Na južno mejo

Čez kraje na koncu Slovenije ob Čabranko in domov čez Strmo reber in kočevske gozdove. Vrhunec poti ni bil kraljevski vzpon na Strmo reber, ampak pot do tja.

Matej Zalar

Spektakularna cesta na Strmo reber si zasluži mesto med kultnimi slovenskimi vzponi, a kaj, ko je preveč oddaljena od ustaljenih kolesarskih poti, da bi jo množice napadale dnevno. Cesto čez navidez neprehodno pobočje so dogradili šele leta 2010 in prevozil sem jo šele drugič. Ob Čabranko pa sem se spustil že večkrat, a vedno po daljši poti, čez Babno Polje. Tokrat sem na Bloški Polici zavil levo in čez Hrib - Loški Potok.

Najkrajša pot na Notranjsko

Ampak, najprej … nujno zlo. Rakitna je po mojem najbolj dolgočasen klanec v okolici Ljubljane. Zato se zdi toliko bolj noro, da jo je najboljši slovenski rekreativec izbral za everesting – in da je na koncu prav tam premagal, ne 8.848, ampak 10.007 metrov višinske razlike. V enem dnevu je šel gor večkrat kot jaz v zadnjih petih letih.

Povsem drugače dojemam spust na cerkniško stran. Od Rakitniškega jezera se cesta še malo vzpne, a klanec je pod nogo in hitro splezamo skoraj 900 metrov visoko ter še hitreje pademo v Begunje pri Cerknici. Poletje so tam izkoristili za cestna dela, zato sem moral v Cerknico po obvozu, pravzaprav bližnjici z nekaj sto metri prašnega makadama. Saj ne, da nisem poskusil na silo, tudi še potem, ko so delavci vpil in vili roke za menoj.

V kraje, ki jih še ni oplazil turizem

Da izlet ne bo sprehod, je bilo jasno že doma, na Cerkniškem polju pa je postalo jasno, da bo svoje dodala narava, ki se je odločila pošteno zapihati v obraz. Na Blokah je bilo težko držati hitrost nad 25 kilometrov na uro, a na vrhuncu poletja vsaj ni bilo vroče. Na neznani teren sem vstopil, ko sem malo za Novo vasjo zavil desno in se dvignil više nad planoto, ob pobočju, ki me je končno zaščitilo pred vetrom. Odprl se je nov svet …

Ko sem zavil za Novo vasjo desno, se mi je odprl nov svet.

Ko sem zavil za Novo vasjo desno, se mi je odprl nov svet. Matej Zalar

Prometa skoraj ni, asfalt je solidnejši kot bi pričakovali in cesta do Hriba – Loškega Potoka se deset kilometrov zdaj vzpenja, zdaj spušča, a brez napetih odsekov, ki nas skušajo prepričati, da smo v slabi formi. Čisti užitek.

Cesta se nad Retijsko uvalo vije na nadmorski višini od 700 do več kot 800 metrov. Tudi sredi poletja je prijetno hladno.

Cesta se nad Retijsko uvalo vije na nadmorski višini od 700 do več kot 800 metrov. Tudi sredi poletja je prijetno hladno. Matej Zalar

Na desni se pod cesto odpre Retijska uvala z vasjo Retje, nad katero se blago vzpenja pobočje, poraslo z gostimi iglavci in kmalu se na južnem robu kotanje izriše vzpetina s cerkvijo Marijinega obiskanja, ki bdi nad Hribom – Loškim Potokom. Najlepše je biti turist tam, kamor turizem še ni segel.

Razgled na Retje in Hrib - Loški Potok

Razgled na Retje in Hrib - Loški Potok Matej Zalar

Med medvedi

Človek bi si mislil, da je na koncu sveta, a kraj daje precej pomemben vtis že z velikim križiščem. Kar težko se je znajti, če si pričakoval vse kaj drugega. Desno se zavije v Stari Trg pri Ložu, levo v Sodražico, naravnost pa tja, kamor sem bil namenjen: v Čabarju. Bil sem šele na dobri tretjini poti, a se mi je vseeno zdelo smiselno ustaviti. Daljši postanek je dobra odločitev, saj je za malico potem bolj malo priložnosti. Do mejnega prehoda je slabih dvajset kilometrov, Čabar je malo od rok, navsezadnje pa tudi Osilnica, saj se na Strmo reber lahko po novem zavije že pred vasjo. Edini večji kraj je Zamost, na hrvaški strani Kolpe, kjer se vrnemo v Slovenijo.

