Notranjska divjina

Načrtovanja celodnevnega izleta sem se, če povem po pravici, lotil precej površno. Sled GPS sem narisal že pred meseci. Vmes je Strava svoj Route Builder izključila iz brezplačne sheme in ker nerad kamorkoli vnašam številko kreditne kartice, ne glede na obljubo brezplačnega preizkusa, sem se zanašal na staro, že skoraj pozabljeno sled. Mimogrede, čez par dni sem Stravi sporočil podatke mojega plačilnega sredstva, ker je novi Route Builder res huda stvar.

Motivika gravla je … prijetno dolgočasna

Vedel sem, da ne bo lahko. Lep kos poti sicer vodi po Notranjskem regijskem parku, ampak 150 kilometrov in 2500 metrov višinske razlike ne obeta sprehoda. Novi Route Builder tudi pove, da je asfaltiranih samo 23 odstotkov poti, dobra polovica je umazana, za četrtino pa ni jasno, a bržkone tudi to pomeni, da ni asfalta … je pa lahko tista četrtina precej neprijetna.

Noga je bila dobra in glava sproščena, zato sem se v prvi klanec zagnal kot srnjak, nekako v tempu, ki bi ga bil sposoben z bogato založenimi žepi vzdržati tistih šest ur. Ampak, po uri in četrt me je srečala pamet, dovolj daleč od avtoceste je že bilo, da me je gozd umiril, pa sem nadaljeval bolj panoramsko.

Gravlanje samo po sebi ni dolgočasno, njegova motivika pač. Gozd. In cesta. To je vse. Na koncu prvega klanca pa se svet vendarle malo odpre in po nekaj ovinkih sledi spust na Planinsko polje.

Tam me je pričakal prvi daljši kos asfalta. Ker mi ni bilo do obvoza čez Postojno, sem vodo dotočil na pokopališču na Planini, potem pa pri gradu Hošperk spet zapustil naseljeni svet.

Na primorski strani

Spet, gozd. In precej oster klanec okoli nepomembnega vrha, ki mu pravijo Počivalnik. Po teh cestah so trasirali tudi Grajsko kolesarsko pot, ki vodi mimo šestih gradov v okolici Postojne. Cesta gre malo gor, malo dol, pa mimo naravne znamenitosti, ki je pravzaprav ni več. Melliwova jelka, imenovana po revirnem gozdarju Adolfu, se je posušila, zato stoji samo še ostanek tega krasnega drevesa, ki je padlo, ko je bilo staro 200 let, visoko 34 metrov in je imelo spodaj obseg debla nič manj kot 400 centimetrov.

Kmalu potem sem prečkal staro cesto na morje in čez precej čuden raztežaj makadama prispel na Ravbarkomando. Tam se zavije ostro desno – takoj, ko zagledamo viadukt. Vam je všeč, kajne? Tako hitro in udobno in od vinjetnega sistema naprej še poceni pridete po njem na morje! Ko ste na prostem, četudi precej daleč, pa se zaveste, koliko hrupa povzroča avtocestni promet.

Zdaj sem potoval severno od Postojne, po malo drugačni podlagi, pesek je temnejši in bolj grob, a po njem dobro leti, cesta je lepa.

A malo naprej jo zarašča gošča, tako da sem malček improviziral. A po nekaj deset metrih skakanja po skalah se je svet lepo odprl in komaj viden kolovoz me je pripeljal na makadam, ta pa v Studeno, prikupno vasico, nad katero se dviga kar mogočni Sv. Lovrenc, ki mu pravijo tudi preprosto … Gora.

Ko zaslišite melodijo Ennia Morriconeja, gre zares

Ob pogledu na zemljevid me je skrbel odsek poti, ki se od Studena vzpenja pod Goro. Če cesta seka izohipse pod pravim kotom, to nikoli ni dober znak, ampak vendarle je med njimi precej razmaka in navsezadnje smo že zvozili tudi strmejše vzpone. Ko sem zavil iz vasi na ozko cesto, ki jo z obeh strani obdaja gosto grmičevje, pa se je izkazalo, da je glavni izziv groba podlaga.

Vroče je bilo, črički so zapeli in kite so se napele, bilo je pravzaprav peklensko, in v možgane se mi je pripodila neka mučna Morriconejeva melodija iz Leonejevega vesterna. Malo više, kjer je bilo dosti huje, kot kaže zgornja slika, sem dohitel mulca, ki sta gorski kolesi rinila peš in z nejevero spremljala rodeo kavboja na aluminijastem konjiču z 38-milimetrskimi gumicami. To mi je priklicalo v možgane malo bolj bojevito L’areno.

Potem je postalo še huje … in moral sem celo odpeti nogo ter počiti za nekaj sekund. Adolescenta me k sreči nista videla. Ker trdim, da bi v drugem poskusu zvozil, pa bi šel tam še enkrat, če ne zaradi drugega, pa zaradi odličnega izziva.

Čez Hrušico

Situacija se potem normalizira in lepa cesta počasi zavije okoli Sv. Lovrenca, pa spet na jug.

