Vštric z Lauro Šimenc

S triatlonom se je nehala ukvarjati zaradi tekaških poškodb, a ni mogla biti pri miru. Zablestela je na amaterski kolesarski sceni in se v sezonah 2015 (NU Radunion Vitalogic) in 2016 (BTC City Ljubljana) preizkušala tudi na najvišji ravni ženskega dirkanja. Toda profesionalni šport je ni pritegnil dovolj, da bi vztrajala in nosila »glavo naprodaj na dirkah«, zato se je po zaključku študija lotila raziskovanja virusnih okužb čebel.

Kdor gre študirat veterino, si običajno želi delati z živalmi, na primer na kliniki. Zakaj si izbrala raziskovalno delo v laboratoriju?

Ko sem zaključila gimnazijo, sem izbirala med Fakulteto za šport, fizioterapijo, medicino in veterino. Takrat sem še trenirala triatlon. Študij na Fakulteti za šport se mi je zdel prelahek, fizioterapija je visokošolski program in ne univerzitetni. Za veterino in ne medicino sem se odločila, ker sem želela imeti več prostega časa in narediti tudi nekaj dobrega za boljši svet za živali. Takrat sem bila še vegetarijanka in imela sem argentinsko dogo. Živali so mi včasih še zdaj bolj pri srcu kot ljudje, a sem si v bistvu vedno želela postati raziskovalka in potem profesorica.

Da si ne želim delati na kliniki, sem torej vedela že na začetku in med študijem sem se še bolj trdno odločila za raziskovalno delo. Pri zaključevanju študija veterine sem ves svoj prosti čas posvetila kolesarstvu in nisem opravljala dovolj prostovoljne veterinarske prakse, ki je potrebna za izkušnje pri iskanju zaposlitve v veterini.

No, morda sem si še bolj želela kolesariti, a sama raje treniram kot tekmujem. Sicer grem rada na tekmo in posebej dober občutek je, če zmagam oziroma mi gre dobro, ampak v profesionalnem svetu gre tako na nož, da se mi to sploh ne zdi človeško. Poleg tega sem si želela preživeti več časa z družino in imeti čas za druge stvari.

In potem se ti je ponudila priložnost za delo v laboratoriju.

Že prej sem se zanimala za delo mlade raziskovalke, a so mi rekli, da to ne bo šlo, češ da je vse že dogovorjeno. Ne veterinarski fakulteti sprejmejo tri mlade raziskovalce na leto, a sem vseeno poslala prošnjo in šla na razgovor k mentorju Ivanu Toplaku ki ga nisem videla še nikoli in tudi še nikoli nisem delala v laboratoriju. Povedala sem mu, da tekmujem v kolesarstvu in rekel je, da če imam motivacijo za dosežke v kolesarstvu, jo bom verjetno imela tudi pri raziskovalnem delu, zato me je izbral.

Kako pravzaprav poteka tvoje delo? Vem, da se ukvarjaš z boleznimi in virusi čebel.

V virološkem laboratoriju Veterinarske fakultete proučujem virusne okužbe čebele: nove viruse in tiste, ki so že odkriti, a še ne vemo kaj povzročajo oziroma kaj povzroča eden v kombinaciji z drugim.

Ukvarjam se bolj z molekularno biologijo in največ proučujem genetski material teh virusov. V laboratoriju imamo tudi napravo za sekvenciranje naslednje generacije, s čimer lahko v bistvu pogledamo cel genom kateregakoli mikroorganizma. Ugotoviti želim, kako so virusi povezani s čebeljimi bolezni, kot je varoja, to je parazit, ki čebelarjem povzroča največ težav.

Raziskujem tudi nove metode za detektiranje virusov in gojim čebelje ličinke v inkubatorju. Okužujem jih s čebeljimi virusi, ki jih dodam hrane in nato opazujem kaj povzročajo.

Torej imaš dejansko stik s čebelami.

Ja, tudi čebele vzorčim. Lani sem vsak mesec hodila tudi k čebelarjem po vsej Sloveniji. Mislim, da je to zelo pomembno, saj dobro vemo, kako pomembne so čebele tudi za opraševanje.

Pogosto lahko beremo o pomorih pa tudi boleznih čebel. Je res tako kritično in zakaj prihaja do tega?

V naše kraje so prišli določeni zajedavci iz tropskih predelov. Eni so že tu, za druge še čakamo, da pridejo. Tudi varoje, na primer, dobrih petdeset let nazaj sploh ni bilo v Sloveniji. Vzrok pomorov čebel so ponavadi res pesticidi, a lahko gre tudi za kakšne bakterijske okužbe.

V Sloveniji pride do prenosov bolezni med čebelami tudi zato, ker imamo na tako majhnem področju ogromno čebelarjev, a mnogi ne poznajo osnov ali nimajo dovolj časa za čebelarjenje, ki zahteva veliko dela. Zaradi tega čebele prenašajo okužbe na druge čebelnjake.

Torej bi rekla, da je v Sloveniji čebel celo preveč?

Preveč čebel in posledično tudi preveč bolnih čebel. Če bi jih bilo manj in bi bile zdrave in če bi bili čebelnjaki dovolj oddaljeni drug od drugega, bi bilo veliko več medu in drugih čebeljih pridelkov.

Imaš rada med?

Tako-tako, nisem ravno ljubiteljica, raje imam cvetni prah, matični mleček in kakšno mešanico.

