Okoli Cerkniškega jezera … iz Ljubljane

Šest ur vožnje po najlepših gozdnih cestah južno od Ljubljane. V mistične in divje kraje, kjer se klatijo medvedi in volkovi. Idealna poletna tura, ki sem jo prevozil pozimi.

Matej Zalar

Za zvrhano porcijo gravla je iz prestolnice najbolje po čim krajši makadamski poti zdrveti čez Ljubljansko barje in se zagnati v notranjske klance. Potem se lahko do južne meje in bržkone še naprej večinoma drsamo po gozdnih cestah, zato bi ta del Slovenije zlahka proglasili za obljubljeno deželo gravla. Januarja sem se teh koncev lotil previdno in vsak teden turo podaljšal le za kak ovinek ali dva. Ne samo zato, ker sem šele gradil korektno formo, ampak tudi iz gole previdnosti. Šestdeset kilometrov od doma mi v kratkih zimskih dneh ni do tavanja po neznanih in neobljudenih terenih. Slednjič sem vendarle zagrizel še v gozdove nad južnimi obronki Cerkniškega jezera.

Mali makadamski Vršič

Na poti po vzhodu barja proti Pijavi Gorici je ob desetih zjutraj rezal nepričakovano oster mraz. Morda še nisem prišel k sebi, potem ko sem prejšnji dan pod Pokojiščem pri temperaturi blizu ledišča kot pravi amater zajel v čevelj liter vode iz potočka, v katerem so plavali koščki ledu.

Od Pijave Gorice do Želimelj in še nekaj kilometrov naprej leti po asfaltu, potem pa sem zavil desno na makadamsko cesto, ki jo je Gregor neskromno oklical za ljubljanski makadamski Vršič. Skozi gozd se strmo vzpne po treh serpentinah, do Rogatca nad Želimljami pa naklon popusti le tu in tam. Teh 300 metrov vzpona me je navdalo z optimizmom, da bom v marec vstopil v najboljši formi, odkar sem pred leti spet sedel na bicikel.

Vzpon se nadaljuje po asfaltu do glavne ceste, ki vodi na Kurešček z Iga. Spustiti se je treba proti Igu, a že čez 600 metrov se zavije ostro levo in postane spet zanimivo. Cesta se vzpenja na Mokrec (1058 m), za Krimom najvišji vrh v tem delu sveta, ki sem ga spet ignoriral in nadaljeval naravnost, do najvišje točke ture na nadmorski višini okoli 900 metrov.

Ob reko Iško

Cesta se potem spusti na Krvavo Peč, eno najbolj zakotnih, a tudi strašno zanimivih slovenskih vasi. Čeprav je tako rekoč na koncu sveta, stoji na križišču štirih cest in daje tako vtis, da je bila včasih kar pomembna. Ko so v teh krajih z gozdovi gospodarili Auerspergi, je pod Mokrcem menda živelo 150 ljudi, danes pa Wikipedia pravi, da ima vas 19 prebivalcev. Človek se utegne vprašati kaj še počno v tej globeli, a odgovor je na dlani. Mir imajo. Njim ni treba iskati miru z biciklom.

Guma tam na kratko spet poljubi asfalt, cesta se vzpne in vmes je tudi rampa, ki mi da vetra, tako da vsakič iščem nekoliko lažji prenos od 42-42. No, sledijo trije kilometri kakovostne razgibane vožnje in potem atraktiven spust v sotesko Iške.

Poglejte to …

Nazaj v gosto poseljene kraje

Pred leti sem si želel peš slediti toku Iške vse do enega izmed izvirov na Blokah, a mi tega ni uspelo udejanjiti. Zdaj sem bil tu, ob zgornjem toku, in takoj zagrizel v klanec, ki se vzpne na Bloško planoto. Nekdo je tam naredil celo segment na Stravi. Za slabih 200 metrov se je treba vzpeti in že sem bil na nekoliko odmaknjenem delu Blok, nedaleč od Svete Trojice, od koder naj bi bil po eni teoriji Martin Krpan – po drugi, manj verjetni, pa naj bi bil s Pivškega.

Kakorkoli, na vrhu klanca se za lep čas poslovimo od makadama, a ni sile. Prometa je malo, skoraj nič, veter pa je bil ugoden, čeprav oster, kot je značilno za te kraje, ki slovijo kot eni najbolj hladnih. Spomnim se, da sem v prijetnem hladu na Blokah užival tudi sredi poletja.

Takoj za Radlekom pa se začne makadam, tako zglajen, da je veselje. Cesta se spusti pod Slivnico in veselica traja vse do Grahovega, kjer se po dolgem času pojavi bife, malo naprej, ko se zavije z glavne ceste v Žerovnico, pa še gostilna, ki je po ne tako stari slovenski navadi tudi picerija. Kdor načrtuje daljšo pot, pa lahko tam menda tudi prenoči.

