Rendez-vous ob cesti

»Dobiva se na križišču pri tistem avtokleparju.« Kaj je narobe s takim krajem srečanja?

Martin Paldan/GripGrab

Verjetno nihče – razen Mitja Lavtar, ki je šel v vsa slovenska naselja, v nekatera tudi s kolesom – ne pozna toliko zakotnih vasi, kot kolesarji. Ne samo vasi v bližnji okolici. Dolenjec bo morda točno vedel, kje so Gančani in Štajerec bo vedel, kako se pride na Hrib - Loški Potok. A ne le zakotja naše dežele, v teh zakotjih poznamo tudi najbolj nenavadna srečevališča.

Na Dolgem mostu je tudi dolg ovinek

Običajno se ljudje srečujejo v parkih, na trgih, pri spomenikih in v gostilnah. Kolesarji pa na bencinskih črpalkah, avtobusnih postajah, križiščih, mostovih, ovinkih, industrijskih conah. V Ljubljani se boste na poti na Dolenjsko srečali »na avtobusni devetnajstke« ali pri Semenarni in vsi vedo kje je to. Ali v Mateni, pri tistem čudnem križišču. Povprečen Ljubljančan medtem ne ve niti kje je Matena, saj resnici na ljubi težko najdemo razlog za obisk sicer čedne vasi slabih deset kilometrov od središča mesta.

Enkrat sva se z Blažem dogovorila na Dolgem mostu, ki ni le dolg, ampak kot ljubljanski becirk tudi relativno velik. »Kje si, jebenti,« sem se spraševal pet minut čez uro srečanja. On se je spraševal isto. Oba sva stala na Dolgem mostu, a vsak na svojem koncu nepreglednega in sredi avgusta tudi dobro osončenega ovinka, tako da sva se spekla še preden sva zavila na morost.

Zoprna kolesarska šega

Hitim na križišče pri avtocesti, kakšno minutko zamujam, a kolega pride še minuto za menoj. »Hvala, da si me počakal,« reče. Kaj pa naj bi drugega storil? Saj sva bila dogovorjena ob 10.15. Pravi, da nekateri ne čakajo. Štarta se točno. Namreč, določeni ljudje dogovorjene ure ne doumevajo kot časa srečanja, ampak kot čas odhoda. Bizarno. Razumem, da se ne čaka na Dolski rundi, kjer dvajset ljudi pač ne bo čakalo, če bo morda prišel še kdo. Razumel bi tudi vzgojni ukrep v primeru patološkega zamudnika, ampak solidne pripadnike kolesarske skupnosti se menda počaka minuto ali dve.

Res pa je zoprno čakati sredi hrupnega križišča, kjer se lahko zdaj vsaj igraš s telefonom. Včasih nisi mogel niti tega, ampak si postaval med tovornjakarji kot lipov bog in v najhujšem primeru tvegal nadležna vprašanja mimoidočih.

Živimo v krasnem balkansko-mediteranskem okolju z bifeji na vsakem vogalu, dolgotrajno posedanje ob kavi smo razvili do razsežnosti profesionalizma, ko se gremo peljat s kolesi, pa drug drugega čakamo pri vulkanizerju, mogoče samo sto metrov od bifeja.

In to mi gre strašno na živce.

Še za kofirajd se srečamo pri kapeli sredi polja.

Udobje stola vabi

Čas prihoda kolesar oceni precej bolj natančno kot če bi prišel z avtom, ampak v petnajstih kilometrih se lahko zgodi marsikaj, predvsem pa človeški faktor pogosto poskrbi za prepozen štart. Tako eden obtiči pri ekološkem potoku ob avtobusni postaji, medtem ko se ima drugi po malo podaljšanem klicu narave – bog pomagaj, to vedno opraviči zamudo – dobro na kolesu.

Da bi se postavanju sredi ničesar izognili, sokolesarjem redno predlagam srečanja v kavarnah. Eni se lopnejo po čelu češ, dobra ideja, kako da si tega nisem nikoli spomnil sam? Drugim se zdi popolnoma nenavadno. Posedati pred ali celo med treningom? Po svoje jih razumem. Manj potratno je pet minut izgubljati čas na končni avtobusni postaji, kot petnajst minut ob kavi. Lahko se zavleče. Zgodilo se je že, da nismo šli po kavi nikamor, ampak smo naročili še pivo.

Smo izgubili svoji dve uri?

Ne nujno.

Morda smo ju dobili. Očitno mojo ni bil dovolj močan, da bi odlepili zadnjice s stolov in jih zalepili na sedeže.

Vsaka dobra runda se začne s kofetom

Kdo pravi, da ni del kolesarske kulture tudi to, da se, opremljeni od čelade do šprinteric, zapeljemo do bifeja v bližini postaje devetnajstke in si tam ponesreči raje ogledamo zaključek etape Dirke po Italiji ali debatiramo o možnostih nadgradnje koles, ki varno visé na stojalu, pljunek stran. Ali da celo debatiramo o nečem, kar nima prav nobene zveze s kolesarjenjem.

Seveda, z motivacijskimi filmi ali članki o krasnih izletih vas bomo prepričevali, da je smisel to, da vozimo. Kar je tudi res, sicer bi bilo škoda investirati v opremo. Ampak, navsezadnje bolj razumem tiste, ki sem ji na kolo kdaj pa kdaj ne ljubi, kot tiste, ki se jim noge tresejo, če jim kolesarjenje karkoli prepreči – morda celo, o groza, lastna lenoba. O tem morda kdaj drugič.

Običajno namreč spijemo tisti espresso in se odpeljemo na rundo kot ljudje.

Pa brez skrbi: ne poskušam vas navdušiti nad novo religijo. Samo pravim …

Zakaj se pa ti raje dobiš na parkirišču pred trgovino z gradbenim materialom, kot ob kavi?

Komentarji

Ker ne pijem kave 🤭

Saj GT/Martini/... pa take finte se v gostilni tud dobijo... pa sploh se ti potem ne zdi da je kdo prepozen al pa da ga sploh ni 🤣

Te generične slike s pixabaya, gripgraba itd ne pašejo v tvoje sicer odlične prispevke,...kaj res ni "domačega" materiala?

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.