V trgovini sem izvedel, da je cesta do meje – v nasprotju z mojimi pričakovanji – v celoti asfaltirana. Ker je bila ravno sezona panike zaradi medvedov, sem povprašal še po tej problematiki. Vsak dan ga kdo vidi, je hitela razlagati prodajalka. Pred časom je – »dobesedno,« kot je rekla – potrkal na vrata trgovine, ki stoji sredi kraja, a je prišel v času, ko je bilo zaprto, zato je odhlačal nazaj v gozd. Življenje z medvedom je v teh krajih povsem običajno, prav dosti pa se domačini ne ukvarjajo niti z obiskovalci iz daljnih krajev, ki tako ali drugače pridejo čez mejo s trebuhom za kruhom. Če obnemorejo, jim ga dajo z veseljem, je povedala, rekoč: »Vsak po svoje išče srečo.« Tako nekako.

Lepota dolgčasa

»Srečo imam, da sem lahko ta dan srečo našel na kolesu,« sem razmišljal. Ni mi bilo do posedanja v bifeju, zato sem kekse uničil kar na klopci pred pošto. O sreči sem imel čas razmišljati tudi na samotni cesti, ki počasi valovi pod Goteniško planoto. Takih cest je veliko tudi v okolici Ljubljane, a odpeljati je treba kak nov odsek, da se zaveš lepote dolgčasa, ki spremlja kolesarja na dolgih vožnjah. Le redki pa so še kraji, kjer na dvajset kilometrov dolgem pasu asfalta srečaš dva, morda tri avtomobile. Daleč je do tu in pravzaprav ne vidimo ničesar posebnega, a prav to je tisto, kar očara človeka odprtih oči.

Samotna cesta, na kateri je vsako srečanje z avtom pravzaprav prijetno.

Samotna cesta, na kateri je vsako srečanje z avtom pravzaprav prijetno. Matej Zalar

Pravzaprav me je zaskrbelo, da sem nekje zgrešil in že pričakoval, da se bo čedalje manj ugledna cesta spremenila v makadam. Ne, ne. Z ravnine sem vendarle prišel ob gozdnato pobočje, ki se levo strmo spusti v dolino Čabranke. Tu sem bil nazadnje še kot osnovnošolski mulec, ko smo s sestro in očetom križarili po Sloveniji na težkih Rogovih gorskih kolesih in s šotorom na prtljažniku. Mislim, da je bila cesta še makadamska in je bila kar simpatičen izziv za obtežena kolesa z res slabimi zavorami, s sodobno tehniko pa se na mejo spustiš kot profesor.

Spust ob Čabranko

Spust ob Čabranko Matej Zalar

Hrvati pravijo mejnemu prehodu Čabar, Slovenci pa Podplanina. Kontrola je bila temeljita, policistka pa prijazna in niti malo presenečena, da sem prišel iz Ljubljane ter da moram še nazaj. In ne po najlažji poti. Deset kilometrov ceste, ki se ob Čabranki spušča proti Zamostu, bodo boljši kolesarji z lahkoto prevozili s povprečno hitrostjo 40 kilometrov na uro in prava škoda je, da se je treba potem spet ustaviti na meji. Takoj potem, ko na desni pozdravimo Petra Klepca, se namreč cesta vzpne na Strmo reber.

V kočevske gozdove

V zgodovino dirke Po Sloveniji se je Strma reber zapisala leta 2014. V deževni drugi etapi od Ribnice do Kočevja so na 8,6 kilometrov dolgem klancu s 700 metri višinske razlike tempo najhitrejših držali tudi specialisti za sprinte manjših skupin. V Kočevju je zmagal Sonny Colbrelli pred Michaelom Matthewsom in Grego Boletom. Pred nami pa je tudi prvi rekreativni vzpon, ki so ga poimenovali Navkreber na Strmo reber.

Že ob vznožju kolesarja pričaka grozeč prizor: visoko nad dolino v živo skalo speljana cesta.

