Tridnevno bikepackanje. Z razlogom. In brez načrta.

Letošnje čudno leto je dalo priložnost za nove dogodivščine. A kako najpametneje izkoristiti čas? Na dan je prišla že od nekdaj skrita zamisel o večdnevnem potovanju s kolesom.

V nestrpnem pričakovanju odprtja občinskih meja in tankim oblačilom prijaznega vremena smo doma zavzeto več tednov iskali potrebno opremo in diskutirali o najustreznejšem tipu kolesa. Toda dolga, več mesecev trajajoča debata ni dala nobenih pametnih zaključkov, dokler ni napočil zadnji teden junija in je načrt o izvedbi popotovanja stekel povsem spontano.

V neznano po občutku

No ja, načrt ni vseboval veliko. Vse kar smo vedeli je bilo, da gremo na pot za tri dni. Smer, razdalja in končna destinacija, vse to smo prepustili spletu naključij. Prvi dan sva z Žigo potovala sama, potem pa sta se nam v Logatcu pridružila še Gregor in Vid. Z Žigo sva se dogovorila samo to, da greva v neznano, v kraje, ki jih ne poznava prav dobro. Tako sva zjutraj z majhnima torbama pod sedežema z Dolenjske krenila proti Notranjski. Iskala sva makadamske poti, a v križiščih izbirala smer po občutku. Delo sem večinoma prepustil kar Žigi, ki je ekspert za odkrivanje neznanih poti. Beri: pod njegovim vodstvom se vedno izgubimo.

Pot naju je popeljala v dolino Krke in deloma po slovenski pisateljski poti proti gradu Turjak. Do Loške doline sva vozila skozi kraje s prikupnimi imeni, kot so Bavdeki in Marinčki, na koncu pa v bližini Cerknice pristala v vasici Podcerkev, kjer sva samevala med domačini. Pred tem si ne bi upal trditi, da se v tako odročni vasici najde novodobni hostel z lastno areno.

Ko gre vse narobe, se smej. In teci.

Drugi dan sva po krajšem ogledu gradu Snežnik krenila proti Primorski, tokrat z bolj dodelanim načrtom. Po prelepih makadamskih poteh visoko v gozdovih sva ob Cerkniškem jezeru nadaljevala do Logatca, kjer sta se nama pridružila še Gregor in Vid na gravel kolesih.

Že po nekaj kilometrih smo nenačrtovano ugotovili, da se lahko gravlerji nekako prebijejo po strminah zaraščenega gozda ter čez podrto drevje. Obenem pa je postalo jasno, da si lahko pot precej olajšamo s pomočjo digitalnih zemljevidov.

Čez Novi Svet in preko Črnega Vrha nad Idrijo smo slednjič prišli na Predmejo, najvišjo točko dneva. Zasluženo kosilo smo pojedli v gostilni v Lokvah, pravem pravcatem smučarskem kraju na Trnovski planoti. Šele po kosilu smo se odločili, da bomo prenočili v Mostu na Soči, oddaljenem le slabo uro vožnje. A izkazalo se je, da je bilo najbolj razburljivo prav v zadnjih dvajsetih kilometrih.

Vidu je uspelo presekati obe zračnici in ker nismo imeli niti ustrezne rezerve niti flik, smo sredi majhne vasice, na praznični dan, ki je že šel proti koncu, v navalih smeha iskali vse mogoče bolj in manj komplicirane rešitve za nastali položaj. Nazadnje se je Žiga prijavil na duatlon in nadaljeval v tekaškem koraku, Gregor pa se je preizkusil v vožnji dveh koles hkrati. Kot je običajno, je položaj na koncu rešil Primož, ki je iz Ljubljane v Most na Soči sicer pripeljal dve zračnici … navsezadnje pa šel domov z Vidom na sopotnikovem sedežu.

S panoramskega na brzovlak

V tretji dan smo se prebudili v leseni hišici s pogledom na Sočo. Mokra cesta in oblačno nebo sta nakazovala, da dan ne bo peklensko vroč, kot prejšnja dva. Tudi ta dan pa ni šlo brez defekta, tokrat že na začetku. Guma je očitno spustila čez noč. Rezervno zračnico smo imeli, ampak z avtomobilskim ventilčkom, nekompatibilnim z mini tlačilko. Tokrat je na pomoč s svojo opremo priskočil domačin in nam pokazal tudi najbližjo pot proti Ljubljani.

Po treh kavah v bližnjem kafiču smo krenili naravnost v hrib, skoraj 1000 metrov visoko nad morje. Noge so bile težke, v hrib so gonile kolo s hitrostjo okoli devet kilometrov na uro, ampak nič hudega. Odlični razgledi v hribih med dolinama Bače na severu in Idrijce na jugu so razkrivali Cerkno, kasneje pa Polhograjske dolomite.

Vrhove smo jahali več ur in se slednjič spustili v Železnike. S super mastnimi picami in torticami smo se okrepčali v upanju, da se bo v tem času zlilo, kot je napovedovala radarska slika.

Vendar pa ni šlo vse po planu, vdali smo se v usodo in nadaljevali po cesti na hitrem vlaku z lokomotivo modela Gregor. Do Ljubljane je razvil povprečno hitrost, ob kateri bi se pošteno namučili že s cestnim kolesom. Tridnevno potovanje smo zaključili prijetno mokri in utrujeni … a že na cilju so nas noge srbele v želji po raziskovanju še več neznanih kotičkov naše prelepe dežele.

Trasa: Mokronog-Trebnje-Medvedjek-Dobravica pri Velikem Gabru-Rdeči Kal-Lučarjev Kal-Male Kompolje-Krka-Hočevje-Zdenska Vas-Predstruge-Ponikve-Škocjan-Turjak-Mali Osolnik-Gradišče-Marinčki-Lužarji-Studenec na Bokah-Nova vas-Bloška Polica-Lož-Podcerkev
Razdalja: 104 km
Višinska razlika: 1600 m
 
Trasa: Podcerkev-Grad Snežnik-Ščipa-Vrtača-Cerkniško Jezero-Rakek-Laze-Logatec-Hotedrščica-Črni Vrh nad Idrijo-Otlica-Predmeja-Lokve-Čepovan-Most na Soči
Razdalja: 137 km
Višinska razlika: 1995 m
 
Trasa: Most na Soči-Idrija pri Bači-Ponikve-Črvov vrh-Bukovo-Jesenica-Zakriž-Gorje-Pod Prvičem-Bičkarjev vrh-Davča-Selška Sora-Železniki-Selca-Dolenja vas-Praprotno-Škofja Loka-Medvode-Ljubljana
Razdalja: 96 km
Višinska razlika: 1962 m

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.