V ljubljanske rovte po borovnice

V ljubljanske rovte po borovnice

Na prvih hribih vzhodno od Ljubljane je lepo, ampak če želite, si lahko ustvarite svoj mali pekel. Teren je primeren tudi za gravlanje, toda, pozor: tamkajšnje prašne poti niso nujno gladke. Teren za korajžne!

Matej Zalar

Če vzamete s cestnim kolesom vzpone nad dolino Besnice zares, se domov gotovo vrnete s telečjimi nogami. Ne da bi se preveč ponavljali in vozili po istih cestah, se hitro nabere 2000 metrov višinske razlike, z nekaj norosti tudi precej več – in to ne da bi zapustili ljubljansko občino. Ravnine skoraj ni. Večkrat sem si predstavljal masaker, če bi po teh hribih speljali zaključek etape grand toura. Razplet bi verjetno opevali še leta, gotovo pa bi se kresala tudi mnenja o primernosti zaradi ozkih in nevarnih cest. Kaj pa gravlanje? Tudi ni lahko!

Izzivalne prašne stezice

Ne pričakujte gozdarskih avtocest, kot na Notranjskem ali Kočevskem. Večina cest je asfaltirana, a precej je tudi širokih steza, če že ne pešpoti. Kdor ni nikoli resno vozil gorskega kolesa, se bo morda pridušal, da je trasa neprimerna za gravlarje, ker sem in tja na plan štrlijo tudi korenine ali skale, a je podlaga večinoma lepa, zato bi bilo škoda zanemariti ta kos sveta. Ampak, za božjo voljo, obujte gorske čevlje saj boste vmes verjetno vsaj enkrat shodili.

Zares se začne nad sotočjem treh rek pri Podgradu, Ljubljanice, Kamniške Bistrice in Save, ter po grebenu med Savo in dolino Besnice. Tam sledimo Borovničevi poti, potem pa se deloma po asfaltu in deloma dobrem makadamu spustimo na litijsko stran. Nazaj se vzpenjamo po hribih južno od Besnice, kjer sledimo Kostanjevi poti.

Pot v rovte

Jutro se je začelo s preiskavami na tešče in ko sem končno zmlatil skledo prosene kaše, sem bil še vedno malo lačen, v dobro znanosti pa sem za dobre tri ure odpotoval na teren s praznimi žepi in s samo vodo v bidonih. Slaba strategija. Vedel sem, da bo zadnjo uro hudo, ampak tako je.

Pot na vzhod Ljubljane čez Golovec ni niti najkrajša niti najlažja, je pa najbolj mirna, gor sem šel kar mimo observatorija. Od tam zdaj vodi proti Golovcu – ki je eden od vrhov tega hribčka – precej širša pot kot takrat, ko sem začel tu nabirati svoje prve resne gorskokolesarske kilometre. Potem pa ob Ljubljanico in ves čas po desnem bregu, kjer se najde tudi nekaj makadamskih kilometrov.

V Podgradu se zavije desno, skozi neugleden podvoz pod železnico in že po dvesto metrih levo, na ozko cesto med hišami, ki potem vijuga strmo navzgor do Turistične kmetije pri Lazarju. Že ta kos vzpona poskrbi za veselico, na vrhu pa tudi za imeniten razgled. Ampak tukaj, na koncu kilometer dolgega 11-odstotnega klanca se šele začne.

Bam!

Pri kmetiji se zavije ostro desno in na Borovničevo pot. Kakšen kilometer gre še po ravnem, ampak se ne splača kuriti, kajti romantike je kmalu konec. Sledijo si tri rampe, prvo se preleti, druga je že težja, za tretjo pa pravi Timotej, da je Satanovo delo. Vsekakor pa je hudič ni ustvaril za gravlerje, v svet namreč gledajo korenine, ki z veseljem spodnesejo zadnje kolo. S prijatelji lahko stavite, kdo bo zvozil. In komur ne bo uspelo, ga bodo noge pekle, tudi ko bo šel peš. Prav tam sem dosegel maksimalni srčni utrip. Peš, ker sem tokrat shodil.

Potem se unese, iz gozda pridemo na odprto, cesta je lepa in mimo zadnje domačije na Vnajnarjih leti kar prehitro, da bi lahko zaužil vse te lepote.

Za kakšnih štirideset metrov se cesta spusti do asfaltirane ceste, ki se vzpne na Vnajnarje iz Spodnje Besnice. To je hudičevo težak vzpon in najhuje je prav tu. Asfalt je, ne razpokan, ampak razbit. Poleg tega je sredi dne sonce že prijetno pripekalo, hitrosti so pa podobne, kot ob mirujočemu prometu. Žulil sem ga. Če že grem v te konce, ne grem lahkotno. Ker to niti ni mogoče.

