V divji objem notranjskih gozdov

Večina kolesarskih kolegov rine na Notranjsko in tja do Cerknice po makadamih med Pokojiščem na zahodu in Krvavo Pečjo na vzhodu. Kaj pa zahodneje, proti Logatcu in tja do Godoviča? Zemljevid razkriva, da proti Rakeku vodi labirint gozdnih cest, ki sem se jih nekega dopoldneva najprej lotil s Strava Route Builderjem. Sodeč po globalnem vročem zemljevidu se sem ter tja kdo pelje tudi po makadamskih cestah ob avtocesti. V soboto sem bil dovolj svež tudi za spoznavanje narave. V Cerknici sem nameraval izlet podaljšati še s pentljo po javorniških gozdovih.

Gozdni mir v 21. stoletju

Zjutraj se je začelo kot običajno pred solo vožnjami. Z odlašanjem. Odšel sem, ko je bil že skrajni čas, če naj bi se vrnil pred temo. In ko sem si želel med mučno vožnjo čez zahod Ljubljane na Dolgem mostu poplakniti usta … bidonov ni bilo. Dodatnih dvajset minut kolesarjenja. In dvajset minut manj časa do sončnega zahoda. In odgovarjanje na sosedova vprašanja: »O, a ti si pa že nazaj?«

Do Vrhnike se gre po znani poti in potem na Verd. Tam pa nisem zavil levo in mimo kamnoloma proti Ljubljanskemu vrhu, ampak sem se držal naravnost, najprej po desni strani avtoceste in potem pod njo na levo stran. Medvedi pozimi menda ne spijo več.

Makadamska cesta se zlagoma vzpenja tik ob avtocesti, po štirih kilometrih pa po dveh serpentinah zavije bolj vzhodno. Vzpona ni niti za tristo metrov, potem pa se začne prijeten sprehod po razgibani cesti brez resnih klancev. Žal blaženi mir moti hrumenje z avtoceste, ki se ji dvakrat cesta povsem približal. Pri izvozu Logatec bi šel lahko čez most tudi v mesto in raziskal terene do Planinskega polja.

Ko sem prišel tik ob avtocesto drugič, pa sem lahko celo zavil na postajališče Lom, kjer bi si zlahka privoščil kaj za pod zob.

Neznosna gladkost gravlanja

Svet gravlanja sicer šele dobro odkrivam, a si že upam trditi, da so tamkajšnje gozdne ceste, če že ne najboljše, kar premore ta del sveta, pa prav gotovo zelo blizu idealnim. Pod Krimom in Mokrcem se kolesar na poti v osrčje Notranjske prebija po gruščnatih cestah in čez brutalne strmine, ki so pozimi prikladne približno toliko sistem 1 × 11. Ne da bi bilo v tistih koncih slabo, sploh ne, je pa drugače. Bolj grobo.

Tokrat pa se mi je posrečilo tako rekoč na pamet načrtovati pot po tako gladkih cestah, da skoraj ne bi potreboval širokih plaščev. Kdor tam defektira, mora imeti res smolo ali pa je kaj slabega storil čez teden, da ga je udaril defekt božji. Po neravnem terenu so ceste speljali tako rekoč idealno, vsi klanci so pod nogo, resneje pa se cesta vzpne samo še enkrat, sredi ničesar, in čez višinski pas, na katerem je pred leti pustošil žled.

Ko se cesta začne spuščati, pa se odpre krasen pogled proti Rakeku in Uncu ter Nanosu v ozadju.

Na edini odsek, ki ga pikolovci ne bi kategorizirali kot gravel, sem naletel nad Rakekom, kjer obstaja krajša bližnjica po nečem, kar ni niti enoslednica niti kolovoz ali je pač zelo široka enoslednica. Tega terena, ki zna biti tudi blaten, je za vsega 500 metrov in je lahko simpatična popestritev. Komur smrdi vse, kar je trava, gre lahko naokoli. Ni daleč – razen, če bi vas zanese v kak bife – je pa treba paziti, da se vrnete nazaj gor, sicer vas lahko odnese v Cerknico po glavni cesti. To bi bila škoda, saj se malo više tja spušča idealen makadam.

Ko zaškripa pod kolesi

Po slabih treh urah sem bil torej že v Cerknici in si na tržnici napolnil bidone z vodo, ki je za razliko od javnega stranišča brezplačna. Tekočina bo prišla prav, kajti zanka čez Javornike naj bi me zaposlila za poldrugo uro, vzpel pa naj bi se 1100 metrov visoko. In to sem tudi realiziral. Na poti sem srečal točno eno osebo, bila je na gorskem kolesu, in verjetno je tudi ona srečala točno eno osebo.

Vzpon je dolg, mestoma precej strm in ga je mogoče precej skrajšati, če je ne urežemo po prečki, ki vodi skoraj točno proti Velikemu Javorniku (1268 m), najvišjem vrhu pogorja Javornikov. Proti vrhu je bilo na cesti mestoma nekaj pomrznjenega snega, toliko da je zaškripalo pod plašči in da je to dodalo pridih pustolovščine.

Bilo je pa tudi hladno, tako da se mi je dol kar mudilo. Teren je v teh koncih precej slabši in je tokrat poskrbel za preobilje adrenalina, ko sem s prednjim kolesom priletel v neko skalo s tako silo, da je po mojem do predrtja manjkal samo kak milimeter, do tega, da bi me izstrelilo čez krmilo, pa ne dosti več.

Se ti mudi? Izprazni bidon.

Po dolgem vzponu in spustu prija sprostitev po ravnini.

Jezero že februarja skoraj ne obstoji več.

Enkrat bo treba tudi na Slivnico. Vem da se je včasih v domu dobilo odlično kavlo, bloško enolončnico s krompirjem, kolerabo, korenjem in fižolom, v katero z nekaj sreče stopi tudi prašič.

Sem si pa pri tržnici tokrat privoščil polnovreden kolesarski obrok. Vendarle sem bil na poti že štiri ure in pol, do doma pa je bilo še okroglih 50 kilometrov, zato tokrat nisem hotel storiti enake napake kot prejšnji teden, ko sem zadnjih nekaj kilometrov izgubil ves spomin. Torte nerad ocenjujem na prazen želodec in z utrujeno glavo, toda kombinacija treh čokolad me je navdala z optimizmom, tako da je proti Begunjam spet letelo kot da bi bilo že sredi sezone.

Tudi tokrat sem se vračal čez Pokojišče, a sem pot dodelal in z asfalta zavil že pred Begunjami. Imenitno! To je eden tistih odsekov, kjer se kljub krasotam okolice kar ne splača ustaviti, ker leti kar samo od sebe in je bolje uživati v gibanju. Res pa je tudi, da se mi je mudilo. Tako se mi je mudilo, da sem pred vzponom na Pokojišče izpraznil bidon. Bizarno, vem, ampak taki smo.

Domov brez ustavljanja

Tokrat sem se s Pokojišča spustil po najkrajši poti in domov prišel prav ob sončnem zahodu. Vsekakor je to precej dolga tura, četudi si je ne bi podaljšal že na začetku. A z izhodiščem na Vrhniki je precej bolj človeška, dolga okoli 90 kilometrov. Če izpustimo pentljo čez Javornike, pa prihranimo še dobrih 30 kilometrov in 500 metrov vzpona in je tako krog primeren za vsakogar.

Ugotovitev februarja? Blagor grevlerjem, ki so doma v Cerknici!