Superprestige Gavere: Piva in iger

Legenda pravi, da je ciklokros v Sloveniji umrl, ko se je na tekmi v začetku devetdesetih pojavil Marjan Jauk z gorskim kolesom in zmagal kot za šalo. Ciklokros ni obstajal do leta 2011, ko so v Tunjicah organizirali prvo tekmo. Se še spomnite divje lige? Ni bilo idealno, so pa bile dirke. Ne glede na to, da se na evropskem prvenstvu v Italiji letos obeta slovenska udeležba, pa daje letošnji koledar vtis, da je ciklokros spet na pragu izumrtja – in to v obdobju, ko ciklokros globalno še nikoli ni bil tako priljubljen.

Zaton in ponoven vzpon ciklokrosa

Ciklokros se je rodil v Franciji, a se zdi, da je njegova prva domovina Belgija. Dirke za svetovni pokal ter evropsko in svetovno prvenstvo so morda pomembnejše, a konkurenca za zmago ni v serijah Superprestige in DVV Trophee nič slabša. Od sezone 2016/17 v Belgiji in na Nizozemskem organizirajo še serijo osmih dirk Ethias Cross, ki se je prav tako udeležujejo največji zvezdniki. DVV Trophee poteka letos že 33., zanimivost tekmovanja pa je, da od sezone 2012/13 ne seštevajo točk, temveč čase s posameznih dirk.

Serija Superprestige pa je najstarejše tekmovanje, ki je leta 1983 nastalo kot odgovor na krizo v belgijskem ciklokrosu, ki je nastopila po upokojitvi bratov Rogerja in Erica de Vlaemincka ter Alberta van Damma. V akcijo je stopil danes že 75-letni Etienne Gevaert ki je v sedemdesetih delal kot maser bratov de Vlaeminck. V prvi sezoni so pripravili štiri dirke, na prelomu osemdesetih in devetdesetih let pa nekaj sezon zaporedoma celo po enajst, tudi v Italiji, Španiji, Švici in na Češkem.

Kjer so mediji, je denar

Ključ za uspeh je bila medijska izpostavljenost. Na začetku so organizatorji plačevali medijem za prenose dirk, zdaj je že dolgo obratno. Zadnja leta se dirka na osmih tradicionalnih prizoriščih, med katerimi je le eno na Nizozemskem, ostala pa V Belgiji. Ciklokros namreč drugod ne dosega takšne popularnosti in organizatorji ne zagotovijo prenosov dirk. Na belgijski nacionalni televiziji in prek telekomunikacijskega ponudnika Telenet – pokrovitelja serije Superprestige in svetovnega pokala v ciklokrosu – si jih ogleda tudi milijon ljudi … mi pa si jih lahko ogledamo na kanalu GCN Sport.

Večino dirk še vedno organizirajo manjši kolesarki klubi, okoli katerih pa se v zadnjih letih sukajo tudi veliki igralci. Golazo Sports, agencija, ki organizira ciklokros v Zonhovenu – pa tudi Šest dni Genta, Binck Banck Tour in mnogo drugih športnih ter rekreativnih tekmovanj, tudi izven kolesarstva – želi prevzeti tudi Superprestige. In potem je tu še Mednarodna kolesarska zveza z željami, da bi dirka v Gavereju postala del svetovnega pokala.

Celodnevni dogodek

Dirka Superprestige se začne s štartoma otrok in doseže vrhunec z žensko in moško dirko, zaton pa pozno zvečer v šotoru, kjer dogajanje spominja na gasilske veselice, samo da se Belgijci zabavajo še bolj brezkompromisno. Prvi gledalci, vstopnice stanejo 12 evrov, začnejo kapljati na prizorišče že zjutraj in preživijo v blatu cel dan, pogosto v dežju, ki pa Belgijcev tako ali tako ne moti.

V soboto je bila proga še bolj ali manj suha in z nekaj truda v celoti prevozna, čez noč pa je deževalo in bi moralo še dobršen del nedelje. Ampak ni in sredi dneva se je celo zjasnilo. Najmlajši so malo pred deseto uro zjutraj štartali v blatu. V Belgiji smejo otroci dirkati v ciklokrosu šele po dopolnjenem petnajstem letu. Tisti, ki tekmujejo prvo leto, štartajo prvi in dirkajo približno pol ure, za njimi pridejo na štart dekleta in fantje z eno sezono izkušenj. Očitno je bilo, da imajo nekateri mladci precej široke oči, proga v Gavereju namreč slovi kot ena najtežjih.

