Matej Drinovec: Usedem se na štango in ne razmišljam

Nekdanji nordijski kombinatorec je svojo prvo športno kariero zaključil zelo mlad in se leta 2015 uspešno preizkusil med amaterskimi kolesarji. Že naslednje leto je, opogumljen z uspehi Primoža Rogliča, pri 24 letih dobil priložnost v Adrii Mobil in potem prestopil v Savo Kranj. V kranjskem klubu vztraja še danes, ko pozimi dela kot serviser in fizioterapevt v slovenski biatlonski reprezentanci. Že tretje leto zaporedoma pa je pred zimo tekmoval na dirkah v Aziji in le malo je manjkalo do podpisa celoletne pogodbe s kitajsko profesionalno ekipo Taiyuan Miogee. Na kolesarskem divjem vzhodu se počuti odlično in v intervjuju je ovrgel marsikateri mit, zaradi katerih se mnogi evropski kolesarji izogibajo dirkanju v tem delu sveta.

Avtor v knjigi Anonimni kolesar zapiše, da se v pelotonu šalijo, kako fantje ližejo mize in pijejo vodo iz sumljivih pip, samo da bi pred Dirko po Gvangšiju zboleli. Kaj te tako privlači na dirkah v Aziji?

Prvič, nove izkušnje in nova poznanstva. Drugič, dirke so organizirane na zelo visoki ravni, rekel bi, da še bolje kot v Evropi. Dan pred vsako dirko je predstavitev ekip, podobno kot na Touru, in navijačev ni nikoli manj kot 50 tisoč – res pa je, da ne vem, ali so tam prostovoljno. Na cestah stojijo varnostniki vsakih 150 metrov, ceste so zavarovane z ograjo, dan pred tekmo jih očistijo. In tretjič, seveda, finančni vidik.

Nagradni sklad na sedemdnevni Dirki po Fužou je bil 250.000 dolarjev. V eni etapi sem bil v begu in samo z letečimi cilji zaslužil 1500 dolarjev.

Zaslužiš samo z nagradami ali te plačuje tudi ekipa?

Letos sem vozil samo za nagrade, sem se pa dogovarjal za pogodbo s kitajsko ekipo Taiyuan Miogee, a se je na koncu izkazalo, da ni bilo več prostih mest za tuje kolesarje. Sicer se plače vrtijo med 2000 in 2500 dolarji na mesec, torej na prokontinentalni ravni.

Na zadnji dirki smo bili že napol dogovorjeni, potem pa je ena od kitajskih ekip razpadla oziroma se je zaradi pozitivnega dopinškega testa umaknil glavni sponzor. Kolesarji iz Evrope so ekipo zapustili in podpisali za Taiyuan Miogee. Grka Georgiosa Bouglasa morda ne poznaš, za Oleksandra Polivodo si pa verjetno že slišal. To je stroj. Ti fantje gredo po ravnem 55 ali 60 kilometrov na uro dva kilometra. Trije smo bežali: dva sva šla samo okoli, Polivoda je pa vlekel. Kakorkoli, po pravilih mora imeti ekipa, registrirana na Kitajskem, toliko in toliko domačih tekmovalcev, tako da zame ni bilo več prostora.

Ko sem videl program za naslednjo sezono, sem si rekel, da bi dirkal tudi zastonj, saj lahko z vsake dirke odneseš tri ali štiri tisoč evrov. Čudi me, da ne poskusi več Slovencev. Konkurenca je močna, dirkajo Španci in Kolumbijci, tisti, ki ne dobijo mesta v World Tour ali prokontinentalni ekipi. Na Dirki po Fužou je noro letelo, s takimi vati bi prišel na Dirki po Sloveniji med prvih dvajset ali petnajst.

Kakšen bi bil program, če bi dirkal v kitajski ekipi tudi naslednje leto?

Začeli bi že februarja, potem je nekaj dirk na Filipinih in spet na Kitajskem, pa Dirka po Langkawiju, pridejo tudi na Dirko od Beograda do Banjaluke in morda še na kakšno evropsko. Sledita Dirka po Koreji in Dirka okoli jezera Činghaj …

Kje bivajo kolesarji iz Evrope?

Doma. Če je med dirkama teden dni ali štirinajst prostih dni, se ne vračaš, ampak lahko bi šel tudi domov. Nihče ne komplicira.

