V Rakov Škocjan

Gravlerskih izletov v notranjske gozdove se človek težko naveliča, a vas morda z njimi že dolgočasim, zato sem hotel najprej zaviti na dolenjski konec in na gozdne poti med Dobrepoljem in Ribnico. Toda zahodnik je v teh časih neizprosen, zato dolga tura proti vzhodu napoveduje mučenje domov grede. Bolje je čim prej, preden se veter okrepi, navaliti proti zahodu in se hitro skriti v gozdove, popoldne pa domov križariti udobno, s sapo v hrbet.

Pot v Logatec

Na Vrhniki sem se tokrat držal bolj proti zahodu in na vrhniški klanec, a sem zavil z glavne ceste na Raskovec ter strmo navzgor. Lep čas je še asfalt, pri vojašnici Ivana Cankarja pa se začne makadam, ki kmalu pripelje pod avtocesto in se nadaljuje levo od nje. Že na prvem mostu pa sem se spet vrnil na drugo stran in po krasnih makadamih nadaljeval proti Logatcu. Le enkrat je treba paziti in zaviti ostro levo. In v soboto sredi dne je bil prav tam vsakokrat parkiran večji črni BMW.

Teren je razgiban, a hiter, in kot bi mignil prideš do obrtne cone Logatec. Zavil sem kar skoznjo in se izognil nekaj sto metrom ceste, ki vodi iz Logatca proti avtocesti. Ognil sem se tudi središču mesta in zavil proti Sekirici. Ko sem za seboj pustil zadnje hiše, se je pred menoj odprl nov svet.

Gozdovi so simpatični, če vas ni preveč strah medvedov, a sem se jih že nekoliko zasitil, tu pa se nekaj časa gravla na odprtem in z lepim pogledom na Kalce – kamor se udobneje pride po kolovozih kot po obupni kolesarski stezi ob glavni cesti.

Na Planinsko polje

Na odprtem se ne kolesari dolgo, cesta spet zavije v gozd. Sredi malo resnejšega vzpona (okoli 40 metrov višinske razlike) se peljemo mimo osamljene, precej velike domačije, verjetno edine tam okoli.

Potem se cesta strmo spusti in nemogoče, res nemogoče je opaziti odcep, kjer zavije cesta desno pod tako nenavadnim kotom, da ga je nemogoče opaziti. Brez Wahooja, ki je ponorel in sredi gozdnega miru divje piskal zaradi moje napake, bi se mirno odpeljal naravnost in do asfaltirane ceste Logatec–Laze.

Teren je bil na polju rahlo vlažen, a sem lahko spet užival na odprtem.

V Lazah se po dolgem času dotaknemo civilizacije. Šele kasneje sem ugotovil, da bi lahko verjetno vsaj do Ivanjega sela nadaljeval po malo bolj odmaknjeni gozdni cesti, ampak, nič ne de, prometa je malo in čez Unec je do križišča, kjer se zavije desno v Rakov Škocjan, le slabih deset kilometrov asfalta.

Nad kraško dolino

Da je cesta nad Rakovim Škocjanom makadamska, je po svoje nenavadno, glede na to, da je tam, sredi gozda, čisto pravi hotel. No, odkar gonimo specialke s širokimi gumami, je vsak makadam dober. Včasih smo preklinjali, ker nekaterih cest niso asfaltirali več desetletij, spomnite se samo Pečarja, zdaj pa strahoma pričakujemo naslednje lokalne volitve.

S kolesa ne vidimo prav dosti naravnih čudes, cesta pač vijuga nad dolino. Pod cesto je na primer veliki naravni most, ki sem ga občudoval v časih svoje turistično-novinarsko-pohodniške epizode.

Samo bolj na začetku se lahko ozremo na Rak, enega od pritokov Ljubljanice, ki nekako zaznamuje cel izlet – na Planinskem polju se namreč srečamo še z Unico, na Cerkniškem polju pa s Strženom.

Izlet je mogoče skrajšati in zaviti levo, naravnost v Cerknico, a jaz sem šel desno in naokoli ter čez Dolenje Jezero.

Korajžno v neznani svet

Kot zdaj že veleva tradicija, sem se v Cerknici okrepčal pri tržnici in tam nekoliko spremenil prvotni načrt. Domov bom šel čez Rakek in po znanih cestah proti Vrhniki ter poskusil poiskati novo pot do Pokojišča.

Navigacija na števcu je po mojem nekaj najboljšega kar se je zgodilo kolesarstvu v zadnjih letih, sploh če se lotite kolesarjenja po obskurnih gozdnih cestah. Študije zemljevidov morda imajo svoj čar in to smo radi počeli v skavtskih časih, toda med kolesarjenjem še vedno raje kolesarim. Ampak, ko sem z znanih cest enkrat zavil desno in proti Pokojišču, sem se moral vrniti k osnovam – a brez papirnatega zemljevida. Zanimivo, izgubil se nisem, še več, vse je teklo precej gladko.

Je pa vmes brutalen odsek, ki s strmino in skalnato podlago postavi človeka na preizkušnjo, če ima za seboj že skoraj sto kilometrov po terenu, ki se je izkazal za precej razgibanega. Kdor bo tam shodil, se naj ne grize, ker je res težko.

Ni bil lahek 29. februar

Smerokazi so sicer odlični, tudi nekaj markacij je, vendar se ves čas zastavlja vprašanje, ali vodijo pohodnika po cesti ali po kakih neprevoznih stezah. Nekaj pa mi je postalo letos jasno: vse poti vodijo na Pokojišče.

Od tam sem se na Ljubljansko barje spustil malo bolj vzhodno, po cesti, kjer je šla tudi trasa drugega Gravelutiona in se čez krasno, skoraj domačo močvirno ravnico vrnil domov po že znani poti.

Ob tem je treba omeniti, da me je bojevito razpoloženje minilo že pred Pokojiščem, kamor sem se bolj privlekel kot prikolesaril ponosno, ampak tako je s temi dolgimi vožnjami … nekako si ne znam predstavljati kako naj bi letos zmogel 275-kilometrsko rdečo traso Human Fish Gravela. Doma tokrat nisem mogel drugega kot na dom naročiti pico, a ne s pretirano slabo vestjo, glede na to, da sem v delo vložil 2799 kilodžulov, kot so grobo ocenile aparature.

Seveda se lahko tudi to pot precej olajša. Že pot iz Ljubljane do Vrhnike vzame kakšno uro časa, v obe smeri torej dve uri, in tudi na Pokojišče se lahko pride po precej krajši poti. Se pa nabere precej klanca, to je treba priznati.