Veselo na Slivnici

Petra poznam okroglih dvajset let in v tem času se sploh ni spremenil. Dvomim, da si je pri 35 letih, kakšnih petnajst let pred začetkom gibanja Everesting predstavljal, da se bo lotil česa tako norega, toda med vožnjo po Slivnici je s sproščenostjo dokazoval, da ni nor, ampak preprosto počne to, v čemer uživa: kolesari.

Sedemnajst vzponov ni bilo dovolj

Tudi zato se everestinga ni lotil z mislijo na rezultat, ampak je izbral dolg, precej položen makadamski klanec. In na koncu se je še malo zavleklo: števec namreč še ni pokazal številke 8.848 metrov, zato se je spet vrnil v Cerknico in se vzpel še osemnajstič, zadnjič do lovske koče, kjer je bil bazni tabor epske odprave. Ob pol devetih zvečer je Strava po 15 urah in 26 minutah namerila skoraj 280 kilometrov in 9019 metrov višinske razlike. In izračunala, da je pokuril 10 tisoč kalorij.

Štoparico je v Cerknici vklopil pet minut čez peto zjutraj in prvih deset vzponov vozil konstantno, na izhodišče se je vsakokrat vrnil po 50 minutah. Krizo je imel na 11. vzponu, očitno dovolj hudo, da je uporabil stavek: »Zabilo me je.« In kako jo je prebrodil? Tako, kot se spodobi za prekaljenega mačka, ki ga je zabilo že neštetokrat. Stoično: »Čakal sem. Vedel sem, da bo kriza prišla in vedel sem, da bo tudi odšla. To je normalno. Če v petnajstih urah nimaš krize, potem nekaj ni v redu.«

Vseeno so se časi za vzpon in spust potem nekoliko podaljšali, tudi zato, ker je rade volje kolesaril s svojimi navijači. V Cerknici je Pero junak in na vznožju ga je s kolesom počakal marsikateri domačin, ki pa je po nekaj sto metrih ugotovil, da je everestanje hitrejša reč, kot si je bil predstavljal.

Kolesaril je v družbi

Vsega skupaj je stal pri miru pol ure. Za minuto ali dve se je ustavil samo na okrepni postaji, približno na treh četrtinah vzpona, pri odcepu, kjer se zavije proti lovski koči. Spil je šest litrov, izmenjaje vodo, energijski napitek in napitek z elektroliti, od trde hrane pa poleg gelov dobre, stare sendviče.

Proti koncu ga je začelo skrbeti, da 17 vzponov ne bo dovolj. Na vrhu je kazal števec 8.600 metrov, po Stravi pa bi moralo pisati 8.959. Kaj zdaj? Debatirali so tri, štiri minute, dokler ni vodja spremljevalne ekipe Aleš Boben odločil: »Nič, pojdi še enkrat v dolino!« To očitno za Petra ni bila večja težava, dan kasneje je namreč na vprašanje, če je zelo sesut, odgovoril: »Ne, z lahkoto bi šel še dvakrat, če bi bilo treba.«

Opozoril je na to, da je everestanje na dolgih klancih zahtevnejše: »Obremenitev za nogo je drugačna. Čisto drugače je, če v kosu obračaš 220 vatov pol ure ali štirideset minut.« Toda na vprašanje, če bi kaj spremenil, mi odgovori, da prav nič, obenem pa mu največ pomeni, da so pripravili pozitivno kolesarsko zgodbo: »Ogromno ljudi je kolesarilo in všeč mi je bilo, da se je ves čas nekaj dogajalo.

Ko se oglasita Matej Mugerli in Tanja Žakelj

Zares simpatično in neobremenjeno kolesarsko veseljačenje z izvrstnim golažem je začinila tekma, na kateri je sodeloval vsak, ki je vzpon prevozil vsaj dvakrat. Rezultat je bil seštevek dveh najhitrejših vzponov, rezultati pa so bili … odlični. Tako je to: ko everesta Peter Vesel, prideta na njegov teren tudi zmagovalec etape na Dirki po Kataloniji in večkratna svetovna prvakinja ter zmagovalka svetovnega pokala v krosu …

Matej Mugerli je vzel KOM (24:13) ter v skupnem seštevku dveh vzponov zmagal pred gorskima kolesarjema, našim najboljšim Rokom Nagličem in mladim Teom Pečnikom. In, da ne bo pomote: Mugerli ni bil spočit, že prejšnji dan je opravil kakovosten trening. Od njegove zmage na šesti etapi Dirke po Kataloniji mineva že štirinajst let … Med ženskami je bila daleč najhitrejša Tanja Žakelj, za QOM boste morale biti hitrejše od 29:43. Druga je bila Maja Ljuba Ena iz Šibenika, tretja pa Maruša Knap.

Dan pozneje? Običajen dan.

Peter je priznal, da v cilju ni mogel jesti golaža, sicer pa jutro po everestingu ni bil pretirano izčrpan, izpostavil je le bolečine v stegnih: »Ko sem se zbudil, so žarela. No, saj drugače ne more biti ...« In kdaj je vstal? Kot običajno: ob šestih zjutraj! Malo je brkljal po hiši, potem so pospravili prizorišče na Slivnici, ušla mu ni niti ena ura razpeljave. Popoldne je postoril še nekaj reči na vrtu in v delavnici. In tudi ponedeljek bo potekal kot običajno: na terenu in s strankami, Peter uspešno opravlja servis gospodinjskih aparatov. »Kaj pa naj? Saj ne živim od kolesarstva!«

Vsekakor pa živi za kolesarstvo. Tudi sam sem prišel na Slivnico in se zagnal v klanec kot gobar v gozd po deževju. Petra je takrat spremljal neuničljivi Dejan Nemeček, prehitel sem ju in navijal, a še bolj je Pero navijal zame … Bil je v zadnji tretjini, a odlično razpoložen, neobremenjen, kot človek, ki ima stvari čvrsto pod nadzorom in se dobro zaveda kam sodi, zato si lahko privošči sproščenost in dobro voljo. »Nočem biti pri petdesetih letih obremenjen s športom. Zakaj bi se grizel, ker si spustil in ker ne obračaš 320 vatov? Mi je tega treba v življenju poleg vseh problemov, ki jih imam okoli sebe?«

Peter Vesel je star 55 let. Kaže jih petnajst manj. In leti bolje kot marsikateri mladec. Pa še razčiščeno ima v glavi.

Zlati časi everestinga