Moč narave krepi moč človeka

Da kolesarjenje ni trpljenje? Vraga! Kdo je napisal to neumnost? To sem si mislil, ko sem s praznimi glikogenskimi zalogami klatil po pedalih in v svinjsko strm klanec le počasi napredoval skozi zaveso dežja. Ko sem prišel na odprto, je sicer naliv malo popustil, a je bilo še huje, nasproti se je uprl leden veter. Številka 11 °C na števcu ni izdajala resnosti situacije.

Nebo ima smisel za dramaturgijo

Ker sem bil dovolj nor, da sem se vključil v raziskavo, kjer so nam vnaprej povedali, da bomo stradali, sem se na kolo že usedel lačen. Potem me je sredi ničesar napadel tisti pes iz tropa treh ovčarjev, ki mu je uspelo preskočiti ograjo. Malo naprej sem defektiral, spredaj, po lastni krivdi. Medtem ko sem menjal, je zlovešče grmelo. Na drugi strani doline, nad pobočji, kamor naj bi šel po spustu, se je bliskalo. Tisti dan sem tudi ugotovil, da je možno postrani vstaviti obročnik z 10-milimetrsko osjo – ne vprašajte, kako. Ne vem.

Potem sem šel naravnost proti tistemu oblaku, ki je na radarski sliki padavin obarvan vijolično. Ko sem ga dosegel, sem zavil v približno isto smer, kot se je gibal on. In sva šla skupaj. Vozil sem dobesedno skozi zaveso. V najtanjši majici, tisti, ki je ob straneh perforirana. In brez spodnje majice. Z brezrokavnikom v žepu.

Kako je mogoče, da se to vedno zgodi tam, kjer je najhuje, na primer na najvišji točki, kjer je že tako ali tako hladno. Zgodilo se mi je na Strmi rebri in takrat sem to doumeval kot »vrhunsko kolesarsko dramaturgijo, ki kolesarski izlet povzdigne v manjšo epopejo«. Ampak najhuje je bilo letošnjo pomlad, ko se je na Pohorju odvijala mala kolesarska grozljivka.

Pregovori, ki me jezijo

Na nedeljsko kosilo sem bil vabljen na severovzhodne obronke Pohorja in zdelo se mi je najbolje, da tja odgravlam. Ni bilo hujšega in tudi vreme je bilo kar dobro. Do Pohorja. Kapljati je začelo, ko sem ravno prebil nadmorsko višino, nad katero ni več greha. Ohladilo se je. Ko je bilo 5 stopinj Celzija, me je zeblo kot cucka in mislil sem si, da ne more biti huje. Potem se je temperatura ustalila pri treh stopinjah, čakal me je pa še spust.

Da, kolesarstvo je lep šport.

Ni najhuje, če mi v takih primerih kdo v glavo zabriše staro slovensko modrost, da za dežjem vedno posije sonce. Seveda posije sonce. V sredo, ko sem se po napadu psa, defektu in nalivu vračal v Ljubljano, je bilo res lepo.

Tudi v petek sem bil moker in tudi v petek je bilo po dežju sonce. In še najlepša mavrica kar sem jih kdaj videl.

Najhuje je, ko kdo že tisočič ponovi staro švedsko modrost, da ni slabega vremena, ampak samo slaba oprema. Vraga! Nobena oprema ne more biti tako dobra, kot je lahko slabo vreme.

To bi znal povedati po lanskem svetovnem prvenstvu Mathieu van der Poel – in še marsikdo.

Če samo pomislim, da sem se pred petnajstimi leti zaklinjal, kako ne bom nikoli več kolesaril v dežju. Ali takrat, ko bo hladneje od 10 stopinj. Zdaj to počnem marsikdaj. Včasih tudi, ko se poklopita oba pogoja. Samo ta teden sem bil moker trikrat. In veste kaj je najhuje? Da sem užival!

Tudi včeraj, ko sicer ni deževalo na najvišji točki dneva, je pa res, da je kapljalo že na Velikem Javorniku. Ko me je opralo pod Slivnico, se je na števcu v razdelku temperatura spet izpisala enomestna številka, oblečen sem bil pa tako, kot se spodobi za julij – samo da sem imel seveda še spodnjo majico. Mimogrede: nisem prepričan, da sem letos vozil brez spodnje majice desetkrat. Toliko o poletju.

Ne skrijte se pod streho

Stari prijatelj se je letos nekoliko resneje lotil kolesarjenja. To pomeni, da polovico delovnega časa na internetu pregleduje tržišče koles. Vsi vemo kaj se bo zgodilo. Lepega dne bo zapravil za bicikel veliko več, kot si je kadarkoli predstavljal.

Z balkona je vsak dan gledal barje, takrat je pa prvič videl nekega ptiča, za katerega mi ni jasno, kako ga je sploh prepoznal. Bil je tudi malo osladen in nekje napol poti priznal, da se je zgodilo, kar si ni mislil: da na kolesu uživa. Do letošnje sezone ga je zajahal sem ter tja, a očitno le toliko, da se mu je zagnusilo. To je človek, ki je šel enkrat v gimnazijskih letih z menoj na kolo in jaz sem uspešno pozabil, da je ob tem menda bruhal.

Zdaj je očitno dovolj zrel in je ugotovil, da je bicikel pravzaprav namenjen uživanju.

Vprašanje je samo ali je dovolj zrel, da istega rekvizita ne bo začel pojmovati kot sredstvo za trpljenje, sem si mislil. Tudi pametne ljudi smo že videli izgubiti kompas. Seveda pa mora biti tudi matranje. Ne samo zaradi visokega pulza, ampak zaradi vsega, kar nam daje narava.

Klinc gleda osladno navduševanje nad njenimi lepotami. Še bolj me navdušijo njene grdote. Kdor se z grdotami ne sooči, narave ne razume. Tisti rine v hribe v natikačih ali pa sredi Afrike zapusti tabor in se napoti po svoje, levu v gobec. Naravo spoštuje, kdor vidi tudi vse, kar je grdega.

Kolesar začne zares uživati, šele ko se ob dežju ne skrije pod nadstrešek avtobusne postaje, ampak raje zakolne, obleče anorak in stisne zobe.