Najdaljši dan? 200 milj gravlanja!

Človek se na tako dolgo vožnjo spravi zato, ker se lahko. Predvsem pa zato, ker je težko. Tako težko, da je težko priti okoli, ne da bi vozil v temi. Zato smo izbrali 21. junij, ko je dan najdaljši. Pravzaprav je bilo obratno: poletni solsticij je že od nekdaj in ker radi kolesarimo, smo dobili zamisel za zelo dolgo vožnjo.

Matej Zalar

Lani je bil cilj prevoziti 300 kilometrov, kar se nam je zdelo izvedljivo, če le ni preveč vzpona. Že ob zaobljubi, da tisto leto ne bom več storil česa podobnega, je bilo jasno, da bo podvig treba ponoviti na najdaljši dan v letu 2021.

Lani je bilo težko. Ampak hoteli smo še več.

Z Gregorjem ugotavljala, da asfaltirane ceste okoli Razdrtega niso vredne vnovičnega obiska, zato sem traso v drugem delu temeljito spremenil. Okoli Snežnika je že treba iti, to so najlepši konci za gravlanje, a po spustu v postojnske konce sem tokrat načrtoval pot čez Hrušico in še naprej, po Trnovski planoti. Potem pa iz Idrije po najkrajšem postopku domov. Prevozili naj bi malo več kot 320 kilometrov. Okroglih 200 milj. Toliko je dolga Dirty Kanza. Pardon, Unbound Gravel. Ampak! To je huje.

Strahospoštovanje je vzbujal višinski profil. Lani sem trasiral pazljivo, tokrat pa se nisem oziral na klance in končni izračun je kazal, da bo treba prevoziti več kot 6400 metrov višinske razlike. Torej v povprečju po 20 metrov na vsak kilometer. Dodatne skrbi je povzročalo dejstvo, da letos na gozdne ceste pridno nasipavajo nore količine peska. Ampak, čar najdaljšega dne je, da je težak.

Cel krog smo kanili prevoziti v enaki zasedbi kot lani: z Gregorjem in Žigom, ki so ga lani pustili na makadamu tubularji. Do Ravbarkomande se je pridružil še Blaž. Toliko sem že hudoben, da sem mu poslal dve datoteki. Daljšo sem naslovil 200milj_elite.gpx, krajšo pa 200milj_deckiA.gpx.

Zaspani začetki

Opolnoči sem še razmišljal kako se za vedno znebiti Rusa, ki je na balkonu hiše nasproti s povišanim glasom po telefonu skušal zgladiti spor z Rusinjo, ki je očitno ugotovila, da je zmene, saj jo je prepričeval, da se bo spremenil. Se bo figo spremenil. Odkar se je vselil, se ni spremenil niti malo. Še vedno je glasen točno takrat, ko ni treba. Ob 3:45 je zvonila budilka. Najprej sem si moral v spomin priklicati, da sem se nazadnje tako zgodaj počutil enako, pa potem vseeno preživel.

Točno ob petih sva z Blažem že čakala Dolenjca, ki sta po starem običaju zamujala. Čakala sva na avtobusni postaji, kjer ni bilo žive duše, so bili pa komarji. Potem sva čakala malo naprej, kjer je bilo še več komarjev. Potem smo ugotovili, da se čakamo na dveh različnih koncih, ki so jima bili skupni samo roji komarjev.

Žiga Marolt

Četrt čez smo ga že poskočno gnali proti Igu in skozi glavo mi je šinilo, da sem med tednom tam včasih že na pol poti, tokrat pa sem prevozil štiri odstotke celotne razdalje. Na prvem klancu, tja do Krvave Peči, smo še preganjali zaspanost in najbolj me je zanimalo, koliko časa se bomo dejansko držali dogovora, da bomo šli v prvi polovici lahkotno. Do Blok nismo srečali avtomobila, tam pa – kaj takega – jutranji prometni zamašek.

Žiga Marolt

Ljubezen do mladih fantov gor ali dol, časa za turizem ni

Mislim, da smo noge prvič odpeli v Cerknici. Po skoraj 60 kilometrih. Okoli osmih zjutraj. Na tržnici voda iz pipe ne teče več tako nasilno kot nekoč, ko je bilo od tam nemogoče priti suh. Teče pa tako dolgo, da bi lahko napojil celo mesto.

