Tretji Gravelution nas je odpeljal v Karavanke

»Veš kaj me najbolj skrbi? Da bom za tistih sedem evrov prispevka po pikniku ostal lačen,« sem rekel Gregorju, ko sva se odpeljala na tretji, a najin šele prvi Gravelution. Marca smo še mislili, da bomo po obronkih Karavank dirkali 11. aprila, a smo obtičali vsak sam v svoji občini, v nekoliko drugačni, a nič manj simpatični obliki pa so tretji Gravelution v začetku maja napovedali za prvo junijsko nedeljo.

Brez štoparice

Vožnjo v »sproščenem vzdušju, brez nepotrebnega navijanja tempa« so imenovali piknik fura. Morda je kdo zaradi obetov panoramskega tempa raje odšel noge pretegniti kam drugam, a med udeleženci verjetno nihče ni pogrešal merjenja časa. Seveda pa nismo od včeraj in dobro vemo: dajte dvema kolesarjema dve kolesi … in bosta dirkala.

Pri gravlu je po svoje simpatično to, da praviloma ne veste, kaj vas čaka. Osebno me to sicer žre, a je morda tudi dobra šola za življenje. Slaba dva tedna pred Gravelutionom smo izvedeli, da bomo gonili 75 kilometrov in naredili slabih 1300 metrov višinske razlike. Zadnji teden pred dirko smo si lahko naložili še sled GPS. Samo s pogledom sem jo ošvrknil, skoraj kot da se me ne tiče. V soboto sem prebral, da priporočajo tubeless – kdo ga pa ne – in ker tega nimam, sem naredil obratno od tistega, zaradi česar imamo radi sisteme brez zračnic: v zračnice sem natlačil še malo več zraka. Naj bo rodeo!

Pred štartom sicer ni šlo brez debat o tlaku, sicer pa se gravlersko ljudstvo ni pretirano ubadalo s tehnikalijami. Bilo nas je nekaj čez trideset, kar precej jih je prišlo z gorskimi kolesi, večina je bila v ozkih hlačah, vsaj dva optimista celo s cestnimi šprintericami, in opaziti je bilo tudi kak bicikel, ki ga ni mogoče umestiti v katero od kategorij. Skratka, pisana udeležba, a s presenetljivo šibkim ženskim zastopstvom.

Orientacijski izziv

V tem delu Gorenjske je težko najti daljše, povezane odseke makadamskih cest, še najbolj mirni kilometri so vodili po stari cesarski cesti mimo vasi pod Stolom, potem pa se je zavilo v dolino Završnice in v gore, proti Valvasorjevemu domu pod Stolom. To je resen klanec in optimalna priložnost, da so najmočnejši v prijateljskem duhu vzeli mero šibkejšim. Klanec se ni končal pri planinskem domu, ampak se je nadaljeval proti Potoški planini do nadmorske višine skoraj 1300 metrov.

Marsikdo bo trdil, da sodi brutalen spust do Valvasorjevega doma v kategorijo gorskega kolesarstva, vendar je gorsko kolesarstvo nekaj čisto drugega – čeprav je res, da bi bila trasa kar primerna tudi za lažji odsek kakega gorskokolesarskega maratona.

Po spustu z Zabreške planine se je trasa vrnila v dolino Završnice in druga polovica je bila precej bolj dinamična, kot je nakazoval višinski diagram. Pravi izziv je bila tudi orientacija, veliko je bilo namreč sprememb smeri in tudi precej enoslednic. Odsek z najlepšim razgledom je vodil čez pašnike severno od Blejskega jezera, nad Zasipom in Podhomom … za umiritev tempa so poskrbele pašne ograje, ki so morda koga prepričale, da je vseeno smiselno gravlati v čevljih z gumo pod podplatom. Če ne drugega, se gre lažje na pivo …

Privijanje v gentlemanskem duhu

Kdor je želel, je lahko prišel v cilj skuhan, navsezadnje mu je šlo na roko soparno vreme. Ampak ne glede na občasno navijanje tempa se je vozilo gentlemansko, bolj kot na večini cestnih rund. V taki družbi bi z veseljem kolesaril večkrat. Mislim, da se v cilju nikomur ni mudilo nikamor, tudi tistim ne, ki imajo doma majhne otroke. Piknik je minil v intimnem vzdušju, a po mojem ne bi bilo nič drugače, če bi se opogumilo še več gravlerjev.

Je bila proga prezahtevna in premalo tekoča? Bila je zahtevna a navsezadnje je težko toliko, kot se potrudiš sam. Bilo je preveč ograj, a so me po svoje zabavale. Bila je tudi orientacijsko zahtevna, zato so bili najhitrejši prehitri, da bi lahko pravočasno sledili spremembam smeri. Ampak navsezadnje nismo dirkali, orientiranje pa je del gravlanja. Sestopanje? Zoprno, ampak tako je. Fantje, obujte gorske čevlje!

Gravelucija se nadaljuje!

Naslednji Gravelution bo menda v okolici Krima, napovedujejo spet dirko. Pričakujemo lahko veliko klanca in zgledno zlikane makadamske ceste.

In ne, nisem ostal niti lačen niti žejen.

Omenimo še heroja dneva: Blaž Debevec je na štart prikolesaril od doma pod Rašico … se potem ves čas aktivno motal med najhitrejšimi … ostal na pikniku do konca … in šel s kolesom še domov. Skoraj 170 kilometrov.

V petek bomo objavili še prvoosebno poročilo s trase.