41 vzponov na Rašico Blaža Debevca

V času omejitev so strategije kolesarjev odvisne tudi od velikosti občine. Blaž Debevec, študent športnega treniranja na mariborski Pedagoški fakulteti in trener dečkov v klubu KD Rog, pa je kljub prostranosti občine ostal na hišnem klancu. Zamisel je dobil v soboto in v nedeljo, 5. aprila je že nabijal višinske metre na Rašici. »Če ne bi bilo omejitev, se tega ne bi lotil, ker ni zdravo,« je priznal v smehu. Ni imel posebnega cilja, ampak je skušal ugotoviti, kolikokrat lahko pride gor. Za razliko od iskalcev pozornosti, ki svoje podvige izvajajo pod pretvezo dobrodelnosti, sem ga moral nekaj časa prepričevati, da je privolil v pogovor.

Devet ur Rašice

Za seboj ima kolesarsko šolo ljubljanskega KD Roga, leta 2018 je dirkal v članski ekipi Ljubljana Gusto Xaurum, potem pa se je posvetil študiju. Lani je nastopil na cestnem državnem prvenstvu in redno se udeležuje tudi ciklokrosov in gravlerskih dirk. Študij ga polno zaposluje tudi v času karantene, ker odpadejo skupni treningi dečkov, pa ima več časa za samostojno kolesarjenje.

Za 41 vzponov in 6060 metrov višinske razlike je moral prevoziti 167 kilometrov, gonil je dobrih osem ur, skupaj s postanki pa je izziv trajal skoraj devet ur. Klasični segment Rašica – test, kjer na Stravi še vedno ždi na odličnem 11. mestu, je podaljšal še do konca asfalta. Tako je vsakič pridelal dodatnih 50 metrov višinske razlike, skupaj torej na vsakem vzponu slabih 150.

Beli opel

Ob vznožju je parkiral avto, kamor je spravil hrano in vodo, tako da je s seboj tovoril le najnujnejše in seveda samo po en bidon: »Če greš štiridesetkrat na Rašico, res šteje vsak gram. Že pollitrski bidon pomeni, da gor prineseš vsega skupaj 20 dodatnih kilogramov.«

Vse seveda ni šlo gladko. Že na začetku mu je crknila baterija na merilniku moči, zato je moral skočiti domov. Med vožnjo je spremljal moč in to se vidi tudi po precej enakomernih časih vzponov, sam pa pravi, da je bilo spremljanje vatov dobro predvsem zato, da se je z nečim zamotil. Kasneje je začel šteti črte na cesti, a ni prišel dlje kot do osemdeset – v križišču, kjer se zavije levo na makadam in na vrh Staneta Kosca, je namreč mrgolelo pohodnikov, zato je moral biti pozoren, da se ni zaletel v kakšnega izmed tistih, ki so se šele v izrednih časih odločili za pohodništvo.

Med sprehajalci je bil tudi lastnik belega opla, ki je avto že zjutraj parkiral tako nerodno, da je zadnji del štrlel na cesto – in pokvaril idealno linijo na spustu: »Ta človek je bil gor po mojem šest ur in šest ur je bil avto parkiran sredi ceste, tako da sem moral naokoli in čez luknje.«

Ko spust ni več užitek

Prepričan sem, da je užival na 41. spustu, a me je zanimalo, kakšni so občutki na 30. spustu. Ali vsak spust odleže? »Na začetku je bilo OK, ker se malo spočiješ. Ampak na koncu so spusti res bedni, ker so izguba časa: bolje bi bilo, če bi se ves čas peljal gor, prej nabral višince in šel domov. Tako moraš pa spet tri minute dol in dobrih osem gor.«

Na Rašici je preživel veliko časa že v svojih deških časih in prav mu je prišla predvsem ob napovedi slabega vremena, ko je gor delal intervale, če se je ulilo, pa hitro skočil domov. Kolikokrat je doslej šel gor v enem dnevu? »Mogoče petkrat, a še to nisem prepričan. Odkar imam Stravo, torej od mlajših mladincev, pa sem bil gor 260-krat.« Vključujoč nedeljskih 41.

8848?

Seveda ga je marsikdo vprašal, zakaj se ni potrudil do tistih 8848 metrov, s čimer bi se vpisal v dvorano slavnih everestinga. A to vprašanje je po prevoženih 6060 metrih na smešno kratkem klancu podobno kot vprašati Marka Cavendisha, kako to, da ima na Touru samo 30 zmag in da še ni ujel Eddyja Merckxa.

Ker je Blaž štartal nekoliko prepozno, okoli pol devetih, je enostavno zmanjkalo časa. Za everesting bi po njegovi oceni potreboval okoli 12 ur, zato tokrat enostavno ni bil izvedljiv. Kar pa ne pomeni, da se tega ne bo lotil – ampak na daljšem, ugodnejšem, za duševno zdravje primernejšem klancu. Izbral je Lubnik, »ker je precej položen in ni strmine, čez katero bi moral gristi. In dokaj dolg je. Če delaš everesting, se naješ vsakega klanca, ampak naj bo vsaj normalno dolg.«

Ni bil edini, je bil pa najhujši

Ko je na začetku v šali govoril o zdravju, sem ga vprašal, ali je mislil, da njegov podvig ni zdrav za telo ali glavo: »Oboje. Na noben klanec ni dobro iti 40-krat, ampak situacija je taka, da imam na voljo praktično samo dve možnosti – ali vzhodni del občine okoli Besnice ali pa Rašico. Vseeno mislim, da vsaj Ljubljančanom ni treba preveč jamrati. Ljubljana je velika in lahko smo veseli, da vozimo zunaj, medtem ko morajo biti v Italiji, Franciji in Španiji na trenažerju tudi tekmovalci.«

Štiridesetkrat po isti cesti je res veliko in kdor je dovolj dobro telesno pripravljen, ima verjetno več težav z glavo kot s fizisom. Blažu se klanec sicer ni zagnusil, »ampak kakšen mesec ga zdaj nočem videti,« je dodal. V nedeljo je sicer opazil veliko kolesarjev, ki so šli gor tudi več kot desetkrat: »Tako da nisem bil edini budalo … ampak mogoče sem bil pa tisti dan največji.«

O tem težko podvomimo. In obenem kot prava kolesarska budala iskreno čestitamo!