Žiga Marolt

Počasi se je napovedovalo, da ne bo šlo dolgo počasi. Na enem od segmentov nad Loško dolino smo že izboljšali lokalni rekord – med tristo kilometrov dolgo vožnjo! Ampak, tam je še bilo nekaj milosti.

Ena boljših gravlerskih izkušenj v Sloveniji je vpadnica na Babno Polje. Ravna cesta. Utrjen teren. In vedno je veter v hrbet.

Žiga Marolt

Babno Polje je simpatično polje, ki bi lahko postalo gravlersko središče, a smo si vzeli le toliko časa, da smo na pokopališču napolnili bidone. Malo dlje je trajalo, da smo se znebili lokalne turistične vodnice, ki je prebila led z omembo, da ima rada mlade fante, da pa je prišla predvsem preveriti mamine govorice, da se po vasi smukajo črni ljudje. Raje bi videla, je rekla, da bi si vzeli več časa, ne pa samo peljali skozi vas brez pretiranega zanimanja za tamkajšnje znamenitosti. Morda sem bil malo užaljen, ker nas je imela za turiste.

Žiga Marolt

ERG

Potem ni bilo več milosti. Na vzponu ob meji s Hrvaško je Gregor na dolgi poti prosti Sviščakom vklopil ERG Mode, a tempo mi žal ni vzbujal lagodja. Tiho smo bili. In smo tlačili. Razmišljati sem začel, da bo nekoga prej ali slej odrezalo in prepričan sem, bil da bo na osmi ali deveti uri kot žebelj pribilo mene, neglede na to, da sem pridno praznil žepe, napolnjene z več geli, kot jih sicer stisnem v celem letu.

Potem je bil defekt.

Skoraj prav mi je prišel, da sem lahko pojedel nekaj trdega. Tubular je k sreči voljno sprejel mleko, ko sem se že bal, da Žiga spet ne bo videl cilja. Mislim, da bomo morali naslednje leto tubularje prepovedati. Ceste so sicer lepe, ampak nekaj volumna vseeno prav pride.

Žiga Marolt

DNF

Privoščil sem si toliko šalabajzarije, da pred potjo nisem preveril kako je ob ponedeljkih z odprtostjo postojank na poti. Teh je sicer v teh koncih malo, tako kot tudi izvirov. Kolikor je pokrajina lepa, je pač tudi kraška. Na Sviščakih je bilo odprto. Voda je pitna, kokakola hladna, mi pa nismo sneli niti čelad.

Žiga Marolt

Tam smo se za nekaj sto metrov dotaknili asfalta, ki ga nismo videli že več kot trideset kilometrov. In teren ni bil lahek, ampak počasen, slab za duha. Delalo se je tudi na cesti proti Mašunu, ki je bila še pred nekaj tedni gladka, zdaj pa je že čedno nasuta. Pravzaprav je bila vožnja prepovedana zaradi del. Ampak z bicikli je šlo tudi mimo bagra in čez kup kamenja.

Žiga Marolt

Zdaj vemo, da je na Mašunu ob ponedeljkih zaprto. Za nami je bilo 130 kilometrov.

Vsakič znova me tam presenetijo razsežnosti. Pred nekaj tedni sem šel gor s postojnske strani, slab dan sem imel in tolažila me je samo misel, da je Mašun za ovinkom, kake tri kilometre daleč. Čez nekaj kilometrov je na smerokazu pisalo, da je do Mašuna še enajst kilometrov.

Potem je bil drugi defekt.

Matej Zalar

Tokrat na boljši lokaciji: bliže doma in še telefonski signal je bil. Obstajala je minimalna možnost, da bo zadeva vendarle vzdržala, a boljša se je zdela zamisel, da bi Žiga nekje na poti zamenjal kolo, ki bi mu ga profesionalno pripeljali in bi se naprej odpeljal kot profesor na primernejših pnevmatikah za tako hude zlorabe. Pojavljalo se je samo vprašanje, ali bi bil v tem primeru uradno uvrščen, saj praviloma na gravlerskih akcijah pomoč od zunaj ni dovoljena.

