Pelago Stavanger Klemna Čepirla

Klemen Čepirlo je celo, sestavljeno kolo, nazadnje kupil pri petnajstih ali šestnajstih letih, odtlej pa je vsa sestavil oziroma zložil, kot reče. Pelaga Stavangerja ni nujno potreboval, upreti se mu pa tudi ni mogel. Skrbno ga je sestavljal več mesecev, pravzaprav celo leto, pri tem pa pazil, da so ostali stroški v normalnih okvirjih. Verjetno niti sam ne ve, koliko ga je na koncu vse skupaj stalo, jasno pa je, da je vložil ogromno časa, predvsem pa ljubezni.

Moderna klasika

Pelago je finska znamka s sedežem v Helsinkih, ki je lani praznovala šele desetletnico obstoja. Začeli so z mestnimi kolesi in trekingi oziroma kolesi za vsakodnevne opravke in nedeljske izlete. Razvoj je finski, proizvajajo pa jih na Tajvanu. Niso poceni, okoli 800 evrov je za mestno kolo veliko denarja, a Čepirlo opozori na trpežnost. Kolesa morajo preživeti ostre skandinavske zime, zato na primer nameščajo KMC-jeve verige z zaščito proti koroziji, prestave pa so notranje. Vsa njihova kolesa so jeklena, od hollanda do Stavangerja, ki je njihov najbolj športen izdelek. V osnovi je na voljo v dveh izvedbah: goli Outback in Commuter z blatniki in lučmi.

Klemen ima z mlado Pelagovo ekipo stike že iz časov butika Pici Bici in ko so mu ugodno ponudili okvir Stavangerja, se kot randonneur ni mogel upreti. Zato, da ni preveč bolela glava, je dele kupoval počasi, vsak mesec nekaj. Njegov cilj je bil zložiti vsestransko uporaben bicikel z videzom klasičnega randonneurskega kolesa z modernimi komponentami. Večinoma ga bo uporabljal za mestno vožnjo in za komjuting, posrečena geometrija okvirja ga lahko odpelje na makadam, hiter je na večdnevnih potovanjih, tudi ko je naložen s prtljago, predvsem pa bo z njim vozil brevete. In, da, še kako primeren je tudi za Pariz–Brest– Pariz.

Poliranje

Odločil se je, da bo določene komponente spoliral, s čimer je vdahnil kolesu klasičen videz. Lahko bi kupil gonilko White Industries, a se je odločil za dostopnejšo Sramovo A-350 in Ritcheyjevo krmilo ter se lotil dela. Ritchey sicer ponuja tudi srebrno krmilo, vendar se je odločil za Ritchey EvoMax, ker ima enakega na kolesu za makadam, njegova oblika pa mu ustreza bolj kot ergo. Za deanodizacijo je uporabil, zanimivo, sredstvo za odmaševanje odtokov. Kos se potopi v sredstvo in čez čas se zgodi čudež … ali ne. Gonilko so mu tako deanodizirali po industrijskem postopku. Sledita mikro peskanje in fino brušenje. Poliral je sam, s polirnim strojem in ročno na težje dostopnih delih.

Komponente Sram Apex so dostopne, a delujejo odlično. Težava je v tem, da so ročke črne. Razstavil jih je, odstranil eloksacijo in spoliral ter spet sestavil. Pri tem ga je navdušila ameriška praktičnost v primerjavi z japonsko finomehaniko: »Sramove ročke so kot puška. Razstaviš, namažeš in sestaviš nazaj.« Ob tem omeni, da Sramovi sestavni deli komponent, na primer podložke, še zdaleč niso tako kakovostne kot Shimanove, vendar jih je mogoče preprosto zamenjati, medtem ko japonskih finih komponent praviloma ne razstavlja.

Ni pa spoliral krmilne opore, prvič zato, ker ni želel, da bi bilo spoliranih preveč kosov, in drugič zato, ker sodobni framebuilderski trendi narekujejo oporo v barvi okvirja. Za odtenek je poskrbel Janez Golmajer iz JGD Airbrush.

Širok prestavni razpon

Večji razponi med prestavami ga na gravel kolesu ne motijo, zato je prestavni sistem 1x izbral tudi za Stavangerja. Še več! Zadaj je namestil Shimanovo kaseto 11-46. Apexova kletka sicer uradno sprejme največ 42-zobi zobnik, a deluje brez težav tudi z večjim. Klemen pravi, da ga je mogoče predelati tudi tako, da sprejme kaseto Eagle, torej 10-50.

Če si želite lepše preskoke med prestavami, sicer priporoča SunRace, vendar ga osebno moti rdeča barva aluminijastega nosilca, tako da je za Stavangerja to odpadlo. Na gonilki ima klasičen 42-zobi verižnik, najlažji prenos je torej ugoden za poti, ko bo kolo obremenjeno s prtljago.

Osni dinamo za dolge nočne vožnje

Obroče je naročil pri Velocity, gre za ameriško firmo s koreninami v Avstraliji, ki pa se je preselilo na Florido. Ponujajo ogromno različnih obročev, ki jih pobarvajo tudi po želji kupca, Klemen pa je kupil visoko polirane. V prednjem pestu SP Dynamo System ima osni dinamo, zadaj se vrti pesto Hope, napere so Sapimove.