Denarja je neomejeno. Neomejeno. Na vsaki dirki sem imel novo verigo in redno menjajo tudi tubularje.

Ko sem omenil, da sem pripravljen voziti zastonj, mi je bilo rečeno, da ni težava denar, ampak samo to, da v ekipi ni prostora.

Tja si šel s svojim kolesom. Kako je s servisom?

Vsaka ekipa ima enega ali dva mehanika in enega ali dva maserja. Z ekipo sem podpisal septembra in vprašali so me ali bi raje vozil s svojim kolesom ali bi ga zamenjal. Odločil sem se za svojega Scotta, ker je zdaj res spedenan.

Videl sem, da si dirkal tudi s kronometrco.

To je bilo v Indoneziji, kjer je ogromno lokalnih dirk. Gre za tridnevne dirke, a v skupni seštevek se ne šteje na čas, ampak točke. Prvi dan je kronometer, drugi dan, cestna dirka, tretji dan kriterij. Kolo mi je posodil Henry, pri katerem sem stanoval v internatu za indonezijske kolesarje. Na eni od lanskih dirk je bil moj športni direktor in od takrat lahko pridem tja kadarkoli.

Letos je bila zanimivo. V Indonezijo sem prišel iz Malezije in po spletu okoliščin je Henry mislil, da pridem dan kasneje. Tako me na letališču ni nihče pričakal, ker so bili v tistem času na neki dirki. V internat sem šel s taksijem, po telefonu pa mi je Henry rekel, da tako ali tako vem, kje je spravljen ključ internata. Skratka, tam sem že čisto domač.

Rekel bi, da so dirke v Indoneziji kar divje.

Odvisno, katere. Nekatere so zelo dobro organizirane in hoteli so dobri, enkrat pa smo dirkali praktično na odprti cesti. Ko je dvakrat izza ovinka prišel tovornjak, sem si rekel, da bo treba dirkati bolj z glavo. Hotel pa … verjetno je bila moja zadnja feltna več vredna kot cel hotel.

Sicer se menda spi v dobrih hotelih.

Na zadnji dirki, na Kitajskem, sva imela s kolegom v sobi jacuzzi. Na Kitajskem ekipam plačajo stroške bivanja. Z Matjažem Zevnikom sem se že pogovarjal, da bi šli tja dirkat s klubom, ampak naši fantje verjetno niso za to. Pravzaprav me preseneča, da tam ne dirka več kolesarjev iz Evrope.

Bi si upal reči, da so kolesarji iz Evrope razvajeni?

Ne bi rekel, da so razvajeni, ampak mnoge žene mentaliteta, da bodo nekoč dirkali v ekipi World Toura. In, roko na srce, v Aziji si lahko še tako dober, pa te bodo velike ekipe težko povohale. Se pa zgodi, Benjamin Dyball, ki je letos dirkal za malezijsko ekipo Sapura, je podpisal z Dimension Data (od leta 2020 NTT Pro Cycling, op. a.).

Sam nimam zadržkov pred dirkanjem v Aziji. Morda tudi zato, ker sem prišel v kolesarstvo pozno in na to gledam malo drugače. Spoznal sem, da ne bom nikoli tako uspešen kot Roglič, ampak zakaj se ne bi še nekaj let imel dobro.

Glede razvajenosti je pa tako – bolje, kot v Aziji, se imaš težko kje drugje. Morebiti je bolj zapleteno na začetku. Ko sem šel prvič tja z ekipo PCS, sem si moral karto kupiti sam, ampak, ko si enkrat dol, te nosijo po rokah. Imaš prevajalca in če rabiš kaj iz trgovine, prosiš njega. Če ga ne, je užaljen.

Moram vprašati kako je z dopinškim nadzorom. Predstavljam si, da funkcionira bolj po domače.

Kontrolo sem imel trikrat, od tega letos enkrat. Po pravici povedano, ne vem kaj naj rečem. Na vsaki dirki je lahko kontrola, ali je regularna ali se vzorec vrže stran, pa ne vem. Na zadnji dirki je noro letelo in prvi trije v skupnem seštevku so v prejšnjih letih že kršili dopinška pravila …

Na Dirki po Siaku ste zaradi gostega smoga dirkali z zaščitnimi maskami. Zelo nezdravo, je vredno?