Kakorkoli, človek je na lepem izginil, tako da mu niti adijo nisem mogel reči. Odstopil je. Drugi DNF zaporedoma. Po mojem bo prišel tretjič na štart s primerno opremo. Res pa je, da njegovega podviga še ni bilo konec.

Stena

Pred odpravo so me svarili pred vročino, kot bi sam ne vedel, da bo dan ves pasji. A ljudje, ki se bojijo vročine, ne vedo, da je pod Snežnikom tudi sredi poletja prijetno. Že res, da je vse teklo od mene, a na trenutke je bilo skoraj hladno in enkrat me je celo zazeblo.

Vedel pa sem, da bo telo doživelo manjši šok na Ravbarkomandi. Točno na polovici poti. Blaž je šel tam domov, z Gregorjem pa po razbeljenem asfaltu v drugo smer, a le dober kilometer, preden sva zavila na kar ugodno makadamsko cesto do Lohače. To je čudna vas, od koder sva nadaljevala v meni neznane kraje. Gregor je omenjal nekakšno steno. Omenil je tudi, da bi bilo dobro točiti vodo. Dobila sva jo pri prvi bajti in že takrat se mi je dozdevalo, da nama je to rešilo življenje.

Poldrugi kilometer s povprečnim devetodstotnim naklonom iz Lohače na Hrušico je res grozljiv, sploh ob pol dveh popoldne na dan, ko stroka odsvetuje fizične napore. Vredno je pa ta klanec ponoviti že zaradi razgleda – žal ne morem postreči s fotografijo, saj mi zaradi kombinacije prahu in potu na palcu ter morda še česa ni uspelo odkleniti telefona, Gregor pa ni dajal vtisa, da mu je do ustavljanja.

Nikjer nikogar

Da je šel Gregorjev ERG Mode k vragu, sem slutil že malo prej tudi brez merilnika moči, a ob očitnem ga je verjetno prav na tistem klancu zdelala še ta neusmiljena vročina. Dobro, sem si mislil, bova šla vsaj malo bolj lagodno, a me je tudi malo skrbelo. Šele na dobri polovici poti sva bila, človek pa ni bil več podoben samemu sebi. Gregor ne dela napak.

Po labirintu gozdnih cest na Hrušici sva vijugala prav dekadentno, dobili bi lahko vtis, da brezglavo, a to ni res. Na vsak način sem se želel ogniti asfaltirani cesti Kalce–Podkraj, kamor naj bi prišla prav pri Stari pošti – ki že dolgo ni več pošta, ampak gostilna. Samo upal sem lahko, da je odprto in bom lahko povabil na kokakolo.

Zaprto.

To mi je šlo na živce, ker sva se spet podajala v neznane konce. Vem samo to, da je v Trnovskem gozdu vode malo. Naselbin pa tudi. Wikipedia pravi, da je leta 1991 na vsakem kvadratnem kilometru tega sveta živelo komaj devet ljudi in rekel bi, da jih je zdaj še manj. Idealno za gravlanje. Šele zdaj se spomnim, da nisva srečala človeka. Pač pa sva videla nekaj košut, dve veverici in lisico.

Wikipedia pravi tudi, da več kot tri četrtine planote pokriva gozd, a gole površine so tudi precej velike in prijetno osončene.

Matej Zalar

Sem pa tja je tudi kak brutalen klanec, sicer pa so ceste kar lepe in pod Malim Poljem sva naletela celo na čeden trak asfalta, ki je širok toliko, kot dobra dvosmerna kolesarska steza. Sredina je označena s prekinjeno črto. Dol je tako letelo, da me je bilo kar malo strah spustiti brez zavor. Vem, da imajo take ceste tam radi – podobna je na Sinjem vrhu pri Predmeji, samo da je tam tudi zelo dobra gostilna. Tu sva pa po tej hecni poti priletela na glavno cesto Col–Črni Vrh sredi ničesar. In potem spet – bam – v strmine. Točno tam, kjer je na števcu pisalo 200 kilometrov.

