Test: Cinelli Zydeco

Kako kupi kolo nekdo, ki je v zadnjih treh letih vozil okoli 50 različnih koles? Ne mislite, da mu je kaj lažje. V resnici je še težje. Po tisočih kilometrih s testnimi kolesi mi je, bolj kot to, kaj mi je všeč, jasno tisto, kar me moti. Ne pravim, da ni mogoče sestaviti približka idealnega kolesa, a to stane ogromno denarja in časa, jaz pa nisem imel veliko ne enega ne drugega. Na koncu sem kupil kolo, ki ni imelo skoraj nobene zveze s tistim, kar sem si želel. Bolj kot razum je odločalo srce. Zydeca nisem kupil, ker bi bilo najboljše gravel kolo. Poleg tega sploh ni poceni. Izbral sem ga preprosto zato, ker mi je bil všeč. Ker … Cinelli.

Velika Cinellijeva flota gravel specialk

Cinelliju marsikdo očita starokopitnost, a z bogato zgodovino inovacij, vrhunskimi Columbusovimi materiali in drznim sodelovanjem z umetniki si lahko privoščijo ostati znamka, ki privlači predvsem zaradi tradicije. Ampak v resnici ne spijo na lovorikah in uspešno so se vmešali tudi v industrijo gravel koles. Karbonski King Zydeco je sodobno gravel kolo s plašči do širine 47 milimetrov oziroma 2.1 z obročniki 650b, omogoča pa tudi spremembo geometrije z nastavljivim zaključkom vilic: omogoča dva položaja, to pa različen offset: 47 ali 52 milimetrov.

Aluminijasta Zydeco in nekoliko cenejši Zydeco Lala sta manj progresivna in geometrijsko orientirana nekoliko bolj v smeri popotništva, a sta še vedno predvsem gravlerja. Za resnejši avanturizem si oglejte jeklene modele Hobootleg. Na izvedbo Geo lahko privijete celo 29-palčne plašče do širine 3.0. Priznam, da se je ta zverina znašla celo v ožjem izboru, a nazadnje sem pozabil na perverzne sanje. Nemo Gravel, klasično gravlerska jeklenjača, pa je bil za trenutni proračun žal pretežka.

Svojevrstna geometrija

Okvir je zvarjen iz Columbusovih aluminijastih cevi Zonal in Columbusove so tudi karbonske vilice Futura Gravel. Zonal velja za strašno trpežen material, ni pa najlažji niti najudobnejši. Poskrbeli so za delno integracijo kablov: za menjalnika sta speljana po zgornji cevi, za zadnjo zavoro po spodnji cevi, a samo do sredine, od koder poteka pod okvirjem. Cenovno ugodnejši Zydeco Lala ima sicer vse kable na prostem.

Na zgornji cevi sta vijaka za torbico, kar malo škoda pa se mi zdi, da ni navojev za tretji nosilec bidona pod spodnjo cevjo. Možna je namestitev zadnjega prtljažnika in blatnikov. Širina plaščev je omejena na 40 milimetrov, kar je v teh časih relativno malo, a nekateri trdijo, da naj bi šlo do 42 milimetrov.

Geometrija je … zanimiva. Osebno sem si želel agresiven položaj in tudi sicer čim bolj okretno kolo, čeprav na račun stabilnosti. No, za ta denar je to skoraj nemogoče. Vendar pa ima Zydeco zelo kratko glavno cev (v velikosti S komaj 120 milimetrov), offset pa samo 47 milimetrov, kar je precej agresivno in že nekoliko spominja na ciklokros. Po drugi strani so me skrbele izrazito dolge, kar 440-milimetrske obverižne cevi. Sredina je 70 milimetrov pod osmi koles, kar je nekako v povprečju.

Ne najlažji, a trpežen sestav

Potem ko sem se sprijaznil z dolgim zadkom, sem moral požreti tudi dejstvo, da se bom po svetu vozil brez prednjega menjalnika. Nameščene so komponente Sram Apex, ki veljajo za trpežne, gonilka je FSA, prenos pa običajen: prednji verižnik ima 42 zob, zadnji od 11 do 42. Niti pod razno pa se ne bi sprijaznil z zavorami na pletenice. In velika prednost Zydeca pred nekaterimi konkurenčnimi znamkami je, da ima letos hidravlične zavore (izvedba Lala ima sicer mehanske).

Na 51-centimetrski (velikost S) okvir so namestili komaj 170-milimetrske gonilke, kar mi odgovarja, zato pa sem zamenjal 40-centimetrsko krmilo z 42-centimetrskim. Izbral sem običajno cestno kompaktno, saj mi nikakor ni jasen namen zvonastega krmila, razen seveda za potovanja, ko spredaj namestimo torbo. Drugih komponent nisem menjal. Še vedno sedim na vstopnem modelu sedeža s Cinellijevim logotipom, ki sicer prihaja iz hiše Selle San Marco.