Osredotočiva se na kolesarstvo. Trening in tekmovanja ali turizem? Vem, da imaš bolj sproščen pristop k treningu raje kot natančno strukturiran načrt.

Odvisno, če imam dovolj časa in če vem kaj je moj cilj, torej na katero dirko se pripravljam, rada delam po strukturiranem načrtu z intervali. Zdaj, ko že toliko časa treniram, pa mi ni treba ves čas pristopati tako strogo, ampak že sama vem, kako med sezono ohranjati dovolj visoko raven. Glede na počutje naredim tudi kakšne intervale, če se mi ne ljubi, pa niti ni treba na kolo. Intervalov ne delam na minuto natančno oziroma večinoma izkoristim kake dobre klance za hitrejši tempo, za simulacijo vožnje na čas po ravnini, ko res leti, pa je primerna tudi kakšna ravninica.

Ko sem se lani pripravljala na določene dirke, pa sem imela plan in sem se ga želela držati čim bolj točno. To mi je bilo všeč, sicer pa ne vem zakaj bi po planu trenirala celo leto.

Načrt treninga je koristen, če je personaliziran, dobro pripravljen in če se ga držiš. Če trening ni prva prioriteta, pa je lahko strukturiran plan za vsak dan v letu povzroči dodaten stres, ker ne omogoča več svobode in veselja. Zaradi tega lahko začneš zanemarjati druge stvari v življenju. To se mi za amaterske kolesarje ne zdi dobro, ker je potem njihova sreča pogojena samo z dobro opravljenim treningom in rezultatom na dirki. Mislim, da je v amaterskem kolesarstvu tudi zaradi tega tako veliko dopinga …

Sama bi rada predvsem uživala na kolesu in upam da bom lahko vzdrževala dovolj visoko raven pripravljenosti. Če bom načrtovala nastop na dirki, bom pa mesec ali dva prej trenerja Alexandra Bauerja prosila za specifičen plan glede na dirko. Mislim, da je to v redu pristop. Sicer pa vsako leto pravim, da ne bom več dirkala. In načeloma res ne bom …

No, saj poznamo te izjave in nič ne verjamemo. Po pravici, za katere dirke je že zdaj jasno, da se jih boš udeležila?

Za nobeno ni čisto jasno (smeh). Nimam veliko časa, ker moram v enem letu zaključiti doktorat. Načeloma se bom danes prijavila na Granfondo San Remo, ampak samo zato, ker gremo s fantom Mihom in prijateljem Klavdijem na enotedenski kolesarski dopust v Ligurijo. Gledali bomo tudi klasiko Milano–San Remo in če je naslednji dan granfondo … zakaj se ne bi šli peljat?

Šla bom tudi na Goni Pony. Vsako leto si rečem, da bom trenirala tudi s ponijem, a mi tudi letos še ni uspelo. Bom pa zamenjala zadnji zobnik z dva zobca večjim. Prvi dve leti sem si ponija sposodila od sosede in je imel super prenose, čeprav je bil malo težji, ker je imel tudi prtljažnik in luči. Lani sem imela lažjega, ampak nisem vedela, da ima še težji prenos. Tako sem morala nekajkrat vmes hoditi, hrbet me je bolel in še počasnejša sem bila.

Lani sem bila tudi na kronometru King of the Lake na jezeru Attersee. Ker nisem zmagala, ampak sem bila tretja, je trener rekel, da je bil to samo ogled proge (smeh). Ampak, za to še ne treniram posebej. Se bom pa do Žirov in nazaj na kakšno tortico vozila s kronometrco.

S trenerjem sta se zelo resno ukvarjala z izboljševanjem aerodinamike na kolesu za kronometer.

Da, ampak tega še nisva naredila na Factorju, Če pride trener v Slovenijo, bova testirala na velodromu. S starim kolesom sva naredila nastavitve na velodromu na Dunaju in enak položaj sem hotela prenesti na Factorja. A to preprosto ne gre, že obročniki so lahko na enem kolesu hitrejši kot na drugem. Alexander je strokovnjak za drobne izboljšave in se tudi sicer ukvarja z aerodinamiko. Doma sploh nimam kronometrskega dresa, vse ima on, ker jih testira.

Polovica Slovenije je februarja na Kanarskih otokih, tvoj drugi dom pa je Istra.

Nimam časa za Kanarske otoke, ker moram delati doktorat, sicer bi šla mogoče na Tenerife. V Istri je super, čeprav je zdaj mila zima in ni take temperaturne razlike.

Istro imam rada za vikend odklop. Prijatelji tam oddajajo apartmaje in tudi kolesarijo, tako da imamo super trening skupino, v istrskih gostilnicah pa še kaj dobrega pojemo. Poleg tega sem članica kluba BK Umag.

Te še mika Ironman?

Ne (smeh). Sem pa prej pozabila povedati, da grem letos dirkati s štafeto na polovični Ironman v Gradcu, tako da me čaka 90-kilometrski kronometer. V ekipi bom skupaj z Nathalie Birli, ki bo tekla, in še eno odlično mlado plavalko. Nathalie je dekle, ki jo je lani med treningom ugrabil moški in ji grozil s smrtjo. Bila je moja klubska kolegica, ko sem dirkala za avstrijsko ekipo No Radunion Vitalogic.

Kar se pa tiče Ironmana ... ne vem … raje bi šla poskusit kaj drugega ... mogoče bi šla raje na Haute Route.