V vasici Gorenje še živi komunistični duh s trojko Stalin-Tito-Kardelj.

Tam se mi je uspelo celo izgubiti, poleg tega pa sem zgrešil makadam in lep kos poti spet prevozil po asfaltu. No, v resnici ga ni bilo niti štiri kilometre, potem sem že zavil proti Podkraju.

Široka makadamska cesta, ki jo bodo bržkone prej ali slej asfaltirali, me ni navdušila, moral bi bolj vzhodno po gozdnih cestah. Ampak slednjič sem zavil desno, na ožji makadam, in debelo pogledal, ko sem prišel na asfaltirano cesto Kalce–Podkraj–Col točno prav pri gostilni Stara pošta.

To me je veselilo, zaloga pitne vode je namreč pošla. Ko sem videl soborca uživati ob jušniku, me je resno mikalo, da bi si privoščil ob kokakoli še kaj resnega, ampak po kosilu bi se utegnil spustiti do Kalc po najbližji poti, raje kot da bi prevozil še drugo polovico kroga.

Novi Svet sredi Notranjske

No, po kilometrih sem bil res šele na polovici, a najhujše je bilo za menoj. Od Stare pošte sem se vzpel še za slabih sto metrov in dosegel najvišjo točko izleta, okoli 970 metrov nad morjem. To je bil pravzaprav najlepši in najmanj obljudeni del izleta, tako da sem se lahko prepustil sanjarjenju, kot sam raje rečem meditiranju, ki ni meditiranje, ampak mu tako rečejo samo tisti, ki bi radi dajali boljši vtis.

Spust na drugo stran je v prvem delu zaguljen, potem pa se do ceste Črni Vrh– Godovič poravna in še najbolj nevarno je, da boste kaj zamočili zaradi špeganja med krošnjami, sem pa tja se namreč odpre lep razgled.

Na asfalt se zapeljemo za slaba dva kilometra, potem pa sem si pot v Godovič skrajšal desno. Čez čas me je presenetil Godoviški bajer, umetno jezerce, kjer se menda poleti tudi namakajo. Z začrtane poti sem skrenil zato, da sem si na bencinski črpalki privoščil malico, potem pa sem z glavne ceste zavil v Novi Svet. To so kraji, od koder se je moj praded odpravil v svet ter se uveljavil kot sposoben in spoštovan možakar. Še v časih, ko so bili gospodje … gospodje.

Kot mulec sem hodil v Hotedršico na delovne kmečke počitnice, kar mi je dalo neko osnovo, da zdaj nisem tipična ljubljanska srajca. Lepa vas je to, prav na tem polju smo obračali seno in pobirali kaj vem kaj.

Po cesti, ki je ni

Tam sem zavil na Ravnik in mimo zemljank, vkopanih zemljank, ki so hotenjska posebnost.

Po nekaj sto metrih vzpona po čednem asfaltu me je navigacija usmerila po sledi na kolovoz, ki že v prvih metrih ni deloval prav obetavno. Videti je bil sicer odlično, romantičen primerek poljske ceste, ampak nekaj se mi ni zdelo v redu. Kaj pa vem, sčasoma gravler dobi instinkt za cesto in zna oceniti, v kaj se bo vse skupaj razpletlo.

No, najprej se je kolovoz zožil in ko je zavil v gozd, se je pot postavila pokonci. Potem pa je bilo nekakšne poti samo še za vzorec. Ampak vzorec je bil in sledil sem mu kar uspešno, pa ne naravnost, temveč kar naprej levo in desno, brez kakšne logike. Ves čas sem se tudi bal, da bom moral navsezadnje obrniti in navaliti na Logatec kar po glavni cesti. To bi bil poraz, predlagati pot kar po najbolj prometni ... prometnici.

Ampak … zadnji kilometri pred Kalcami odtehtajo vse in na koncu sledimo šolskemu primeru gravla.

Zavil sem pod Sekirico …

… potem pa improviziral do Loma in se po makadamu ob avtocesti spustil nazaj na Verd in Vrhniko, od koder znamo zadnjih dvajset kilometrov na pamet.

Divjina?

Kaj pa vem … ni ravno divjina. To je bilo pretiravanje, zato da ste raje kliknili. Vozili smo se že po bolj odročnih predelih. Gotovo pa je to ena bolj raznolikih tur, z zglancanimi makadami in grobimi kolovozi, celo skalnatimi odseki, pa z dekadentnimi ovinki okoli vrtač in navsezadnje se peljemo pri Stari pošti tudi mimo stare rimske utrdbe Ad Pirum.

Kdor se ima rad, se lahko z motoriziranim sredstvom odpelje na Vrhniko in si izlet skrajša za slabih petdeset kilometrov, seveda pa mu ostane še vedno skoraj 2500 metrov vzpona. Še precej bolje jo odnesejo tisti, ki bodo začeli v Logatcu, števec bo pokazal okoli 75 kilometrov, klanca pa bo manj kot dva tisoč metrov.