Že ob vznožju kolesarja pričaka grozeč prizor: visoko nad dolino v živo skalo speljana cesta. Matej Zalar

Vzpon se začne v središču Osilnice, sam pa sem takoj za mejnim prehodom izbral novo cesto, ki niti še ni vrisana v zemljevidih. Do vrha 993 metrov nad morjem je dobrih 8 kilometrov in 660 metrov višinske razlike z 8-odstotnim povprečnim in 16-odstotnim maksimalnim naklonom. A v glavnem je klanec kar enakomeren, zares zanimivo pa post6ane po štirih kilometrih, ko napademo prvo od osemnajstih serpentin.

Razgled je odličen, prometa skoraj nič. Menda naštejejo le nekaj deset avtomobilov na dan, izven turistične sezone še precej manj. Obljubljena dežela za kolesarje! Ko sem šel gor prvič, se je sredi vzpona epsko ulilo, tokrat pa je bilo vreme idealno.

Romantika na bencinskih servisih

No, na vrhu ne gre pričakovati kakega spektakularnega prizora. Ob cesti je znak … in to je to.

Vzpon na Strmo reber je spektakularen, sam vrh pa je videti precej neugledno.

Vzpon na Strmo reber je spektakularen, sam vrh pa je videti precej neugledno. Matej Zalar

Cesta se do Kočevske Reke spusti za skoraj 500 metrov in v vasi je najbolje zaviti levo, proti Gotenici. Cesta sledi zlagoma vzpenjajočemu se terenu, a po 120 kilometrih in več kot petih urah na sedežu ni bilo več prave poskočnosti in do Ribnice sem se komaj privlekel s precej telečjimi nogami.

Zadnji, ki sem si ga želel srečati na tamkajšnji bencinski črpalki, je bil človek, ki ga je zanimalo prav vse. Saj jih poznate. Potrkajo po okvirju in vprašajo, če je karbonski. Tudi potežkal ga je … in ocenil, da tehta tri ali štiri kilograme. Ampak sedež, moj bog, ta je trd! Zanimalo ga je, kako hitro gre. Gume so se mu zdele zelo ozke. In na koncu ga je najbolj razočaralo, da ima kolo samo 22 prestav. Komaj sem ušel.

To je življenje cestnega kolesarja … to je ta romantika … pikniki s cenenimi sendviči in kokakolo, na bencinskih črpalkah.

To je življenje cestnega kolesarja … to je ta romantika … pikniki s cenenimi sendviči in kokakolo, na bencinskih črpalkah. Matej Zalar

Sedem ur v sedlu

Na celi turi je nekaj več prometa samo med Dolenjo vasjo in Ribnico, a ta odsek je dolg komaj šest kilometrov. Ko v Ribnici zavijemo proti Sodražici, pa se spet vozimo po simpatični, malo prometni cesti, ki prijazno valovi do vzpona na Sveti Gregor. Dvignemo se le za 150 metro, a z vzponi še nismo zaključili. Na koncu se je treba povzpeti še pod Kurešček po spustu na Ig pa je tja do Ljubljane vse ravno kot palačinka.

V galop me ne bi bilo več mogoče spraviti, a se mi je tudi za malo zdelo, da ne bi prevozil niti 200 kilometrov, zato sem naredil še zanko po domačih cestah Ljubljanskega barja, kar je izlet podaljšalo za slabih 15 kilometrov.

Specialko sem gnal skoraj sedem ur, a sem si privoščil za kar poldrugo uro počitkov, tako da sem bil na terenu tako rekoč cel osemurni delovnik. Če bi izpusti vzpon na Strmo reber, pa bi postala tura precej bolj ljudska. V Hribu – Loškem Potoku se zavije levo in tako pridemo naravnost v Sodražico. Če gremo iz Ljubljane, prevozimo okroglih 120 kilometrov in približno 2000 metrov višinske razlike, zato so lahko jutranje ptice doma že za pozno kosilo. Cesta je ves čas asfaltirana, prometa malo, užitek pa zagotovljen.

Trasa: Ljubljana–Črna vas–Podpeč–Rakitna–Beč–Begunje pri Cerknici–Cerknica–Bloška Polica–Hrib - Loški Potok–Podpreska–Čabar–Zamost–Strma reber–Kočevska Reka–Gotenica–Ribnica–Sajevec–Sodražica–Sveti Gregor–Mala Slevica–Rob–Golo–Ig–Podpeč–Vnanje Gorice–Ljubljana
Razdalja: 206 km
Višinska razlika: 3100 m
STRAVA

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.