Gotovo bom prej ko slej zamenjal obročnike, ki so sestavljeni s pesti Formula in obroči Shining. Bolj kot teža me motijo ozki obroči, vendar pa pri tem ne kritiziram kolesa kot celote. Osebno raje kupim kolo s poceni obročniki in ga nadgradim kasneje s precej bolj kakovostnimi, kot da bi plačal sto evrov več in dobil zgolj solidne.

Puščica za hitre spuste

Pred razmahom gravlanja je bil Zydeco pravzaprav kolo za ciklokros in nekaj živahnosti je v njem še ostalo. Všeč mi je, da sredina ni spuščena prenizko (70 milimetrov pod osmi). Krmilo sem spustil kolikor je mogoče in 100 milimetrov dolga opora se mi zdaj ne zdi več prekratka, a bi morda izbral bolj položno in s tem za malenkost spustil težišče nad prednjim kolesom. Na hitrih spustih kolo zares navduši s stabilnostjo, živahnost je sicer opazna, a na koncu se zelo občuti dolg zadnji trikotnik. Dolga medosna razdalja je pravzaprav še najbolj moteča, ko zaidem in obračam na ozkih poteh.

Navdušili so me WTB-jevi plašči Riddler širine 37 milimetrov, ki jih tudi sicer mnogi opisujejo kot eno boljših izbir. Po dobrih 3000 kilometrih se je zadnji počasi obrabil, a sem ga zamenjal zato, ker mi je nekje uspelo prerezati bočnico (nisem dobil defekta). Ker praktično ni bilo mogoče dobiti Riddlerja z rjavim robom, sem jih nadomestil s Panaracer Gravelking, ki jim ne morem očitati ničesar, razen, da sem imel morda na Riddlerjih še nekoliko boljši občutek v počasnih zavojih. Ampak to so individualni občutki.

Za Cinellijem se kadi …

Sram Apex deluje odlično, sploh če vam je všeč robustnejši občutek pri prestavljanju. Osebno me to ne moti oziroma mi je na terenu celo všeč, razen izjemoma, recimo med obupnim popoldnevom na Pohorju, ko so mi zmrznile roke, in je postalo prestavljanje na večje zobnike težaško opravilo.

Prenosi niso pretežki. S kolesa še nisem stopil, ker bi mi zmanjkalo moči, z njim sem prilezel tudi na Šmarno goro in na stari Ljubelj. Na razdrapanih in strmih odsekih bi si včasih sicer želel lažjo prestavo, a to so v glavnem tereni, ki so primernejši za gorska kolesa. Ker sem vajen vrteti s čim bolj optimalno kadenco, pa me motijo predvsem veliki preskoki med zobniki. Vseeno pa priznavam osvobajajoč občutek, ker ni treba misliti še na tisti zoprni sprednji paralelogram. Če kadenca ni optimalna, pač upočasnim. Ali pospešim.

Seveda na Zydecu ne moremo pričakovati udobja kot na jeklenih ali karbonskih kolesih. Aluminijast okvir je tog in pozimi sem se z dolgih voženj vračal nekoliko pretepen, a sčasoma sem se očitno navadil, saj je zdaj precej bolje. Je pa tudi res, da običajno vozim s previsokim tlakom, preprosto zato, da sem bolj varen pred defekti. Seveda, saj vem, sistem brez zračnice … nekoč in z novimi obročniki bo tudi to. Za izboljšanje udobja sem sicer razmišljal o debelejšem traku, ki bi mi tudi sicer bolj ustrezal, a do tega morda še pridem.

Navsezadnje je bistveno, da se na svojem kolesu počutite kul. In da ga z veseljem pogledate. Mogoče je Zydecova silhueta nekoliko nenavadna, je pa tudi privlačna. Barvna shema je po svoje preprosta, po drugi strani drzna, a očitno genialna, saj večino navdušeni. Ne le tistih, ki dobro vedo, kdo je bil Cino Cinelli, ampak tudi nekatere, ki o kolesarjenju ne vedo nič.

Na koncu ga moram pohvaliti, da se dobro drži. Z menoj mu res ni lahko. 

Cinelli Zydeco je svojstvena gravel specialka, ki želi dajati z agresivnim prednjim trikotnikom dirkalni vtis in ji to tudi uspeva. Obenem z dolgo medosno razdaljo vliva dober občutek na hitrih spustih in vabi, da ga obremenimo s torbami in odpeljemo na dolgo pot.

Cinelli Zydeco