Laura Šimenc o everestingu

Laura Šimenc o everestingu

Novica o tretjem najboljšem ženskem rezultatu everestinga je že stara, a smo se za nekaj podrobnosti vseeno z veseljem usedli z Lauro ob kavi.

Mitja Klavora

Everesting je veljal za noro preizkušnjo, ki se je lotijo samo posebneži, zdaj pa se zdi, da postaja mainstream. Večina se po hribu gor in dol vozi zato, da naredi kljukico na seznamu kolesarskih neumnosti, ampak letos se je razvilo tudi tekmovanje za najboljšega in najboljšo. Še pred dvema tednoma je bil za Lauro Šimenc ulovljiv tudi ženski rekord. Ko je Katie Hall 23. maja izboljšala najboljši ženski čas za debeli dve uri in pol ter se skoraj spustila pod 10 ur (10:01) pa ni več računala na to. Vedela je samo, da lahko opravi v 12 urah – če se seveda ne bo zlomila.

Obskuren klanec pod Storžičem idealen za hitro everestanje

Običajno se everestarji lotijo srednje dolgih in ne prestrmih vzponov, ki so lažji psihološko in fizično, a to pravzaprav občutno podaljša izziv. Kdor hoče biti hiter, se mora tudi hitro spuščati in ob tem čim manj časa počivati, zato da ponovitve vzponov niso na začetku prezahtevne. To pa pomeni, da mora izbrati kratek in relativno strm klanec.

Tu je odigral svojo vlogo Laurin partner Miha Kramar. Idealen vzpon je odkril pod vasjo Povlje, med Preddvorom in Golnikom. Segment na Stravi je dolg 950 metrov in ima 90 metrov višinske razlike. Povprečni naklon je tako 9 odstotkov, a se vmes napne tudi do 13 odstotkov. Pomembno je tudi, da cesta ni ovinkasta, tako da ni treba zavirati. Klanec je na začetku položnejši, zato po približno minuto in pol dolgem spustu ne zabije, na vrhu pa je strm, zato se hitro pridobi hitrost.

Laura vozi s kompaktno gonilko, zadaj pa je namestila kaseto z največjim 34-zobim zobnikom. Ko je pred everestingom na tem klancu opravila test s 30 zaporednimi vzponi, je imela 32-zobi zobnik in dosegala kadenco komaj 60 obratov na minuto, z lažjim prenosom pa precej ugodnejših 70 obratov. Zanimivo pa je, da vseh enajst ur in pol ni prestavila na veliki prednji verižnik, saj je na spustu takoj pridobila dovolj hitrosti. Spuščala se je celo do 80 kilometrov na uro!

Ne poskušajte tega sami. Ali pač?

Dotlej je v kosu prevozila največ 3500 metrov višinske razlike in tudi sicer nima rada dolgih podvigov. Optimizma niso vlivala niti poročila kolesarjev, ki so opisovali everesting kot živalsko mučenje, To ji je v kosti naselilo nekaj strahu, zato everestinga niti ni javno napovedala. Tudi datum je izbrala tik pred zdajci, preprosto zato, ker je bilo ugodno vreme.

Ampak, med vožnjo na štart je zgodaj zjutraj celo zmrzovalo, zato je prve vzpone prevozila v dolgih oblačilih. Začela je ob 5:05, brez ogrevanja, enostavno je napadla prvi vzpon. Vedela je, da mora gor 92-krat, a se je kar hitro zmotila pri štetju in potem spremljala samo še števec višinskih metrov.

Skoraj brez ustavljanja

Jedla je vsak tretji ali četrti vzpon. Zaužila ni niti enega energijskega gela ali ploščice, ampak se je potrudila in si pripravila riževe ploščice z brusnicami ter sendvičke z lepinjami. Če ima večina težave z želodcem in ne morejo več jesti, pa je Lauri pripravljene hrane celo zmanjkalo! Približno eno uro pred koncem.

Za rezervo je imela pripravljena tudi dva Red Bulla, pijače, ki je ne mara, a v skrajni sili se tudi okus nekoliko spremeni. Skrajna sila se ni zgodila, spila pa je sedem 0,7-litrskih bidonov. Mislila je, da ne bo treba ustavljati zaradi male potrebe, a je morala stopiti dol kar štirikrat. Vsakič je opravila v eni minutki, kar je pravzaprav tudi svojevrsten dosežek.