Takrat sem bil v pat položaju. Vozil sem za domačo ekipo, sicer ne bi štartal. Jaz sicer nisem vozil z zaščitno masko, ker to čisto nič ne pomaga. Bilo je pa noro. Prvi dan, ko smo se samo malo zapeljali, je bil srčni utrip 20 udarcev višji kot običajno, oči so pekle, vidljivost je bila mogoče 30 metrov.

Če prav razumem so bile to izredne razmere, ker so v okolici požigali gozdove.

Mislim, da se je podobno zgodilo leta 2015. Gozdove nelegalno požigajo za širjenje nasadov oljnih palm in ob določenem zračnem tlaku se smog usede v kotlino. Komisar UCI – na nosu je imel obliž, kakršne uporabljajo nekateri športniki – mi je pred zadnjo etapo rekel, da res ne ve, kako bomo vozili, ker komaj diha, čeprav samo stoji. Mislil sem si, da bo etapa verjetno odpadla, kajti zadnji dan je bila res katastrofa: prejšnje dni je bil indeks onesnaženosti med 150 in 200, zadnji dan pa čez 400 od 500, kolikor je lahko največ. Ampak etapa ni odpadla. Še več, prej so etapi skrajšali, zadnji dan pa smo prevozili celotno, kot je bilo načrtovano.

Omenil si internat indonezijskih kolesarjev v Yogyakarti, kjer si bil lani prvič. Predstavljam si, da indonezijski kolesarji niso biseri, ki bi blesteli na velikih dirkah, a očitno jemljejo zadeve resno.

Nekateri so tam že precej dolgo, eden od njih že osmo sezono.

Indonezijci sanjajo o dirkanju v Evropi, ampak po pravici povedano nimajo potenciala, nimajo motorja. Tudi trening ni ustrezen, ampak sami sebe kurijo. Ampak, njihova predanost!

Trening je ob šestih zjutraj, ne vem zakaj, ampak tako je – jaz sem dosegel, da smo hodili ob osmih. Vsak dan trenirajo od pet do šest ur, razen ob ponedeljkih, ko so na kolesu dve uri. Ko pridejo s treninga, ves prosti čas preživijo v sobi. Najprej sem mislil, da je trening tako zgodaj, ker imajo popoldne šolo, ampak, ne, nič ne delajo. Živijo za kolesarstvo.

Lani sem tja prišel z Balija in predstavljal sem si ga čisto drugače: kot sodoben center s fitnesom z modernimi napravami in bazenom. Prišel sem zvečer. Soba je spominjala na vojašnico na Pokljuki: postelja, omara, lijak in pitna voda. Kolegu, s katerim sva bila tam, sem rekel, da bom šel naslednji dan v hotel. Že naslednji dan sem si premislil. Vrhunski zajtrk, na skupinskem treningu spremljevalec z motorjem, po treningu ti operejo kolo, pripravijo kosilo, imaš masažo ... na internet pa se tako ali tako povežeš prek sim kartice z neomejenim prenosom podatkov za samo štiri evre.

Jih po več spi v isti sobi?

Ne, vsak ima svojo sobo, ni pa nobenega luksuza.

No, saj je luksuz že to, da ti nekdo opere kolo, kaj šele, da te vsak dan zmasira.

Tako, in poskrbljeno je tudi za hrano. Ampak, saj veš, ko prideš iz hotelov, kjer se praktično izgubiš v sobi, je to kar šok.

Kdo financira ta kolesarski program?

Indonezijska kolesarska zveza.

Slučajno veš, ali na podoben način funkcionirajo tudi v drugih športnih panogah ali je kolesarstvo v Indoneziji tako noro popularno?

Kolesarstvo je popularno, težko pa primerjam z drugimi športi. Ampak, poglejva nagrade na lokalnih dirkah. Na tridnevni dirki v Lingarjati sem bil drugi na kronometru, četrti na cestni dirki, peti na kriteriju in drugi v skupnem seštevku, pa sem zaslužil 1800 dolarjev. Za evropske razmere je to malo, ampak veš kaj je to za Indonezijce! Na Baliju si za 300 evrov kralj, s hotelom vred.