Obročnike 650b ima prvič in je nad njimi navdušen. Stavanger sprejme izredno široke plašče, saj v skandinavskih deželah pozimi niso neobičajne gume s spajki. Na obročnikih 700C je kolo zagotovo kompatibilno tudi s 45-milimetrskimi plašči, s 650b pa bi po njegovi oceni lahko gor dobil tudi 50-milimetrske. Sam je izbral Panaracer Gravelking širine 47 milimetrov. Vse je že pripravljeno na sistem brez zračnice, kar bo Klemen uredil ob priliki.

Osni dinamo napaja luči nemškega proizvajalca Son. Razmišljal je o zadnji luči na blatniku, a je izbral nekoliko cenejšo za namestitev na prtljažnik. Sam je izdelal poseben nosilec in jo namestil na stik obverižnih cevi in zgornjih vilic. Prednja luč ima senzor, kar mu je še posebej všeč: »Ko se pelješ mimo Orto bara in prideš v podvoz pod železnico, se prižge samodejno.«

Touring kolo naredijo dodatki

Karakter pa dajejo njegovemu Stavangerju blatniki, ki se jim je Klemen posebej posvetil. Linija blatnikov je pač na randonneurskih kolesih pomembna vsaj toliko, kot pri cestnih specialkah lepo povit trak na krmilu. Klemen je izbral Berthoud Cycles, francoskega specialista za touring opremo. Aluminijasti bi bili sicer lažji, a so tudi jekleni precej tanki, predvsem pa trpežnejši v zimskih razmerah in manj dovzetni za poškodbe, ki nujno nastanejo pri mestni rabi.

Ponujajo jih tudi z nosilci in predvrtane, a za idealno linijo je izbral blatnike brez lukenj in pljunil v roke. Distančnike za optimalno namestitev je načrtoval sam, kolega pa mu jih je izdelal s 3D-tiskalnikom. In prav ti majhni kosi so ključni za to, da se Klemnov Stavanger bistveno loči od običajnega Commuterja.

Pika na i so podaljški blatnikov, ki so nujni, če hočeš ostati zares suh, predvsem pa zato, da ostane suh kolesar, ki vozi za teboj. Klemnu ni všeč usnje, še posebej ne na blatnikih, ker je težko, sploh ko se napije vode. In v tem primeru ni bilo treba iti daleč. Že dolgo se mu je pletlo po glavi, da bi bilo mogoče genialno uporabiti Musguard. Z Jurijem Lozićem sta ugotovila, da jih je mogoče zatakniti in preprosto priviti na vijak blatnikov.

Pride tudi prtljažnik

Na prednjih vilicah so tudi nosilci za randounneurski prtljažnik, ki ga bo potreboval za potovanja. Vozi namreč le 400-milimetrsko krmilo, zato težko namesti torbo na krmilo. Nagiba se k izdelku iz domače delavnice, saj si želi, da je čim nižji, torej tik nad blatnikom. Za pomoč bo prosil Bora Čeha, za torbo pa se je že pogovarjal s kolesarsko popotnico Nežo Peterco, ki šiva tudi te izdelke. Večinoma so torbe precej široke, on pa si želi čim ožjo.

Glede ostalih pritiklin Klemen ni pretirano zahteven. Brez števca ne gre, pravi, dobiti mora samo še nosilec. Razmišljal je, da bi ga v primeru, ko bi namestil torbo, zasukal nazaj, tako da bi potekal vzporedno s krmilno oporo. Ker ima najmanjši okvir, ki je precej podrt, ima tudi omejen prostor za bidone. Zato se je odločil za nosilce za stransko vstavljanje, črne barve, da so čim manj opazni.

Stavanger v Ljubljani

Za vožnjo po mestu ima sicer tudi 26-palčno gorsko kolo, a se je na pivo vseeno pripeljal s Stavangerjem in ga zvečer mirno priklenil pred bife. Kraja ga ne skrbi. V Ljubljani živi že več kot deset let, a mu kolesa še niso ukradli. Kolesa pametno in dobro zaklepa s Kryptonitovo U-ključavnico. Na prejšnji so bile vidne sledi žage, barabe so torej poskušale, a obupale. Stavangerja pa mu ne morejo niti razstaviti. V vijake pri sedežu, sedežni opori, krmilu in sprednji luči so zabiti nastavki Pitlock, ki zahtevajo poseben ključ oziroma nastavek. Enako obročniki, ki imajo sicer izvorno hitri zapenjalec, a tudi zanje tat nima ustreznega nastavka.

Odločno pojasni, da daje kljub pozornosti na detajle kot industrijski oblikovalec prednost funkcionalnosti in doda: »Nisem niti eden tistih, ki kolesa ne bi vozil, ker bi mi ga bilo po vsem vloženem delu škoda. Narejen je tako kot sem si ga zamislil in zdaj ga je treba uporabljati.«

Kultura sestavljanja koles po željah kupca je pri nas še v povojih. Škoda. Klemnov Pelago Stavanger je živi dokaz kako lahko z nekaj podrobnostmi bistveno izboljšamo videz in uporabnost kolesa. Seveda pa ne gre brez izkušenj, ki jih Klemen nabira ljubiteljsko in profesionalno že od najstniških let, obenem pa je njegovo obrtniško znanje podprto s poznavanjem industrijskega oblikovanja. Za pomoč pri zlaganju kolesa po meri ali poliranju mu lahko tudi pišete. In če mislite, da ga zanimajo le retro kolesa, se motite. Seveda pa ni prepovedano komentirati ...