Lepilo

Nočem vedeti kaj je v resnici preživljal Gregor ob misli, da pravzaprav še ni na dveh tretjinah poti, a je v izjavi za javnost kar pogumno zatrdil, da je vse OK, dokler greva počasi. Mene so žrle bolj trivialne težave. V torbi se mi je razlil gel in v nekaj sekundah se je lepilo prav vse. Zanimivo se mi je zdelo, da me je, bolj kot ob ročko prilepljeni prsti, motila hlačnica, ki se je ob vsakem obratu prilepila ob spodnji del majice.

Runda je dobivala vse razsežnosti epskega podviga. Kilometri na števcu so se prištevala smešno počasi. Eno je gravlati 200 kilometrov daleč. Če si hiter, opraviš s tem v enem šihtu z naduro ali dvema. Pred nama pa je bil takrat enkrat še zadnji res dolg klanec. Malo sem tudi nehal razmišljati in vse pomešal. Nekje vmes je bil še en svinjski asfaltiran spust. Verjetno so tisto cesto asfaltirali samo zato, ker sicer ne bi bila prevozna. Tam nekje je bil tudi izvirček. Tako beden, da sva si postregla s samo nekaj kapljicami.

Potem me je Gregor poslal naprej. Kep’ca!

Čakalo me je še sto kilometrov solo.

Idr’je

Že prej me je presenetila tabla dobrodošlice v Občini Ajdovščina, zdaj sem bil pa že v idrijskih koncih. Te terene sem preverjal v zadnjih dveh tednih in vedel sem, da me do Idrijske Bele čaka res imeniten spust. Tudi s turističnimi atrakcijami: najprej se gre mimo Putrihovih in potem še mimo Brusovih klavž.

Putrihove klavže dva dni prej, ko sem bil tam precej bolj svež.

Putrihove klavže dva dni prej, ko sem bil tam precej bolj svež. Jorik Zalar

A še bolj sem se veselil vode niže v dolini Belce. Oh, kako dere spod tiste Marijine kapelice. Bidon je poln preden rečeš bidon.

V Idrijski Beli oziroma pri Lajštu bi lahko nadaljeval kar naravnost po dolini navzdol ob Idrijci, ampak trasa me je odpeljala navzgor, kar je bil morda celo najlepši odsek poti. Tudi zato, ker se je že malo ohladilo. Po 240 kilometrih je dvesto metrov vzpona kar neprijetna nadloga, a sem bil neverjetno poskočen. Malo me je razočaralo, da sem se potem s Čekovnika spuščal po asfaltu. Morda gre tudi drugače, ne vem. Ni me zanimalo, ker se je že malo mudilo.

19:03

V Idriji sem bil še pri močeh, ki pa so me žal zapustile le malo naprej, na makadamskih serpentinah, po katerih sem se vzpel proti Godoviču. Ta cesta je prava mala atrakcija, ki jo res priporočam. Ducat je serpentin, krasno pa je tudi nadaljevanje poti po francoski cesti do Godoviča. A kaj, ko sem bil precej pečen. Moral sem pojesti nekaj normalnega.

V Godovič pa sem prišel ob 19:03. Bencinska črpalka? Zaprta. Trgovina? Zaprta. Prekleto. Do doma ni več klancev, je pa še 60 kilometrov. Tudi z vetrom v hrbet niso prijetni. Do doma sem moral s preostankom gelov in dvema kokakolama, ki sem ju dobil v lokalnem bifeju.

Presenetljivo pa je bil transfer do doma večinoma kar prijeten. Razen hupserjev nad Logatcem, ki so nadležni že če imaš v nogah sto kilometrov, kaj šele 290. V kotlino sem se spustil previdno. Na barju me je, bog pomagaj, ujela tema. Želel sem si zaključiti prej kot mine dan, ampak bile so pač situacije, kar je za tak podvig precej normalno.

Kje so naše ladje?

Blaž je prišel do domov brez težav. Odbil je 212 kilometrov in 3.700 metrov višinske razlike.
Gregor se je privlekel do Hotedršice in tam dočakal odrešitev po 262 kilometrih in 5700 metrih višinske razlike.
Najbolj neverjeten pa je Žigov podvig. Model je po sicer skrajšani poti dejansko skoraj prišel do cilja. Jaz ne bi. Zadegal bi tisti tubular s feltno vred v grmovje, on je šel pa še do Postojne po makadamu in potem po asfaltu nazaj v Ljubljano. In je pumpal. Čedalje bolj pogosto, proti koncu vsako minutko, do odrešitve v Črni vasi. Zasluži si nagrado Zlata tlačilka. 210 km/3300 m.
 