Kako pa gledajo na evropskega kolesarja, ki pride dirkat v Indonezijo in jim pobira nagrade?

Zanje smo kot bogovi, želijo se fotografirati in nihče ne razmišlja, da smo jim kaj odžrli. Obratno, vse bi naredili zate! Lani sem bil v internatu en mesec in na koncu sem hotel prispevati 300 evrov, vsaj za stroške hrane. Ampak, bog ne daj, bog ne daj! Kar žalosten sem bil, ker nisem mogel nikoli plačati, če smo jedli zunaj. Nekajkrat, ko sem videl, da kolesarji na trening niso vzeli denarja, sem jih povabil na pijačo, da sem jih vsaj malo počastil.

Koliko so stari fantje, ki bivajo v internatu?

Mislim, da so vsi že mlajši člani ali člani elite. In tudi dekleta dirkajo.

Tudi v Indoneziji, ki je pretežno muslimanska dežela!

Ja, seveda pa niso vse muslimanke. Zanimivo je, da je njihov lepotni ideal čim bolj svetla polt. Zato tudi tiste, ki niso muslimanke, trenirajo zavite, tako da se vidi samo oči. Ko sem povedal, da v Evropi dekleta hodijo v solarij, kar niso mogli razumeti. Še fantje so v dolgih rokavih.

To je težka tema, a moram vprašati. Lani si bil na Dirki ob jezeru Pojang vpleten v nesrečo, pri kateri je neprevidni član organizacijske ekipe umrl. Takega dogodka verjetno ni lahko predelati, ampak dobil sem občutek, da si ga dobro prebrodil.

Tudi meni se zdi tako. Takrat smo padli že pred ciljem in ostal sem zadaj. V cilj sem pripeljal počasi, štel je čas zmagovalca, in sploh ne vem od kod se je vzel. Zgodilo se je morda kakšnih dvajset metrov za ciljno črto, nanj sem se praktično samo naslonil, a je padel vznak in z glavo udaril v tla. Počakal sem ob njem in takoj vedel, da je kriza. Odpeljali so ga z reševalnim vozilom in ker me ni nihče nič vprašal, sem šel dalje.

Čez dva dni se je pa začelo. Srečo sem imel, da je bil naš športni direktor odvetnik. Svetoval mi je, naj čim manj govorim, da bo govoril on. Najprej se je dogodek obravnavalo, kot da sem ga zbil namerno, a po petih dneh so le prišli do zaključka, da je bila nesreča. Ko sem šel letos na Kitajsko, nisem imel nobenih težav z vizumom.

Ampak, v tem primeru res nisem mogel storiti ničesar, nesreča se je pač zgodila … Toliko bolj zoprno pa je, da je bil ta nesrečnik bajno bogat in naj bi v letošnji sezoni sponzoriral ameriško prokontinentalno kolesarsko ekipo Holowesko.

Preseneča me, da dirkaš na tako visoki ravni, glede na to, da pozimi delaš kot serviser in fizioterapevt v biatlonski reprezentanci Slovenije. Koliko lahko treniraš čez zimo, torej od začetka decembra do … kdaj je konec biatlonske sezone?

Do marca. Lani sem imel še smolo in si na začetku sezone zlomil ključnico. Ampak aktiven sem tudi čez zimo. Praktično cel dan testiram tekaške smuči, kar sicer ni pravi trening, ampak … Grega Bole je na primer leta 2014, ko ni imel ekipe in je podpisal šele marca, celo zimo treniral na smučeh in že na prvi dirki zmagal.

Tranzicija s tekaških smuči na kolo ni tako težka, morda traja 14 dni, da zvrtiš noge.

Čeprav delam, nekako vzdržujem pripravljenost in tudi potem imam načeloma dovolj časa za dobro pripravo. Fantje so večinoma nehali dirkati septembra in začenjajo trenirati v novembru, v mojem primeru pa se to obdobje samo malo zamakne.

Vem, da ni vsak dan enak, ampak kakšen je delovnik v biatlonski reprezentanci na dan tekme?