Ko rečem, da me preseneča, da se sicer sploh ni ustavljala, preprosto odgovori: »Če pa šteje celoten pretečeni čas.« No, seveda … Jaz razmišljam kot rekreativec, Laura kot tekmovalka – čeprav, kot pravi, dirkanja niti ne pogreša.

Kaj pa baterija števca? Za vsak slučaj je s seboj celo pot tovorila tako rekoč najtežjo stvar na svetu: baterijsko banko! Vseeno je na koncu ostalo v akumulatorju števca še 25 odstotkov. No, previdnost je mati modrosti.

Maček je čakal na večerjo

Spodbujati jo je prišlo nekaj prijateljev, ki so z njo tudi opravili kak vzpon, vendar je vseeno raje vozila sama: »Všeč mi je, da so prišli, bilo je zabavno, ne bi mi pa ustrezalo, če bi se z menoj vozili ves čas. Na tako dolgi vožnji moraš voziti v svojem ritmu, če je nekdo zraven, pa ne moreš odpeljati čisto svoje linije.«

Tudi Miha je opravil zavidanja vreden podvig in mimogrede premagal 5000 višinskih metrih – a po moško zavrnil zamisel, da bi prijavil svojo vožnjo v kategoriji everesting basecamp. Strinjamo se. In upamo, da tudi on naredi pravo stvar.

»Miha me je ves čas spraševal, če sem v redu, ampak rekla sem si, da lahko začnem malo jamrati šele pri 6000 metrih.« In ko je števec pokazal 6000 metrov, se ji je začelo vleči in tja do 7000 metrov je mineval čas res počasi. Takrat je začela razmišljati čisto po žensko: »Ne morem se cel dan voziti, potem moramo še na pico in maček ne sme predolgo doma čakati na večerjo ...« Končala je torej že štiri ure pred mrakom. Naključje pa je hotelo, da je isti dan v Združenih državah Amerike everestala tudi Lauren De Crescenzo, ki se je prva spustila pod mejo desetih ur: 9:57.

Rekord zgrešila za … osem dni

Uro in pol hitrejša rezultata sta osupljiva tudi za Lauro. Do letošnjega maja je poldrugo leto držala rekord Alice Thompson in Laura priznava, da je razmišljala o izboljšanju njenega časa. Vedela je, da ima v nogah rezultat pod 13 ur, v najboljšem primeru pa je računala na čas okoli 12 ur. Ko je videla, da je Katie Hall opravila v desetih urah, pa je vedela, da rekord ni več dosegljiv. Ocenjuje, da je imela tokrat maksimalno pol ure rezerve, pa še to samo v primeru, da je ne bi zabilo.

Bi poskusila še enkrat? »Če bi vedela, da grem lahko zelo dobro.« Kako dobro? »Če bi šla lahko približno tako hitro, kot najboljši dve ženski. Če bi šla pol ure hitreje kot tokrat, mi to ne bi pomenilo nič.«

Ponovimo za tiste, ki še ne veste: Laura drži drugi najboljši slovenski čas – v absolutni konkurenci. Hitreje je šel samo Matija Rimahazi, ki si je izbral še krajši klanec na Ljubno, tako da je moral opraviti kar 151 ponovitev.

Obstaja pa še en izziv: 10k, 10.000 metrov višinske razlike. Toda Laura pravi, da je ne mika. »To bi lahko naredila že v nedeljo.« Ampak maček je moral dobiti večerjo, dodam. »Ne ljubi se mi cel dan voziti s kolesom gor in dol. Everesting se mi zdi dovolj dober izziv.«

Si kdo upa staviti, da res ne bo poskusila?

 

Moška tekma za prevlado

Zanimiva je tudi moška tekma. Phil Gaimon je 11. maja prvi prebil magično mejo osmih ur (7:52), a že čez štiri dni ga je za 12 minut prehitel gorski kolesar Keegan Swenson (7:40). Vsi smo čakali, da se bo everestinga lotil vrhunski klancar iz World Toura in dočakali poskus Emanuela Buchmanna, lani četrtega na Touru. Tistih 8.848 metrov je prevozil še dvanajst minut hitreje (7:28) … ampak ni dobro prebral navodil. Prvega vzpona ni opravil na istem klancu kot vseh ostalih, zato njegov čas ne velja. Vseeno se ni pretegnil zaman, zbral je 15 tisoč evrov v dobrodelne namene.
Gobčni Phil Gaimon je tvitnil, da komaj čaka, da se »profesionalci vrnejo k svojemu bedastemu dirkanju in nehajo everestati, zato da bom vedel, kateri čas moram izboljšati.«

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik?Ustvari račun.