Sadnega drevja je kakopak veliko povsod, kamor lahko posije sonce, seveda pa je najlepše, ko vse to spomladi cveti.

Sadnega drevja je kakopak veliko povsod, kamor lahko posije sonce, seveda pa je najlepše, ko vse to spomladi cveti.

Ni pa res, da ni mogoče uživati. O, ne, to so lepi konci, mogoče najlepši v naši urbanizirani občini, kjer vsi rinejo na Šmarno goro, Rašico ali Toško čelo. Manj jih je na Jančah, ki pa sem jih tokrat videl samo od daleč. Na tej cesti pa sem srečal turiste samo enkrat.

Na litijsko stran

Teren je na vrhu kar razgiban. Jančam sem se tokrat ognil in v Gabrjah zavil desno, potem pa takoj levo, na makadam proti Dolgemu Brdu.

Vode je tod malo, a na edinem ostrem desnem ovinku je levo od ceste potoček s skrajno zanikrnim dostopom. Prav tako je bila videti tudi voda. Komaj se je je nekaj nateklo v bidon, opisal bi jo lahko z vsemi drugimi pridevniki kot z bistra, in pod žgočim soncem sem samo upal, da malo više ne leži kaka crkovina.

Pri zadnji domačiji je ceste uradno konec, ampak v dolino se spusti nekaj cesti zelo podobnega.

Malo preveč trese čez skale in občasno tudi odnaša po globokem pesku, ampak nič hujšega, sploh ko skozi gozd pridemo v dolino, krasno dolino. Šele doma sem ob proučevanju zemljevida ugotovil, da ob cesti teče prav tisti potok, iz katerega sem se pojil 150 metrov više, ampak dol že daje vtis resnega vodotoka, tako da se neskromno imenuje kar Mala reka.

Ko se sprazni špajza

To je edini daljši odsek, kjer se je mogoče zares sprostiti, ne da bi krmilo držali za krivine ali gagali pri visokem pulzu. Ko pridemo do ceste, ki se iz litijske smeri vzpne na Trebeljevo, pa še ni konec lepega. Cesti sledimo le nekaj obratov pedalov, potem se gre levo in naprej po dolini Reke – v katero se prav tam nekje izlije Mala Reka. Skozi dolino se počasi vzpnemo v daleč po hribu razloženo vas Gozd - Reka.

Potem se asfaltirana cesta strmo vzpne. Kar hitro sem gonil sem že slabi dve uri in pričakoval kladivo, ki me bo udarilo čez hrbet. Zadel sem skoraj do minute natančno. Nad domačijo pr’ Gojzdarju se začne makadam, pasje strmo je, sonce seka, in prišlo je. Glikogen je pošel, ogljikovih hidratov ni bilo v žepu. Začelo se je trpljenje. Z odličnim razgledom.

Do Malega Vrha se cesta spusti, tam pa sem bil spet na znanih terenih, ki sem jih prevozil že večkrat, nazadnje, ko sem šel v vsa naselja ljubljanske občine. A tokrat se nisem spustil na Ravno Brdo, raje sem ostal malo više, na Kostanjevi poti, ki ni optimalna za hitro gravlanje, je pa, zabavna, razgibana.

In tako vse do Panc. Kdor ima vsega dovolj, se lahko spusti kar po asfaltu ali pa skoči vsaj do gostilne, ampak jaz sem šel takoj desno. Sledi še nekaj trpljenja. Vzpon po gruščnati poti je manj zahrbten kot potem spust do Sela pri Pancah.

Vas stoji na neverjetno strmem pobočju, s katerega se spusti makadamska cesta v dolino in proti Podlipoglavu … le malo niže je izvir, kjer sem končno napolnil bidona.

Tu je sezona borovnic

Po takih naporih se prav rad sproščeno zapeljem skozi mesto. Ampak toliko živcev sem še imel, da sem tudi domov skočil čez Golovec in tako nabral v kratkem času kar čedno število višinskih metrov. Mislim, da se mi je to maščevalo za naslednjih nekaj dni. Malo je kilometrov, klancev pa toliko, da ture ne gre podcenjevati.

Če vam je do brskanja po grmičevju, se zapeljite v te konce sproščeno, opremite se z repelentom proti klopom, s seboj imejte prazen bidon in ga napolnite z borovnicami. Pojma nimam o nabiralništvu, ampak julija se menda začenja sezona. Po kostanje bomo šli pa jeseni.

 

Trasa: Ljubljana–Golovec–Bizovik–Podgrad–Vnajnarje–Gabrje pri Jančah–Dolgo Brdo–Gozd - Reka–Mali Vrh pri Prežganju–Pance–Selo pri Pancah–Podlipoglav–Sadinja vas–Golovec–Ljubljana
Razdalja: 75 km
Višinska razlika: 1600 m
STRAVA

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik?Ustvari račun.