Postavimo kudos v širšo perspektivo

Priznajmo, voziti po klancu gor in dol, dokler se na števcu ne pokaže številka 8.848, je pravzaprav zelo noro. Kolesarjenje s tem zreduciramo na dejanje fizičnega napora. In krajši ter strmejši kot je klanec, hujša je ta redukcija. Poleg tega smo ob nekaj odmevnih primerih ugotovili, da ni nujno, da ste, ko števec pokaže 8.848 metrov, dejansko izpolnili cilj. Za začetek je treba dobro brati pravila. In se zavedati, da števci lažejo. In da Strava ni vsemogočna.

Everesting z napako

Peter Vesel je vedel, da mora na Slivnico 17-krat. Višinska razlika segmenta na Stravi je 527 metrov, po 17 vzponih naj bi imel torej na svojem računu 8.959 metrov, torej 111 več. Ampak, ko je opravil s 17. vzponom, ni bil niti blizu, števec je kazal samo okoli 8.600 metrov. Z Alešem Bobnom na čelu so bili dovolj pametni, da je šel dol še enkrat, potrdil dosežek in se vpisal med slavne.

Isti dan se je v koloradskih gorah lotil izziva Lachlan Morton (EF Pro Cycling). Brez velikega pompa. Na odseku povsem ravne ceste je na nadmorski višini od 2250 do 2470 metrov naredil 42 krogov, skupaj naj bi tako prevozil 8.946 metrov. Zaključil je po 7 urah, 33 minutah in 48 sekundah, v tem času se ni ustavil niti za sekundo, navzdol je drvel tudi s hitrostjo čez 120 km/h ter izboljšal rekord za sedem minut.

Ampak, že ko je vožnjo objavil na Stravi, mu je verjetno postalo jasno, da nekaj ni v redu. Naštela je samo 8.509 višinskih metrov, vseeno pa je kot novi rekorder doživel svojih pet dni slave – slednjič je organizacija Hells 500 sporočila, da Lachlan Morton ni rekorder everestinga. Še več: uradno ni niti končal izziva, dobil je le značko za pol everestinga. Toda 4.424 metrov višinske razlike je prevozil že skoraj vsak. Kaj je šlo narobe, so analizirali pri Canadian Cycling Magazinu.

Nikoli ne podcenjuj kolesarjeve norosti

Kaj je kazal njegov števec, ne vemo, vemo pa, da je še bolj zamočil Emanuel Buchmann, ki je postavil neveljaven rekord štirinajst dni prej. Prekršil je pravilo, da mora vse višinske metre nabrati na istem klancu. Njegov števec je bržkone pokazal višjo številko kot Mortonov, po Stravi je naredil 8861 metrov višinske razlike, in to še pet minut hitreje. No, Buchmann je vendarle možakar, ki pravi, da njegova zmaga na Touru ni nemogoča.

Ampak, Dirka po Franciji ni everestanje.

In everestanje nikoli ni bilo mišljeno kot tekmovanje, pač pa kot izziv. Ampak, kot sem že večkrat rekel: dajte dvema kolesarjema kolesi … in bosta dirkala. Po novem tudi virtualno.

Če se kdo ni pretirano grizel, ker poskus everestinga ni bil veljaven, je bil to vselej skulirani Lachlan, sem si mislil. Podcenjeval – ali precenjeval – sem ga. Čez sedem dni je šel še enkrat. Brez pompa, a tokrat v dogovoru s Hells 500, kjer so vnaprej preverili višinsko razlika tistega klanca. Opravil je v 7 urah, 29 minutah in 57 sekundah … potem pa a vsak slučaj odbil še en vzpon. Na že znanem klancu. Med enim in drugim poskusom je v šestih dneh na petih treningih prevozil 400 kilometrov.

Naj se že enkrat začne tekmovalna sezona!

Za zabavo gre

Ne omalovažujem dosežka nikogar, ki je v enem dnevu premagal 8.848 metrov višinske razlike. To je velika stvar. Ampak kaj še ostane, potem ko vemo, da je nekdo pet ur hitrejši? Marsikaj! Osebni izziv. Naj povem, da se kar vidim, kako en lep dan drgnem sedež po klancu gor pa dol in sem si ob tem celo blazno všeč, zvečer pa objavim na Stravi. Nisem imun. Samo kolesar sam.

Nič hudega, če v relativno dolgem življenju kak dan zabijemo za nekaj nepotrebnega, kar ima samo en smisel: že n-tič premagati samega sebe z izpolnitvijo dosežka, ki zanima v tem vesolju zelo malo ljudi. Več je verjetno tistih, ki se jim zdi takšno početje butasto.

V to kategorijo seveda sodi tudi 300 kilometrov gravlanja, ki smo si ga privoščili prejšnji teden. Take stvari skušam vedno postaviti v perspektivo vesolja. Tisto soboto je množica običajnih ljudi, ki so šli v službo, skrbeli za ostarele starše ali zabavali otroke, morda dosegla dosti več. Ko torej gledam kudose na Stravi, ki mi po svoje imponirajo, se raje spomnim na tiste, ki so naredili nekaj majhnega, morda vsakdanjega, a pomembnega, vendar jih ni nihče opazil.