Incident, ki se ne bi smel zgoditi

Veliki spopad šprinterjev v prvi etapi Dirke po Poljski sem si imel čas ogledati šele pozno zvečer, ne da bi vedel – popoldne sem se uspešno distanciral od družabnih omrežij in novičarskih portalov – za razplet v Katowicah. Želimo si hitre šprinte in tesne obračune, ampak to, kar se je včeraj zgodilo na Poljskem, je bilo narobe na športni in organizacijski ravni. Šport ne bi smel biti tak.

Hiter šprint ni bolj zanimiv šprint

Gledalcem je vseeno, ali se šprinta 65 ali 70 kilometrov na uro. Ampak v Katowicah se dirka 80 km/h. Lani je prav tam zmagal Luka Mezgec, ki je razvil največjo hitrost v šprintih vseh časov – namerili so 82,16 kilometrov na uro. Gnal je verižnik s 56 zobci. John Degenkolb je menda izjavil, da ni imel nobenih možnosti že zato, ker ni mogel voziti z dovolj težkim prenosom za tako hiter šprint.

Lani se nam je zdelo kar zabavno, sploh Slovencem. Ko gre vse po planu, se nihče ne sprašuje o možnosti tragedije. In v Katowicah je šlo vse po planu več let. Razlika med 70 km/h in 80 km/h je sicer večja, kot se sliši. Spustite se po klancu 70 km/h in počutili se boste precej sigurno. 80 km/h pa se rekreativci peljemo bolj redko, morda nekajkrat na leto. Ne poganjamo. In običajno imamo precej prostora. Nihče se ne preriva.

Podatek, da se lahko šprinta tudi s tako hitrostjo, je osupljiv in pritegne pozornost, ampak v resnici ni tako hiter šprint nič bolj zanimiv od normalno hitrega. Če privzamemo, da je normalno, ko se gruča mož s čeladami na glavah preriva pri hitrostih okoli 65 kilometrov na uro. Če bo šprint hitrejši, bodo kolesarjem namestili bizarno velike verižnike in vozili bodo hitreje. Svoj posel bodo opravili. In ob tem bodo delali napake. Zoprno pa je, če nekdo naredi napako, ki ni vredna profesionalca.

Incidenta na levi in desni

Z boljšim očesom sem spremljal boj za zmago na levi strani ekrana, z desnim pa Luko Mezgeca (Mitchelton-Scott), ki se je mojstrsko prerinil skozi gnečo in je imel odprto pot do ciljne črte in uvrstitve v peterico. Napeto je bilo že 50 metrov pred ciljem, ko se je na Mezgeca naslonil Edward Theuns (Trek-Segafredo), ki je precej počasi križaril po celi cesti, kot da je sam v celih Katowicah. Zanimivo je, da se Mezgec tega kontakta naslednji dan sprva sploh ni spomnil – take stvari pač niso za šprinterje nič posebnega.

Kar se je dogajalo na desni strani ceste, pa seveda sodi v učbenike pod primer absolutno nesprejemljivega ravnanja, ki ga je vedno ostri šef Deceuninck-QuickStepa Patrick Lefevere na Twitterju oklical kar za kriminalno potezo in celo ocenil, da bi morali Dylana Groenewegna vtakniti v zapor. Nizozemec ni prvi šprinter, ki je naredil svinjarijo, a posledice so tokrat tako hude, da so čustveni izpadi po svoje logični. Za jasno sliko, da je Groenewegen naredil nedopustno napako, si ne bi bilo treba ogledati niti ponovitve počasnega posnetka.

Dirkanje na nož je po svoje logična posledica skrajšane sezone, ki se lahko pravzaprav spet konča kadarkoli. Kolesarjem se mudi narediti dober rezultat. A ne Groenewegnu, ki je do Dirke po Poljski pospravil v žep tri šprinterske zmage, pogodbo z Jumbo-Vismo pa ima še za naslednje tri sezone. Pri 27 je v zrelih šprinterskih letih, za njim je 53 zmag in samo lani je zmagal petnajstkrat. Moral bi biti vzor.

En bedak, veliko posledic

Diskvalifikacija z ene dirke morda res ni dovolj ostra kazen. Petra Sagana so na Touru leta 2017 diskvalificirali zaradi napake, ki je sploh ni naredil, in ga tako prikrajšali za šesto zeleno majico, s katero bi se že pred tremi leti izenačil z Erikom Zablom.

Nekateri pozivajo k nič manj kot doživljenjski prepovedi dirkanja za Groenewegna. Ampak kazen zaradi teže posledic ne more in ne sme biti ostrejša, kot je sicer. Kljub temu, da se na počasnem posnetku jasno vidi, da ni le spreminjal smeri, ampak je tudi napadalno uporabil komolec, si Dylan Groenewegen gotovo ni želel nikogar poškodovati. Prepričan sem, da je slabo spal – pa ne le zato, ker verjetno vsak del telesa boli tudi njega. Čudi pa me, da se še ni javno opravičil, ampak je to storila samo njegova ekipa.

Vsekakor mora biti kazen dovolj ostra, predvsem pa dejansko sankcionirana, da menjavanje linij ne bo prišlo na misel nikomur. Komisarji bi morali kaznovati vsako podobno neumnost, ne glede na to, ali je prišlo do nje v boju za peto mesto in ne glede na težo posledic. Groenewegen bi moral biti kaznovan, tudi če bi se končalo srečno,

Poleg Fabia Jakobsena jo je najbolj skupil Marc Sarreau (Groupama-FDJ), ki bo zaradi poškodb vezi v rami dirko končal predčasno, in član organizacijske ekipe, ki je stal za varovalno ograjo. En bedak lahko pokvari sezono – ali življenje! – kopici kolesarjev in še komu.

Čudež, da se ni zgodilo že prej

Ne glede na to, da je za padec absolutno in neodvisno od vrtoglave hitrosti kriv Dylan Groenewegen, pa je objektivna odgovornost je na strani Ucija, ki sploh dovoli tako nevarne zaključke. Na to je na Twitterju opozoril tudi Simon Geschke (CCC): »Vsako leto enak butasti šprint na @Tour_de_Pologne. Vsako leto se vprašam, zakaj organizator meni, da je to dobra ideja. Skupni šprinti so že tako nevarni, da ni potrebe po zaključku na spustu s hitrostjo 80 kilometrov na uro.«

No, organizator ima za zaključek v središču mesta svoje bolj ali manj dobre razloge, podobno kot ASO, ki zadnjo etapo Dirke po Franciji organizira na Elizejskih poljanah. Uci pa je tam zato, da zagotavlja varnost. Kdor se je kdaj peljal na ravnem spustu 80 kilometrov na uro in ni popoln idiot, pač ve, da je tak zaključek nevaren sam po sebi, ne glede na tip ograj in norost tistih šprinterjev, ki v žaru borbe pomislijo, da si lahko privoščijo več. To, da se tako huda nesreča ni zgodila že prej, samo dokazuje, kako spretni so profesionalni kolesarji.

Žal je incident že v prvi etapi pokvaril celo dirko. Ne zato, ker bosta manjkala dva najboljša šprinterja, ampak zaradi grenkega priokusa ob dirkanju, medtem ko eden največjih šprinterskih talentov v bolnišnici leži v komi.