Nad jezerom

V Grahovem je sicer možno turo bistveno skrajšati, če do Cerknice skočimo kar po glavni cesti, a je prijetneje ob robu Cerkniškega polja. Sredi januarja je bilo še zalito in po cesti pri Dolenjem Jezeru so se valile množice nedeljskih izletnikov, v začetku februarja pa je bilo vode le še za vzorec.

Potok Stržen. V ozadju pa Triglav.

Potok Stržen. V ozadju pa Triglav.

Tokrat sem jo urezal v gozd po cesti, ki se vzpenja malo bolj južno, in je nadvse simpatičen približek idealnega terena. Med debli se opazi celo obrise jezera. Je pa treba računati z dodatnim vzponom, pridelal sem kakšnih 200 metrov višinske razlike, preden sem se spet spustil ob Stržen in nazadnje ob Cerkniščico.

Čez Menišijo

V Cerknici se tradicionalno ustavim v kavarni pri tržnici, ki se približno tako tudi imenuje. Šele tokrat sem ugotovil, da ponujajo tudi torte, ki sploh niso videti slabo … kakšne so na jeziku, pa ne vem, ker sem jih opazil, ko sem že odhajal in me je zeblo – kot pravzaprav že vso pot.

Če bi se radi olajšali v precej vabljivih kontejnerskih straniščih, pa morate imeti s seboj kovanec za 50 centov. Kar je v Ljubljani – to me sicer čudi že leta – brezplačno, stane v Cerknici pol evra. Iz golega principa sem potrpel in po stari kolesarski navadi opravil ob cesti, z razgledom na Bezuljak za seboj.

To je sicer najimenitnejši odsek na celi turi in najbolje je, da kar traja in traja, pravzaprav od Begunj pri Cerknici pa do Vrhnike. A najlepše je na Menišiji in do Pokojišča, kamor sem se tokrat – ponesreči sicer – pripeljal nekoliko bolj zahodno, ob tem pa srečal dve košuti, ki sta se čez teren prebijali precej bolj elegantno kot moja malenkost.

Pokojišče je še ena nenavadna vas, ki si zasluži obširnejši prispevek. Zanimivo je, da znam tja priti že iz petih različnih smeri, kar nakazuje po svoje na pomembnost tega kraja – in pomemben je bil že v antičnih časih, saj je tam čez potekal sistem utrdb claustra Alpium Iuliarum. Govedu je za to malo mar, še zame se niso zmenile.

Dramatičen preobrat šele na koncu

Na Pokojišču sem bil ven iz najhujšega, a za seboj sem imel pet ur vrtenja nog. Kdor je tam napol mrtev, in to se zna zgoditi, se lahko kar dobro izvleče s spustom po asfaltirani cesti v Borovnico. Sicer je simpatičen tudi spust do Vrhnike, vzhodno od Ljubljanskega vrha, ki ga spoznate po radarju. Na poti do tja me, takoj ko zapustim Pokojišče, vedno pretrese apokaliptični prizor tega opustošenja.

Težava tistega spusta je pa v tem, da je zadnji del asfaltiran in torej skrajno dolgočasen. Zato sem precej ponosen na odkritje labirinta cest, ki vodijo proti kotlini južno od Ljubljanskega vrha in se spustijo tik ob avtocesto, kjer se ta spušča od Logatca proti Vrhniki. Pot se sicer malo podaljša, a ne bistveno.

Pot z Vrhnike v Ljubljano je potem samo še formalnost, razen … razen, če te dvajset kilometrov pred domom tako pribije, da se vse skupaj sprevrže v boj za obstanek. Izkazalo se je, da bi moral, ne glede na vse, v Cerknici pojesti tisto torto. Na dolgih cestnih vožnjah se vedno ustavim na sendviču, ki ga splaknem z nezdravimi količinami kokakole, sredi divjine pa ni tega hitroprehranskega luksuza. Živež bi moral tovoriti s seboj, a si moram omisliti torbo, kamor bom vse to pospravil. Šele takrat bom verjetno začel zares uživati v vsem, kar ponuja gravlanje.

S popotno hrano v torbi bi lahko poleti ta izlet še malo podaljšal …

 

Trasa: Ljubljana–Babna Gorica–Pijava Gorica–Želimlje–Rogatec nad Želimljami–Krvava Peč–Ravnik–Velike Bloke–Radlek–Grahovo–Laze pri Gorenjem Jezeru–Dolenja vas–Cerknica–Begunje pri Cerknici–Pokojišče–Verd–Vrhnika–Sinja Gorica–Vnanje Gorice–Ljubljana
Razdalja: 136 km
Višinska razlika: 2100 m
STRAVA

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.