55 dni na kolesu

To seveda ni poseben dosežek, ki bi si zaslužil pohvalo, kaj šele občudovanje. Če že koga, občudujte srečno poročene očete z rigidnimi delovniki in obilico opravkov po službi, ki se uspejo usesti na kolo trikrat na teden. Sam v času karantenskih ukrepov nisem počel drugega kot delal za Rundo, kuhal in kolesaril. Ker je dela za Rundo precej in ker sem tudi kolesaril veliko, je zmanjkovalo energije celo za rutinska opravila, kot je pospravljanje stanovanja.

Medtem ko je vsak pravi Slovenec postavil visoko gredo ali dve, ni meni uspelo niti zasaditi flanc v balkonska korita.

Utrujen? K mesarju po telečja jetrca!

Zato bi ob tem skromnem, povsem nenačrtovanem in verjetno še ne končanem – morda pa tudi – dosežku prej pričakoval cinično privzdigovanje obrvi. Čudil se ne bi niti pokroviteljskim, a tudi malo zavistnim predlogom, naj se vendar umirim, prekinem samski stan in začnem početi to, zaradi česar je človeštvo obstalo in se namnožilo po vsem planetu v več kot sedmih milijardah osebkov.

Medtem ko so marljivi ljudje urejali vrtičke, sem vsaj shujšal in pridobil takšno linijo, da me ni več sram na kolesu, kot me je bilo oktobra, ko so me v Gavereju povrhu vsega oblekli v bel dres. So pa, tudi zaradi izgube več kot desetih odstotkov telesne teže parih mesecih strokovnjaki ocenili, da sem bržkone pretreniran.

To se sliši nenavadno, glede na to, da ne treniram, je pa res, da sem čutil ene vrste utrujenost in da sem si začel govoriti, da dvajset ur kolesarjenja na teden niti ni tako veliko. To je seveda popolna neumnost. To je zelo veliko, četudi se polovico tega časa pravzaprav sprehajaš pri srčnem utripu, nižjem, kot ga dosežeš, ko se vračaš domov v drugo nadstropje.

No, in sem šel v laboratorij čez cesto. Če mislite, da je analiza krvi za rekreativnega športnika odločno pretiravanje, potem lahko potrdim: da, prišlo je tako daleč. A moram obenem tudi jasno napisati, da je to najmanj in obenem največ, kar lahko za dobrih deset evrov naredite za svoje zdravje. Rezultati so pokazali, da je kri tako bogata s hematokritom, da bi mi jo zavidali kolesarji železnih devetdesetih let, ampak tudi, da bom moral pojesti več praženih jetrc, ohrovta in rdeče pese.

Na silo z užitkom

Ne glede na to, da podviga nisem načrtoval, pa tudi ne morem lagati, da se nisem vmes nekajkrat silil in šel na kolo samo zato, da ne bi prekinil serije. Recimo tisto sredo, ko je kazalo na cel dan dežja, in sem šel zjutraj, povsem brez upanja, da se bom vrnil suh, pa me je vendar pralo šele zadnjih petnajst minut.

Tudi 43. dan je bil deževen, a sem bil prepričan, da zaradi dežja ne bo šlo – in to ne glede na to, da imam voljo in debelo kožo. Nekdo mi je spet povedal, da je dobra oprema po znanem in že davno globaliziranem švedskem pregovoru ključen dejavnik za užitek v športu tudi v groznih razmerah. Oh, sveta mati božja, kako mi gre ta floskula na živce! Z njo bom obračunal kdaj drugič. Malo je treba biti tudi pameten. Ampak popoldne je dež ponehal, opremil sem se kot kak Šved in izkoristil priložnost za dobro uro gravlanja po barju.

168 dni

A najhuje je bilo štirideseti dan, ko sem stal ob kolesu s posranimi rokami in brez upanja, da mi bo uspelo popraviti nekaj tako preprostega, kot je defekt. Že od doma sem odšel na silo, ker sem mislil, da moram, ker štirideset je vendarle štirideset. Ampak v resnici ni nič drugega kot samo številka. Ko sem se vrnil domov in saniral situacijo, sem vseeno naredil še en krog. Z užitkom!

Motivacija sicer nikoli ni bila težava, kot recimo motivacija za tek, s katero imajo po mojih izkušnjah težave celo rojeni tekači. Ni boljšega kot odpotovati za tri, pet, deset ur. Ampak, dajte no! Dobra ura kolesarjenja po cestah v radiu deset kilometrov od doma? Na balkonu pa prazna korita, namenjena peteršilju, timijanu in drobnjaku.

Ko bo serije konec, si bom po svoje oddahnil. Sicer pa se je vmes javil mož, ki je nekoč odbil 168 dni zapored. Tolaži me, da živi v klimatsko ugodnejšem delu Slovenije. Tolaži me tudi, da obstajajo hujši entuziasti od moje malenkosti.