V mladinski ekipi delam tudi kot fizioterapevt, za člansko, ki ima svojega fizioterapevta, pa opravljam samo servis. Načeloma začnemo delati ob petih zjutraj in končamo ob enajstih. Priprava smuči je cela znanost, imaš osem različnih praškov za osem različnih podlag in še dva do štiri finiše. Na prizorišču eno uro pripravljaš smuči v kontejnerju, potem greš za dve do tri ure ven, testirat. Za vsakega tekmovalca v ekipi A testiramo od šest do osem parov smuči. Za Jakova Faka se na primer testira osem parov in on na koncu preizkusi samo najhitrejša para.

Popoldne pa ponovimo vajo za dekleta. Če imam po tekmi čas, grem ponavadi še malo teči zase ... zvečer so pa še masaže. Skratka, je zelo težko, ampak mislim, da lažje kot v kolesarstvu.

Te vseeno mika, da bi kdaj postal soigneur v kolesarski ekipi?

Nikoli ne veš in ne bom rekel ne, ampak načeloma me bolj vleče v zimske športe. Sezona je krajša in ko prideš na prizorišče, si tam stacioniran, v kolesarstvu pa so med etapami še transferji in menjave hotelov. Maserji, sploh v kontinentalnih ekipah, zjutraj pripravljajo bidone, potem morajo na okrepno postajo, popoldne pomagajo prati kolesa, zvečer masirajo …

Doštudiral si fizioterapijo, kje si se pa naučil dela s smučkami?

Že tekom kariere. In v kolesarstvu in v nordijski kombinaciji sem vedno ugotavljal, kje bi lahko še kaj pridobil. Tako sem se kar dosti naučil. Lani, ko sem bil v A reprezentanci le pomočnik, sem dostikrat govoril z glavnim serviserjem in mi je rekel, da imam dobre ideje. Pri meni je tako, da ko se nečesa lotim, grem v detajle.

Bi še kdaj skočil s smučmi? To se mi zdi kar nenavaden šport. Zaključiš kariero in naslednje leto nisi več sposoben skočiti, tako si vsaj predstavljam.
Ni tako. 28. decembra bom mogoče nastopil na državnem prvenstvu kombinatorcev. Če se bom spravil na dober tekaški nivo.

Skok te ne skrbi?

V nordijski kombinaciji sem bil toliko časa, da imam skok v podzavesti. Pomembno pa je, da ne pretiravaš. Kakšnih 15 skokov, dokler te je strah, še gre, skoki niso slabi, potem pa začneš dodajati in postane nevarno.

Tako na leto izvedem maksimalno 15 skokov. Lani nisem skakal, sicer pa sem od zaključka kariere kombinatorca, še vsako leto tekmoval na državnem prvenstvu in bil na stopničkah. Praktično brez treninga. V teku sem šel po zraku, ker mislim, da kolo ogromno pripomore k pripravljenosti.

Bi rekel, da tečeš bolje kot prej?

(nekaj časa okleva) Da. Lansko sezono ne, ker je bilo veliko dela za biatlonsko reprezentanco in ni bilo časa za pravi trening. Skoki pa so bili na zelo visoki ravni. Pri skokih je pomembna glava. Ko sem še redno tekmoval, sem bil zelo zatežen, predvsem do sebe, zato sem imel na tekmah probleme in nisem mogel dobro skočiti. Ko sem prišel na tekmo neobremenjen, sem brez treninga skočil bolje kot prej kadar koli. Skok imaš v podzavesti, ampak če se obremenjuješ z nepotrebnimi zadevami, ga ne moreš izvesti. Peter Prevc je bil šampion, potem se je izgubil, ampak če mu uspe rezultat na dveh, treh tekmah, bo spet blestel. Ker ima šampionsko tehniko.

Pri kolesarstvu me čudi, da mnogi fantje, ki na treningu letijo, na tekmi ne morejo. Ne vem zakaj se obremenjujejo, saj je dolga dirka!

Koliko si najdlje skočil?

139 metrov. Skakal sem samo na 120-metrski skakalnici, nikdar nisem šel na velikanko.

Sprašujem, ker mi je Robi Kranjec pred časom povedal za raziskavo, v kateri so ugotovili, da se pred prvim poletom pri smučarskem skakalcu sprosti več adrenalina kot pri dirkaču Formule 1 skozi celo dirko. Pravi, da na kolesu še ni občutil adrenalina. In noro dobro se spušča. Ali tudi ti opažaš, da imaš morda manj strahu pred hitrostjo?

