Si upaš na Human Fish Gravel?

Po zaslugi ekipe Gravelution smo letos v izletniškem slogu že gravlali po Karavankah, septembra pa pripravljajo še najambicioznejšo gravlersko prireditev v Sloveniji doslej. Na Human Fish Gravlu se bo na težki 120- in brutalno naporni 260-kilometrski trasi po Notranjski in Krasu dirkalo, a za večino je tako dolga preizkušnja predvsem prvovrstno celodnevno doživetje. O trasi sem se pogovarjal s Simonom Erjavcem.

Iz snežniških gozdov na kraške goličave

Na začetku je bilo Human Fish Gravel zamišljen kot čezmejna dirka, ki pod Snežnikom zavije v hrvaški narodni park Risnjak in se v Slovenijo vrne pod Učko, toda zaradi zahtevnega položaja ob meji bodo premierno dirko izpeljali znotraj slovenskih meja. Med ogledom terena pod Snežnikom, kjer poteka trasa tik ob meji s Hrvaško, so Simona kar sedemkrat ustavili policisti – črn kombi z ventilatorjem na strehi je resnici na ljubo precej sumljivo vozilo – in odsvetovali prečkanje meje, kljub temu, da bi ga ob strogih varnostnih ukrepih lahko izpeljali.

Sled gpx bo predvidoma na voljo najkasneje v tednu pred dirko, tako bodo zagotovili bolj izenačene pogoje in dodali preizkušnji pridih avanture, vendar je za Rundo Simon razkril nekaj osnovnih podatkov o trasi.

Skupna trasa do Leskove doline

Za udeležence dolge, rdeče preizkušnje, se bo dolga nedelja začela ob šestih zjutraj, na krajšo zeleno pa se bodo zagnali tri ure pozneje. Prvih 70 kilometrov je trasa enaka. Iz Postojne vodi ob Cerkniško jezero in pod Javorniki do gradu Snežnik. Tam se zavije proti Mašunu, in do Leskove doline, kjer bo po sedemdesetih kilometrih okrepčevalnica.

Krajša, zelena proga se nadaljuje proti Mašunu, a že prej zavije desno in se mimo Bača spusti v Pivko, potem pa po makadamih v Razdrto. Tam je daljši asfaltiran odsek, preden se čez polja zavije v Postojno.

40 kilometrov samote

Dolga proga v Leskovi dolini zavije levo in tik ob hrvaški meji na Klansko polico, potem pa po planotah nad Ilirsko Bistrico, kjer se vozi po travniških poteh. Simon opozarja na strme odseke, na katerih bo morda treba sestopiti, v primeru dežja skoraj gotovo.

Po teh poteh se pride na asfaltirano cesto proti Sviščakom. Proga ji sledi 500 metrov v smeri navzgor, potem zavije levo in se spusti v Ilirsko Bistrico. Od Leskove doline do Ilirske Bistrice je približno 40 kilometrov, nikjer pa ni možnosti za okrepčilo, lep čas ni niti telefonskega signala. Tudi zato bodo zaradi varnosti kolesarje opremili s sledilniki GPS.

V Ilirski Bistrici se začne najdaljši, slabih 10 kilometrov dolg asfaltiran odsek, potem pa se zavije na tehnično najzahtevnejši del proge po starih požarnih cestah pod Slavnikom. To so odročni predeli, vendar je na poti vodnjak. Naslednja priložnost za oskrbo je šele v Kozini, saj se proga izogne vrhu Slavnika. Glavni cesti iz Kozine se priključi kak kilometer pred vrhom. V Kozino bo po pregledni in odlično vzdrževani po Simonovi oceni »letelo kot hudič«, pričakuje hitrosti tudi nad 60 in celo do 70 kilometrov na uro!

Fotografije s trase (avtor je Simon Erjavec):

Iz Kozine se gre v Lipico čez Kokoš – kjer je planinska koča –, ves čas tik ob italijanski meji. Progo so potem speljali kar po asfaltu skozi Lipico, kjer bo verjetno druga – in zadnja – okrepčevalnica. Po ožji makadamski cesti se pride na staro avstro-ogrsko cesto Bazovica–Sežana. To bo lep, štirikilometrski odsek po 10 do 15 metrov široki, zglajeni cesti.

V Sežani se na poti proti Štanjelu spremeni podlaga, makadam je bolj grob, a zvožen, tako da naj bi na razgibanem terenu ves čas letelo. Traso so speljali prav skozi središče starega dela Štanjela, od koder se spusti na Vipavsko, a ne prav v dolino, pač pa se med vinogradi in sadovnjaki, vzpenja v Razdrto, kjer se rdeča trasa združi z zeleno – do Postojne potem ni več daleč.

Dolgi progi, dolg dan

Simon Erjavec pričakuje najboljše na dolgi trasi v cilju po 10 do 11 urah, kar je izredno hitro tudi ob predpostavki, da se ne bodo ustavljali. Vsekakor bo marsikdo prišel na cilj, ko se bo že temnilo. Sončni vzhod bo 13. septembra ob 6:39, zahod pa ob 19.17. Prihod zadnjega udeleženca se pričakuje do 21. ure, torej bo vozil v trdi temi.

Za udeležence na dolgi progi je tako poleg zadnje utripajoče lučke obvezna tudi prednja luč oziroma naglavna svetilka, obvezno pa morajo imeti vsi s seboj še komplet prve pomoči in alufolijo, poleg navigacijske naprave seveda – priporočamo tudi baterijsko banko. Simon je posebej opozoril, da je smiselno voziti tubeless, predvsem zaradi odseka pod Slavnikom.

In še nekaj priporočamo: da si vsaj tisti, ki bodo dirkali na dolgi trasi, rezervirajo prenočišče v Postojni in si prihranijo kakšno uro spanca, če ne še več. Bržkone je smiselno rezervirati kar dve nočitvi in si vzeti v ponedeljek dopust. Kajti … dolga bo.

Si drznete?

Že 120 kilometrov gravlanja ni sprehod po parku, kaj se dogaja, če kolesarimo 15 ur, pa sem opisal že prejšnji teden. Pravzaprav smo tisti dan prevozili kar nekaj odsekov, recimo cesto čez Klansko polico pod Snežnikom in bržkone tudi povezavo od Pivke do Razdrtega. Lepše makadame je težko najti in vse o razsežnostih teh terenov pove že podatek, da je najdaljši makadamski odsek na rdeči progi dolg skoraj 50 kilometrov, na zeleni pa dobrih 40 kilometrov.

Rdeča trasa je ekstremno težka in dodatno jo bo otežil še zahteven teren nad Ilirsko Bistrico in pod Slavnikom, kjer bodo hitrosti verjetno nizke. Rezervirana je za najbolj trpežne, ki pa bodo morali biti tudi hitri, če želijo priti okoli v 15 urah. Pogosti in dolgi postanki odpadejo, predvsem pa se bo treba proge lotiti po pameti, v zmernem tempu in vsaj prvih nekaj ur raje počasneje kot prehitro.

Zelena proga seveda ni lahka, je pa primeren izziv za širši krog gravlerjev, ki bodo lahko kakšno minuto žrtvovali tudi za razgledovanje. Vsekakor bo to vrhunec letošnje gravlerske sezone, ki je že v zgodnjem obdobju predprijav prepričal tudi čedno število tujcev. Upajmo, da bodo zdravstvene okoliščine septembra dovoljevale izpeljavo dogodka. S prijavami pohitite, še do 15. julija je namreč cena štartnine zares prijazna. Potem pa trenirat!

Štartnina