Najmlajšim v tehnični coni pogosto priskočijo na pomoč starši in v kategoriji mladincev je počasi že jasno, kdo bo prestopil v eno večjih ekip, med katerimi izstopajo Pauwels Sauzen Bingoal, Telenet Baloise Lions in Correndon Circus, od lani pa še 777 nekdanjega asa Barta Wellensa z maloštevilno žensko ekipo. Z najboljšimi profesionalci in profesionalkami – ženske dirkajo v seriji Superprestige od leta 2003 – organizator serije sklene celoletne pogodbe, letos z 28 moškimi in 11 ženskami. Nagrade na dirkah, sklada sta za moške in ženske izenačena, so le del zaslužka najboljših, ki dirkajo dvakrat, lahko celo trikrat na teden.

Ciklokros poganjajo zvezdniki

Eric De Vlaeminck, osemkratni svetovni prvak, je za mnoge še vedno najboljši ciklokrosist vseh časov. A na belgijskih tleh mu je v šestdesetih in sedemdesetih letih preglavice povzročal Albert van Damme, s katerim sta spisala eno najlepših kolesarskih rivalstev. Bolj nori so bili Belgijci morda samo še na Svena Nysa, ki sem ga imel priložnost videti v Gavereju leta 2014, ko je bil tretji, in leto dni kasneje v Zonhovenu, ko je bil v svoji poslovilni sezoni četrti.

Nys je v Gavereju zmagal kar devetkrat, ko se je počasi poslabvljal, pa se je že razplamteval boj med Woutom van Aertom in Mathieujem van der Poelom, ki sta si priborila vsak po dve zmagi na tem prizorišču. V Gavereju so v zadnjih letih našteli še precej več kot dvajset tisoč gledalcev, letos pa jih je bilo očitno manj.

Razlog za to je bila morda tudi odsotnost van Aerta in van der Poela, ki ima ogromno navijačev tudi v Belgiji. Nizozemec se bo vrnil na ciklokros na naslednji dirki serije Superprestige v Ruddervoordeju, ta čas pa je prvi zvezdnik ciklokrosa Eli Iserbyt, zmagovalec vseh treh letošnjih dirk svetovnega pokala. Pred njegovo bazo je bilo živahno že opoldne, ko se lep čas ni mogel znebiti dvajseterice navijačev, ki so skandirali pred avtodomom vsaj pol ure, preden so šli zganjat cirkus še na druge lokacije.

Ura v rdečem polju

Običajno so razmere na progi čedalje hujše, letos pa se je začelo jasniti že med žensko dirko. Najbolje je v prvem krogu potegnila Eva Lechner, a je počasi popuščala, zmagala pa je Yara Kastelijn pred Alice Mario Arzuffi in Ceylin del Carmen Alvarado – najboljša Belgijka je bila Laura Verdonschot, šele šesta, medtem ko Sanne Cant, trikratna svetovna prvakinja in belgijska prvakinja nepretrgoma že od leta 2010, kar ne najde prave forme in je bila šele 14.

Med žensko dirko je posijalo sonce in proga se je sušila hitreje kot to različni proizvajalci obljubljajo za aktivno perilo. Počasi je postalo jasno, da bo moška dirka ena najhitrejših v zgodovini … da bo tako letelo, pa si nismo predstavljali in, potem ko je Eli Iserbyt z lahkoto opravil z Larsom van der Haarom, Laurensom Sweeckom in Thomasom Pidcockom, ki so se za preostala mesta na stopničkah usekali v zadnjem krogu.

Piva in iger željno ljudstvo

No, veselica se nadaljuje še dolgo po koncu dirke. Nezanemarljiv delež obiskovalcev spremlja dirko le z enim očesom in pogosto z dvema kozarcema piva v rokah. Prenosni pisoarji so na taki prireditvi del obvezne infrastrukture in so večinoma stoodstotno zasedeni. Mnogi pa dirk sploh ne gledajo, ampak precej zasoljeno vstopnino plačajo samo za udeležbo na veselici v šotoru. Tam utegne človek doživeti manjši kulturni šok. Prav to se je očitno zgodilo norveškemu kolegu, ko se mu je uspelo izmuzniti iz zatohlega in smrdljivega prostora: »To muziko bi morali prepovedati z ženevsko konvencijo.«

Piva in iger, bi rekli v Belgijci.