Nemogoča pot: Dolina smrti

Navdihujočih gravlerskih filmčkov, ki si jih ogledamo v službi med malico, smo že vajeni, s projektom The Impossible Route pa ekipa uvaja format daljših filmov. Recimo za lajšanje tegob ob deževnih sobotah, ko se vam ne ljubi zasvinjati kolesa. Sta vzpon na 4.200 metrov visoki ognjenik in sedemdnevna vožnja po Dolini smrti nemogoča podviga? Očitno ne. Če ne bi verjela, da je mogoče, verjetno ne bi niti poskusila. Se pa sliši dobro. Gotovo ni lahko. In če zvečer nimate kaj početi, je morda res bolje pogledati gravlerski film, kot viseti na Netflixu.

Kolesarjenje na najvišjo goro na svetu

Jeremiah Bishop je nekdanji tekmovalec v olimpijskem krosu, maratonu in etapnih gorskokolesarskih dirkah, dvakrat je bil tudi državni prvak in petkrat je končal Cape Epic. Tyler Pearce pa je zaslovel na Youtubeu kot Vegan Cyclist in se lahko pohvali s 172 tisoč naročniki na njegove video vsebine.

Pohvalita se, da sta februarja lani sploh prva na svetu prevozila pot od obale do vrha ognjenika Mauna Kea, ki velja celo za najvišjo goro na svetu, merjeno od dna oceana. Skoraj 110 kilometrov dolgega segmenta na Stravi s skoraj 4.200 metri višinske razlike doslej ni prevozil še nihče drug in vprašanje je, ali si to kdo zares želi prevoziti v enem kosu. Vzpenjala sta se skoraj 12 ur in o tem objavila uro in četrt dolg film, ki ga je bržkone marsikdo že videl.

Dobro kolesariti in dobro jesti

Vožnja skozi Dolino smrti se zdi še precej hujši gravlerski zalogaj in človek se vpraša, ali je v tem človeku sovražnem okolju sploh mogoče uživati. Podvig sta si sicer nekoliko olajšala in marsikateri popotnik se bo namrdnil, da to ni tisto pravo. Za vožnjo čez puščavo sta zbrala petčlansko snemalno in podporno ekipo, vključno z odličnim kuharjem, tako da sta teden dni počela samo tisto, kar imamo najraje: dobro gonila in dobro jedla.

1230 kilometrov dolgo traso z nekaj več kot 15 tisoč metri višinske razlike sta imela namen prekolesariti v sedmih dneh, v povprečju torej vsak dan 175 kilometrov po ne vedno simpatični podlagi. Z nekaj obvozi, kjer sta se izognila glavnim cestam, sta namreč sledila motoristični trasi California Backcountry Discovery Moto Route, ki je izziv tudi za motoriste na precej širših gumah in s precej močnejšimi motorji.

V opozorilo: samostojno, brez podpore, bi bržkone od žeje umrla, saj so razdalje med vodnimi viri enostavno prevelike. In ne, nista trpela samo utrujenosti, žeje in vročine, ampak tudi mraz. Taka je pač puščava. Marsikje bi šlo precej laže z gorskim kolesom. In marsikje sta tudi hodila.

Navdihujejo zgodbe, ne rekordi

Gravlanje greje kolesarska srca iz vsaj desetih dobrih razlogov. Če je kolesarjenje kot rekreacijsko dejavnost od nekdaj poganjal tudi ali celo predvsem vrhunski šport, to še ne velja za gravlanje, ki ostaja romantična disciplina kolesarjenja. No, dobro je sicer dirkati, ne pa tudi gledati dirkanja po makadamu. S tega vidika so 200 ali 300 kilometrov dolge dirke pošastno dolgočasne.

Za medijsko izpostavljenost je torej treba najti drugačen način in to gre privatnikom, kot so Laurens ten Dam, Peter Stetina in Colin Strickland, kar dobro od rok. Bolj kot z dirkanjem, navdušujejo s samostojnimi malimi epopejami, ki so seveda dobro podprte z denarjem sponzorjev, filmi pa so zelo dolgi, a ne nujno vsiljivi oglas za opremo, brez katere podvigi ne bi bili mogoči.

Vseeno pa velja podobno kot v vrhunskem športu: navdušuje nas tisto, kar se zdi nemogoče. Zato smo lani prevozili 300 kilometrov v kosu. Ker smo želeli ugotoviti, ali je mogoče.