Kolesarim, torej ne trpim

Kolesarim, torej ne trpim

Ni bistvo trpeti, bistvo kolesarjenja je voziti hitro … in ob tem ne trpeti. Ali vsaj dajati vtis, da ne trpite.

Kristof Ramon/Scott

Se ti je že zgodilo, da si se peljal z runde, ne ravno hitro, a tudi ne počasi, hud kot feferon, vse je bilo na mestu, aero čelada, nogavice v barvi črte na levem rokavu, v žepih samo telefon in embalaža gela, elegantna pozicija, utrujenih nog, a poskočnega in s samim seboj zadovoljnega duha.

In potem …

Potem na kolesarski stezi mimo pade komjuter. Dolgolasec s kurirsko torbo čez ramo, krajci srajce v posmeh aerodinamiki mahedrajo za njim, pošvedrane adidaske pa se presenetljivo dobro držijo plastičnih pedalov na starem rogovem maratonu, ki je bil včasih eleganten, zdaj pa vsi njegovi vijaki ječijo od same sile.

Dobro, sem si rekel, poglejmo, koliko časa boš vzdržal. Samo da sem ga ujel, že je spretno zavil med količki in skočil na cesto, da se je izognil nepreglednemu ovinku okoli prekletega oglasnega panoja, ki stoji tam v zameno za to, da se lahko vozimo z Bicikelji. Mukoma sem spet priključil, a že je presenetil z bližnjico po desni strani cvetličnih korit, zato je lahko napadel nadvoz po idealni liniji in z zavidljivo hitrostjo. Ravno je še ujel zeleno luč in potem ga nisem videl nikoli več.

Nikoli ne podcenjujte komjuterjev!

Svoje dnevne trase so naštudirali do zadnjega kamenčka na cesti. Uličar, ki prevozi vsak dan dvajset kilometrov, ne more biti slab kolesar, četudi je naturščik, ki se je v prvem letniku faksa na kolo usedel prvič po tem, ko je konec osnovne šole presedlal na moped.

Dve uri resnice. Vsak dan.

Ob mnogih tistih, ki kolesarijo tako počasi, da se resno sprašujem o smislu bicikla, pa zadnje čase opažam čedalje več strašno hitrih trekingašev. Zgodi se, da s svojo potovalno hitrostjo komaj zlezem mimo in ko se naslednjič ozrem čez ramo, so še vedno tam, ne v zavetrju ampak deset metrov zadaj. Držijo tempo. Dokler gre.

To pravzaprav ni nekaj novega. Včasih me dobesedno šokirajo kolesarji, ki nimajo ravno idealnega kolesarskega stasa, ampak letijo po kaki dolini navzdol hitreje, kot vozim sam kadarkoli. Če se imam voljo priključiti, običajno leti še bolj, o kakšni izmeni pa sploh ni govora, četudi sem voljan sodelovati. Na pohvalo ene od takih predstav je možakar odgovoril, da ima običajno samo dve uri časa in da gre dve uri takole, brez vsakršnega usmiljenja do krvožilnega sistema.

Ne zna se voziti v zavetrju, zato ne zamenja, pravi, ga pa ne moti, če ostanem v za njim do Dobrove. Torej še pet kilometrov. In je šlo čedalje hitreje, tako da sem že razmišljal, da bi odvil, ker je v nogah že peklo.

Kolesarjenje ljudje dojemajo kot trpljenje … in ga tako tudi prakticirajo.

Obraz kolesarja ni obraz trpljenja. Je pokeraški obraz!

Trpljenje je seveda sestavni del tega športa – ampak tudi zato, da lahko uživamo v počasnih vožnjah. Dvakrat na teden se splača trpeti tudi za tiste kratke popoldanske vožnje, ko je glavna polna. Morda komu takrat prija divjati, saj veste, zato, da spuca glavo. Kaj pa, če je divjanje beg pred samim seboj?

Ne glede na tone in gigabajte ponavljajočega se poljudnega materiala o športni vadbi, na primer videoposnetkov z naslovi XX nasvetov kako postati boljši kolesar, pa še vedno vlada prepričanje, da je za napredek treba kolesariti še hitreje in še več. A ob tem se pozablja na bistveno komponento, o kateri nabijamo skoraj tako pogosto, kot GCN ponavlja nasvete, kako postati hitrejši kolesar.

Ta bistvena komponenta je užitek. Seveda je dojemanje užitka subjektivno in če nekomu prija vsak drugi dan basati po eni in isti cesti do onemoglosti, je to pravzaprav čisto v redu. Ampak vprašanje je, ali je sploh kdaj poskusil drugače. Ali sploh vidi smisel v tem? Trpljenje ne bi smelo biti smisel, ampak pot do smisla. Pot do tega, da se lahko vozimo hitro in da tega ne izdajamo s stisnjenimi zobmi, pod nenavadnim kotom zasukano glavo in zibanjem po sedežu.

Bodimo kot tisti dolgolasi komjuter.

Komentarji

Najbolj všečkan komentar

miran9. 6. 2020 ob 14:35

V naših koncih smo tistemu, ki se vozi v šolo/službo od nekdaj rekli vozač. Ne vem, mogoče se enemu lublančanu, ki to prvič sliši, zdi smešno, ampak če si navajen, je čisto navadna vsakdanja beseda. No, za tistega, ki se v šolo/službo vozi specifično s kolesom, pa res ni nobenega posebnega izraza. Glede na trende v zadnjem času bi si lahko kdo kaj izmislil in bo kmalu kandidat za besedo leta. ;)

Več (+2)

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik?Ustvari račun.