih 36 kilometrov in jaz sem hotel iti na 40 kilometrov. A me je Andrej Blažina prestrašil ... tam ti ne dela glava, si v drugem svetu in on se je ves čas drl, da moram počasneje ...

Kako ne dela glava? Dela predvsem glava.

Ja, ampak ljudje, ki sporočajo čase ob pisti, so tvoja edina povezava z realnostjo. In ko so mi vpili, da moram počasneje, sem šel počasneje. 40 kilometrov sem imel v nogah že pred dvema letoma.

No, vseeno je bil to nor rezultat. Ne predstavljam si, da bi se na cargo kolesu, ki niti pod razno ni namenjeno hitri vožnji, vozil eno uro 40 kilometrov na uro.

Kolo je imelo 15 kilogramov. Imel sem narobe nastavljeno krmilo, ročke so bile preveč skupaj, kar mi je omrtvičilo roke. In moj edini problem je bil, da pol časa nisem vozil v aerodinamičnem položaju, ker nisem čutil rok.

Spraševal sem, kje so še rezerve in ti mi vse pokvariš, ker rečeš, da si šel prepočasi.

Rekord sem postavljal po šihtu. Do enih sem delal in potem so me prej spustili iz službe.

Skratka, rezerva je v tem, da počivaš ...

Ne, jaz tega ne znam. Ne razumem tega.

Daj no. Spočij si, pa boš šel še hitreje.

Ne. Messengerski svet doživljam tako, da vedno prideš neposredno na dogodek, po možnosti še malo slab od prejšnjega dne. Kar mi gre tudi zelo dobro ... pred podiranjem rekorda smo bili ob štirih ali petih zjutraj še v globoki debati. Potem sem oddelal šiht in šel furat.

Poglej, nekaj se ti zgodi v glavi. Pol časa sem si v glavi pel Mlakarja, potem Balaševića in ... gre. Res, blokiralo me je, ko so mi govorili, naj grem počasneje in da me bo zmanjkalo. Nočem zveneti arogantno ali pretenciozno, ampak zdaj sem tudi fizično bolje pripravljen.

 

Najljubši vzpon doma in na tujem.
Sella Karnica. Rezija for ever. Dolgo sem mislil, da tega ne morem prevoziti, pa sem ga lani meni nič tebi nič po snegu, s tracklocross kolesom, brez zavor. S pohanim piščancem in kruhom od Osmice. To bo vedno moj najljubši vzpon. Vsakič jo bom poskušal zjebati. Ona bo tudi vsakič mene. In to je to.
Najljubši spust.
Lani na svetovnem prvenstvu v singlespeedu. To, kar sta naredila Činč in Dani, je bilo … še zdaj vsi v Kobaridu vedo, da sta to dva idiota furala na fiksiju. Z nogami si notri zapet, greš po klancu navzdol, ti, bajk in en kos železa.
S katerim kolesarjem in kolesarko bi šel najraje na kavo ali pivo? In zakaj?
Z Aldom Inom Ilešičem, še vsakič sva šla. In z njegovim očetom. Med kolesarkami pa bi si želel spoznati Lauro Šimenc. Samo ne vem, če bi šla na pivo.
Katere ceste še nisi prevozil, a si jo želiš?
Narejen sem tako, da sem naredil vse, kar sem si kadarkoli želel. Vključno z Aljasko. Nisem pa še bil v San Franciscu.
Kaj najraje piješ pred, med in po kolesarjenju?
Vodo? Ne, kavo. Pellini Cremoso 42. Za tiste, ki so starejši od 18, pa itak pivo. Ali bel špric od Antona.
Kaj najraje poješ pred, med in po kolesarjenju?
Pico. Razvil sem pico roll in, ki jo zviješ, takoj, ko je še topla. S sušenimi paradižniki, pinjolami, olivnim oljem, artičokami, skratka, sestavinami, ki so res hranljive. Rok jo mora delati. Po mojem sem večino stvari v življenju, vključno z dirkami, naredil na pici. Še v New York sem jo peljal.
Zakaj je kolesarjenje najbolj kul?
Ker je edina direktna povezava med človekom in strojem. Nikjer v življenju ne boš doživel take povezave z neko čisto preprosto kombinacijo devetih ali enajstih železnih cevi. Sodeloval sem pri gorskih hitrostnih dirkah z avtomobili, kjer vedno odloča ogromno faktorjev. Na kolesu pa sta samo ti in stroj. Gre za individualen izraz tebe.
Kakšno kolo voziš?
Surlyja Steamrollerja, opisan je bil v Garaži. Večkrat je bil polomljen in pokrivljen, ampak ga s svojimi kovinopasarskimi sposobnostmi vedno nekako nagliham. V Milanu sva priletela v zid 40 km/h, naglihal sem ga in sva spet prijatelja. Skupaj sva že šest let.
Kakšno kolo bi vozil, če bi bila meja nebo?
Ko bo umrl Steamroller, bom imel spet Steamrollerja. Midva sva videla cel svet, vse možne dirke Red Hook, marsikaj sva tudi zmagala, in tako se vzpostavi neka drugačna povezava.

Komentarji

Najbolj všečkan komentar

Stavcavas29. 4. 2020 ob 22:51

Lep članek,tale Bor je res en original in legenda,želim mu vse najbolje,v poslu kot na cesti👏

Več (+1)

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik?Ustvari račun.