Sigurno. Mislim, da lahko samozavestno rečem, da na spustih konkuriram tudi Mateju Mohoriču – če nisem še bolj utrgan. Enkrat se bom razsul, tega se zavedam, ampak letos sem ga enkrat v Indoneziji tako navil, da je šla za menoj cela grupa po tleh. Usedem se na štango in ne razmišljam. Samo čakam na priložnost, da bom zdržal na vzponu pred ciljem s prvimi, ker potem sta samo dve možnosti: bolnica ali zmaga.

Sicer se strinjam z Robijem. Sproščanje adrenalina čutiš, ko se pelješ po skakalnici zelo hitro, a se vse dogaja kot v upočasnjenem posnetku. Kar se tiče padcev, pa mislim, da na skakalnici nikoli ne moreš tako ubrisat kot v kolesarstvu. Poleg tega si na smučeh odvisen od samega sebe.

Ko sem na spustu sam oziroma ko vodim, nimam strahu. V skupini, ko leti tudi 100 kilometrov na uro, pa lahko samo eden zamoči in bo šlo vse po tleh ...

Omenil si, da se čas na skakalnici upočasni. Za koliko?

Skok traja od odriva do doskoka približno 15 sekund in rekel bi, da imaš občutek, da traja 45 sekund. Sploh ko si v formi in greš v poden. To je najboljši občutek. Problem je takrat, ko ti ne gre.

Kaj te je najbolj presenetilo, ko si začel dirkati v profesionalnem pelotonu?

Hitrost. Sploh na začetku, preden se formira beg. V amaterski konkurenci si petkrat, šestkrat skočil, pet jih je šlo zraven in je šlo do cilja. Ampak skočil si pri 45, maksimalno 50 kilometrih na uro. Na prvi dirki z Adrio, bilo je v Poreču in deževalo je cel dan, sem komaj držal že od štarta. Ampak potem sem se kar hitro navadil. V prvi sezoni sem zaključil vse dirke, razen Tre Valli Varesine, kjer sva odvila skupaj z Radoslavom Rogino.

Prej si omenil, da si na neki točki ugotovil, da nisi novi Roglič. Si si predstavljal, da bi lahko bil?

Ja, seveda. Ko sem začel, je šel Rogla ravno v Lotto. Moji testi so bili dobri – ne sicer na taki ravni kot pri Rogliču –, zato sem sploh poskusil. Izkazalo se je drugače, ampak tako, kot je zdaj, je prav v redu.

Od kod izvira tvoje navdušenje nad slaščičarstvom?

Začelo se je, ko sem bil star 15 ali 16 let ... saj ni tako hudo ...

No, ampak se torte da tudi pojesti?

O, ja. Brat je biatlonec in eno torto hitro zrihtava.

Tudi sicer rad kuhaš?

Ja. Če imam čas, skuham tudi za celo družino.

Kompliciraš pri prehrani?

Da in ne. In vedno manj. Ko sem bil še mulec, sem imel kakšni dve leti težave tudi z anoreksijo. Kot kolesar pa sem ugotovil, kaj mi pred dirko ustreza in česa ne smem jest. Ampak se ne obremenjujem, pica pred dirko je v redu. Tistemu, kar mi obremenjuje želodec, se izogibam, sicer pa pravim, da je treba jesti čim več. Nikoli ne bom razumel kolesarjev, ki pazijo na količino hrane med dirkami.

Nisem na tako visoki ravni, da bi se moral pretirano ukvarjati s prehrano. Tudi treniram sproščeno. Zelo rad grem na rundo in z druščino na kolo, da se malo dajemo na klanec.

Imam merilnik moči, doma vedno analiziram trening, a se na kolesu nanj ne oziram pretirano. Trening mora biti užitek. Nimam težav, ko je treba paziti na prehrano, a se vprašam: zakaj?

Najljubši del kolesa?

Obroči.

To rečejo vsi, spomni si kaj drugega.

Potem pa trak.

Kakšen mora biti?

Trak mora biti debel, črn, morda s potiskom … zdaj imam Supacaz, z zelenimi zvezdicami v barvi kolesa.

Povijaš sam?

Ne. Zamenjam ga recimo trikrat na sezono, ampak zelo nerad, ker takoj, ko imam novega, padem.