Test: Ridley X-Night SL

Z Ridleyjem je letos svetovni rekord v vožnji na eno uro postavil Victor Campenaerts, Caleb Ewan si je na Touru z Noahom Fast trikrat prisprintal plišastega levčka, enega pa tudi Thomas De Gendt, ki se v samomorilske pobege podaja s Heliumom SLX. A ob imenu Ridley najprej pomislimo na ciklokros, ki je, kot je poudaril produktni vodja Bert Kenens, zapisan v DNK belgijske znamke koles. Ridley šele od leta 1997 proizvaja tudi okvirje, a v tem času so imeli že petnajst svetovnih prvakov v ciklokrosu, med njimi so Mario De Clerq, Erwin Vervecken in Zdenek Stybar. Kot edini izjemi, ki nista nikoli dirkali z Ridleyi, Kenens omeni le Svena Nysa in Mathieuja van der Poela.

Integracija tudi v ciklokrosu

Videti je, da so kolesa za ciklokros v primerjavi z ostalimi doživela najmanj sprememb in še najbolj očitna je uporaba kolutnih zavor. Ko sem bil leta 2014 v Gavereju prvič, so se mnogi še vedno krčevito oprijemali ročic za zavore cantilever, ki pa so s prihodom mlajših generacij dokončno odšle na smetišče zgodovine in jih Ridley ponuja samo še na aluminijastem modelu X-Ride Cantilever.

Bert Kenens je povedal, da se je skozi šest generacij X-Nighta zaradi vse hitrejših in pogosto bolj suhih prog nekoliko spremenila tudi geometrija. Letos ostaja enaka kot pri predhodnem modelu, glavna novost pa je popolna integracija kablov v notranjosti krmila. Aerodinamika v ciklokrosu? Ne, pri Ridleyju trdijo, da je zaradi tega prestavno-zavorni sistem bolje zaščiten pred vplivi svinjarije, poleg tega pa so lahko kabli moteči, ko si kolo zavihtimo na ramena.

Geometrija za hitrost

Ena od evolucijskih sprememb v geometriji je nižje postavljen gonilni ležaj, s čimer so kolo nekoliko umirili. Da je še vedno visoko, pa so na predstavitvi ponazorili s primerjavo z Ridleyjevim grevlom X-Trail C, ki ima sredino kar 8 milimetrov nižje. Zaradi 425 milimetrov dolgih cevi ob verigi je med plaščem in podsedežno cevjo več kot dovolj prostora, da mu blato ne pride do živega, prednji trikotnik pa je izrazito kratek, a s kratko glavno cevjo tudi zelo nizek.

Pri višini 171 centimetrov sem izbral velikost 50, pri kateri je doseg 381 milimetrov, sklad pa po zaslugi le 105 milimetrov dolge glavne cevi samo 516 milimetrov. V primerjavi s starejšimi modeli je nekoliko bolj zaprt tudi kot vilic, ki znaša 72 stopinj, kar je nekoliko več kot pri večini konkurenčnih koles.

Domišljeni detajli

Notranjo napeljavo kablov so izpeljali opogumljeni s podobno rešitvijo pri aerodinamičnem Noahu Fast. Profil krmilne cevi vilic v obliki črke D dopušča v glavni cevi dovolj prostora za napeljavo, tudi mehanskih prestavnih sistemov. Osebno mislim, da je izboljšava pomembna predvsem z estetskega vidika, ne bi pa niti rekel, da je nepraktična. Razen, če se odločimo spustiti krmilo. Ne da bi kolo v groznih razmerah vozil celo zimo, pa težko sodim, ali zaprti sistem kablovja vzdrževanje dejansko olajša ali nasprotno. Pri elektronskih sistemih skoraj gotovo ni težav, saj se žic pač ne dotikamo.

Okvir daje sicer zelo minimalističen vtis. Zgornja cev je povsem vodoravna in v prednjem trikotniku je več kot dovolj prostora, da si kolo zlahka naložimo na ramo. Ker je zgornja cev na spodnjem delu ploska, je nošenje nekoliko prijetnejše. Sedežna opora je standardnega premera 27,2 milimetra, kar izboljša udobje, a glede na integracijo kablov ne bi dal roke v ogenj, da bo ostala cev okrogla tudi v naslednjih letih. Nosilec bidona je mogoče priviti le na spodnjo cev, kar tudi priča o tem, da je kolo namenjeno le kratkim razdaljam.