Nasilje

Sem bil na cilju vesel? Še kar. Sem bil vzhičen? Niti ne. Dobro smo se imeli in užival sem, ne bom pa trdil, da je bilo to nekaj najboljšega, kar bi si želel ponoviti čim prej. Rad vozim dolgo in daleč, ampak to je vendarle malo preveč, da bi ponovil več kot enkrat letno. Ni toliko problem prevoziti 200 milj, kot je težavno priti okoli hitro pa vseeno po pameti. Nekaj časa sem razmišljal, da bi bil to lep tridnevni izlet, ampak morda je bolje, da si za pristen užitek vzameš štiri dni časa.

Še najbolj me moti precej dolgotrajno okrevanje. Naslednji dan sem bil kar v redu in s precej trdimi nogami naredil uro dolg krog. Drugi dan je bilo malo bolje, tretji dan pa me je podrlo in sem komaj preživel do večera. Šele četrti dan so se noge spet normalno zavrtele, blagega mačka imam pa še vedno. Brez glavobola ali slabosti, maček je pa vendarle.

Veliko hrane

Redno me ljudje sprašujejo kako vzdržim in redno odgovarjam, da je ključ ustrezna hrana. Dan pred vožnjo sem po Timovih navodilih (»Rabiš vsaj 800 g jutri. Pa potem še zajtrk. Govorim o ogljikovih hidratih«) zmlatil:
  • 2 debeli rezini belega kruha s čokoladnim namazom,

  • 800 gramov testenin (suha teža), najprej v solati, potem aglio e olio in na koncu z malo tunine,

  • 300 gramov gumijastih bombonov in

  • 2 banani.

To je veliko hrane.
Zajtrkoval sem 180 gramov prosenih kosmičev v kaši z mlekom, banano rozinami in medom.
Za hrano na terenu sem spremenil strategijo. Lani sem se silil s trdo hrano, ki se mi je slednjič uprla in sem zato zaribal ter se rešil šele s kokakolo. Tokrat sem raje vsako uro zaužil po en energijski gel. Ekstremni napori pač zahtevajo ekstremno nagravžno hrano (dober gel ne obstaja). Tole sem spravil v sistem v dobrih 16 urah poti:
  • 1 banano,

  • 13 energijskih gelov,

  • 2 čokoladni tablici,

  • 6 žitnih ploščic,

  • 200 gramov gumijastih bombonov,

  • 7,5 dcl kokakole,

  • 100 gramov praška za izotonični napitek.

Če bi si v Idriji dejansko privoščil sendvič in kupil še eno vrečo gumijastih bombonov, bi bilo to skoraj idealno.
Oh, števec je na podlagi srčnega utripa izračunal, da sem skuril dobrih 10.000 kcal.

Komentarji

Čelado dol! To pa je za v malho spominov!

Hudo! Me kar mika da bi svojega Roubaixa spremenil v gravel kolo. Kakšna je minimalna širina gume, s katero se da sposobno gravlat?

Mislim, da boš dobil na Roubaixa 2020 (uradno) 33 milimetrov. kar je po mojem premalo za resno gravlanje. Dovolj mogoče za 50/50 (asfalt/makadam), če izbiraš lepe makadame, sicer pa bolj tako. Jaz bi šel na tole s 35-milimetrsko gumo samo pogojno.

Za resno gravlanje vsaj 38 mm. Veliko odsekov se da odpeljati tudi s 25 mm, ampak to ni to. Če se ne motim, je imel Matej na svojem kolesu dosti časa 32 mm široke gume, pa se je izogibal gravel odsekov.

Na ameriški gravel sceni so trenutno nekje med 40 in 44 mm. Jaz sem trenutno na 47 mm (650b) in mi veliko bolj ustreza kot 40 mm na 700c.

Hvala obema. Imam starejšega (2011) Roubaixa. Okvir ima še precej lufta, izgleda pa da bi najprej bremze moral zamenjat, ker mislim da več kot 28mm ne gre gor.

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.