Krim

Krim

Vzdušje je bilo v Ljubljani moreče, a krimski gozdovi pomirjajo tudi takrat, ko se soočimo z izrednimi razmerami.

Napovedovalo se je že dolgo, tisto soboto 14. marca pa sem dokončno dojel, da se bo življenje za lep čas temeljito spremenilo in predstavljal sem si, da so nam spomladanski dnevi na kolesu šteti. Kljub solidni napovedi je bilo še vreme turobno.

Nesojena turistična točka

Ste vedeli, da so v šestdesetih letih razpravljali o gradnji žičnice na vrh Krima? Tudi jaz ne, potem sem prebral to. Ne le žičnico, na vrhu bi postavili še razgledni stolp in hotel. Si predstavljate kakšen bajk park bi bil to danes? No, iz tega ni bilo nič, ker se je v sedemdesetih vmešala jugoslovanska vojska in Krim je bil do leta 1991 celo zaprt za javnost.

V začetku tega tisočletja mi je Krim zlezel vrh glave. Spomnim se, da smo nekajkrat gor dirkali, takrat je še obstajala slovenska posebnost, imenovana pokal vzponov (z gorskimi kolesi) in vsako leto smo imeli celo državno prvenstvo v tej disciplini. Pogosto sem na cesti iz Tomišlja delal intervale, pozimi pa sem gor tekal. Sem ter tja sem na Krim peš ali s kolesom skočil tudi kasneje, do prejšnjega tedna pa gor nisem bil že vsaj dve leti.

Zanki po barju

Zaželel sem si malo daljšega izleta, zato nisme šel naravnost v Iško vas, ampak sem na začetku naredil ovinek po cestah mimo Lavrice in okoli Babne Gorice.

Preden sem v Iški vasi zagrizel v klanec, pa sem zakrožil še po Iškem vršaju. Ta, malo privzdignjen del Ljubljanskega barja, pravzaprav ni del močvirja, ampak precej bolj zelen, rodoviten svet. Z odličnimi, res lepimi kolovozi!

Ura vzpona

Še največ asfalta v enem kosu je od Iške vasi do Gornjega Iga. Vzpon mi je s cestnim kolesom všeč, asfalt je gladek in ker se cesta vzpenja položno, ima človek brez merilnika moči občutek, da je blazno močan. No, s skoraj 12 kilogramov težkim kolesom in dober centimeter širšimi gumami ne gre tako hitro in skoraj bi rekel, da utegne biti dolgčas.

Tudi naprej ni vzpon nič posebnega, položen je in enakomeren, po odcepu desno – naravnost je Rakitna – se čez čas celo poravna. Gor sem grizel počasi, v prijetnem tempu, a vem kako je, če prideš pod vrh že prijetno kisel. Od parkirišča naprej se v zadnjih 250 metrih cesta samo še bolj in bolj napenja.

Kočo je oskrbnik zaprl še pred vladnim odlokom, na vrhu pa nas je bilo v nekem trenutku vsega skupaj šest.

Nazaj v kotlino

Spustil sem se na zanimivejšo stran, torej najprej proti Rakitni, tja, kjer je vrh segmenta na Stravi, in potem po asfaltu do prvega ovinka, kjer se zavije desno. Malo se je treba še vzpeti, potem pa leti do Tomišlja samo še navzdol. Blaž mi je zadnjič povedal, da je bila nekoč tista cesta enakovredna cesti na Rakitno, ki jo danes poznamo kot glavno. Gravlanje bi bilo takrat imenitno.

Na ravnici sem odkril še en makadamski sektor, med Podkrajem in Lipami je kar zanimivo. Potem pa do Vnanjih Goric po asfaltu. Tam sem zavil desno in po cesti, ki, vzporedno z Ljubljanico, pripelje na Rakovo Jelšo. In ta del bi zlahka proglasil za najgršega na vsem morostu. Cesta je obupna, okolica pa deluje nekako apokaliptično. Verjel bi, da sem imel tak občutek zaradi splošne situacije, a sem po tistih luknjah poskakoval že predlani in se počutil enako. Pa še to: kadar je teren namočen, se vožnja tam ne konča dobro.

Za pot na vrh čez Gornji Ig in povratek skozi Tomišelj naj si gravlerji iz središča Ljubljane vzamejo vsaj tri ure časa, vsega skupaj bodo po najkrajši poti prevozili okoli 65 kilometrov in premagali 1000 višinskih metrov.

 

Trasa: Ljubljana–LavricaIgKotIška vasKrimRakitnaTomišeljPodpečVnanje GoriceLjubljana
Razdalja: 89 km
Višinska razlika: 1000 m
STRAVA

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik?Ustvari račun.