Gonilni ležaj standarda PF30 so dobro zaščitili pred blatom. Zavorne čeljusti so namestili neposredno na okvir in vilice, predvideli pa so 160-milimetrski rotor spredaj in 140-milimetrskega zadaj. Verjetno je to povsem dovolj, spusti na ciklokrosu pač niso dolgi. Mimogrede, še lani je Eli Iserbyt spredaj in zadaj vozil s 140-milimetrskimi. Z 12-milimetrskimi osmi so zagotovili dodatno togost in kaj drugega niti ne pride v poštev, saj navsezadnje tekmovalci ne menjujejo obročnikov, ampak cela kolesa.

Testna flota je bila opremljena kolikor toliko ljudsko, z elektronsko Shimano Ultegro Di2, Rotorjevo gonilko in sploh ne lahkimi obročniki Fulcrum Racing 700. Ostale komponente prihajajo iz Ridleyeve hišne znamke Forza. Krmilo in sedežna opora sta iz karbona, krmilna opora aluminijasta.

2515 metrov trpljenja

Opraviti smo imeli z 2515 metrov dolgim krogom s 40 metri višinske razlike. Proga v Gavereju velja za eno najzahtevnejših, saj je večinoma ekstremno blatna, precej višinske razlike pridelamo na enem klancu, časa za predah pa je malo. Tako malo, da organizatorjem ni treba postaviti ovir, saj v slabem vremenu precejšen del proge kolesarji tako ali tako pretečejo. A tokrat smo dan pred dirko za pokal Superprestige testirali v nenavadno suhih razmerah, progo je bilo mogoče z nekaj truda zvoziti v celoti (a je bilo ponekod hitreje peš), na spustih pa je šlo lahko strašljivo hitro. Odličen teren za test!

Sam bi krmilo spustil za dobra dva centimetra, kar bi prineslo že zelo ekstremen položaj, a že tako se je kolo izkazalo kot odličen plezalec na strmih odsekih. Ker imam s ciklokrosom pičle izkušnje, je nekaj časa trajalo, da sem se navadil poganjati v zaprtih zavojih, kar ni na tem okvirju nobena težava. Kolo je bilo obuto v 33-milimetrske klinčerje Vittoria Terreno Mix, ki so namenjeni spremenljivim podlagam in so bili kar dobra odločitev. Presenečal me je zlasti oprijem v ovinkih, ni pa pričakovati čudežev, če je tlak 2 bara … profesionalci so vozili naslednji dan pol bara manj, seveda s tubularji.

S precej bolj izkušeno trojico kolegov smo organizirali neformalno mednarodno dirko, a sem spričo obupne forme odnehal že na prvem resnem klancu in se potem komaj privlekel v bokse. Kolo so vsi trije pohvalili, a z dodatkom, da res ni za vsakogar. Precej bi rešili z lažjim prenosom. Z Rotorjevo gonilko 46/36 smo namreč poganjali zadnji verižnik 11-28, ki je bil na dolgem klancu z nekaj blatnimi odseki premajhen. Ne 11-30, želeli smo si 11-32.

Zmagovalno orodje

Če nekateri proizvajalci še vedno ponujajo svoja makadamkarska in ciklokros kolesa z identičnimi geometrijami, je na Ridleyju X-Night SL takoj jasno, da niso sklepali nobenih kompromisov. Kolo se odzove na vsak trzljaj krmila, zato je po svoje naporno in nervozno, a bo navdušilo mojstre hitre in brezkompromisne vožnje. Na precej nevarnem spustu je letelo tudi blizu 40 kilometrov na uro, a pri tej hitrosti na neravnem terenu nisem imel slabega občutka. Precej drugače je verjetno pri precej višjih hitrostih, ki jih lahko dosežemo na makadamu, zato X-Night SL niti pod razno ni dvoživka, ampak zmagovalni stroj za ciklokros.

Ridley je sinonim za ciklokros. X-Night SL je s kratkim in nizkim prednjim trikotnikom ter ostrim kotom vilic okreten in eksploziven kot razjarjen maček. Ampak, pozor! Hitro gre lahko prehitro.

 

Ridley X-Night SL