Contour Slovenia: Ignac Bakše v devetih dneh okoli Slovenije

Okoli Slovenije je šel že marsikdo, a Ignac se je odločil, da bo meji sledil kolikor je mogoče, ponekod tudi po zelo zahtevnih terenih, pri tem pa se ni izogibal niti vzponom. Med drugim je na Koroškem kolesaril pod Košenjakom, čez Pavličevo sedlo, prevozil je Vršič pa tudi Kobariški Stol in Slavnik, tik pred domom pa se je vzpel še na Trdinov vrh. Nabralo se je skoraj 1600 kilometrov in slabih 30 tisoč metrov višinske razlike. Na poti so ga s kolesi spremljali prijatelji, v oporo pa sta mu bila še soproga Ria z malim Ignacem, Nad njim pa je bdela še številčna filmska ekipa produkcijske hiše Vihar Media. Je na poti točil solze obupa? Je brizgala kri? So se trgale verige in pokale napere? Niti ne. Vso pot se je imel dobro in to je pravzaprav najboljša reklama za kolesarsko potovanje.

Zakaj ne bi posneli filma?

32-letni Ignac Bakše prihaja iz Šentjerneja in je pravzaprav precej običajen ljubitelj kolesarjenja. V Roletarstvu Medle dela kot razvojnik – od programiranja do kreativnih medijev. Z ustvarjanjem ima precej izkušenj, njegovo delo pa najdete na blogu, kjer se predstavlja z umetniškim imenom Fuzzecl. Ukvarjal se je z mnogimi športi, nekaj časa je igral tenis, navdušili so ga pa tudi tisti, ki vključujejo desko, od skateboarda in longboarda do snowboarda. Potem je pred tremi leti odkril kolesarjenje, ki je zdaj ob fotografiji njegov najljubši konjiček.

A njegova kolesarska zgodovina je, kot sami pravi, dokaj prazna. Ni obremenjen s tekmovanjem in sploh nima tekmovalnih ambicij, ampak ga bolj navdušuje vzdržljivostna komponenta tega športa. Očitno tudi potovanje. Z ženo sta si zamislila precej običajen dopust, na katerem bi lahko kolesaril. To je prišlo na uho ženinemu bratu, režiserju Roku Sandi, ki je dobil zamisel o dokumentarcu. Ignac je začel razmišljat o kolesarjenju ob meji in še preden se je dobro zavedel, se je zadeva razvila v resen projekt. Postavili so ga pred odločitev: profesionalen pristop ali nič. Pravi, da sicer ne uživa v središču priložnosti, a enkratne priložnosti v življenju seveda ni želel zamuditi: rojen je bil projekt Contour Slovenia.

Pol leta je študiral zemljevide

Po novem letu je začel trenirati bolj resno in vzpostavil tesno sodelovanje z Nikom Korberjem, ki se mu zahvaljuje kot pomembnemu delu projekta. Pomagal mu je izbrati kolo in opremo ter nastavil položaj na kolesu. Kak mesec pred štartom je bil tudi v Human Performance Centru, kjer mu je Blaž Grmek svetoval glede prehrane.

Nešteto ur je presedel za računalnikom. Kar pol leta je trajalo, da je teden dni pred štartom končno izrisal traso. Uporabljal je vroče zemljevide na Stravinem Route Builderju. Sled je risal na Komootu, dokler se ni začel pri tisočem kilometru zatikati in je končno ruto raje izdelal z RideWithGPS.

Podajal se je pa v neznano. Poznal je le okoli 20 odstotkov poti in tudi zato je natančno pregledal različne zemljevide ter satelitske posnetke. Že med trasiranjem je tako dobil dober občutek, kje bo lahko kolesaril tekoče in kje utegne imeti težave. Na terenu se je izkazalo, da se ni motil, zato je štirikrat uporabil plan B – izdelal je namreč tudi alternativno traso po preverjenih cestah.

Najprej so načrtovali, da ga bo žena spremljala z avtodomom, a bi bilo to zaradi majhnega otroka prenaporno. Zato so poiskali prenočišča, kjer so prespali skupaj z ekipo, ki ga je tako spremljala tudi, ko ni kolesaril. Na poti tako ni bil povsem samooskrben, a je pazil, da je zase skrbel sam od trenutka, ko je zjutraj sedel na kolo, do sestopa konec dne. Tako navede primer, da mu je zmanjkalo vode, a je že zaradi sebe ni želel sprejeti od spremljevalne ekipe. Za vso pomoč je tako skrbela izključno žena.

Oprema

Družba je bila dobrodošla

Štartal je kar doma v Šentjerneju in kolesaril v obratni smeri urinega kazalca. Na pot ga je do prvega vzpona pospremil oče, s katerim je prvi dan tudi zaključil, a se je takrat pridružila še mama. Tisti dan je v Brežicah obiskal štart dirke Po Sloveniji, kar mu je vzelo nekaj časa, zato ne čudi, da je bila etapa do Rogaške Slatine najkrajša na vsej poti: dobrih osem ur.

Drugi dan se mu je za dva dni pridružil kolega Anže Lemovec, s katerim se poznata še iz skejterskih dni. Najdaljši je bil vzpon po Donački gori, Prlekija je bila malo manj zahtevna, a za zaključek ju je v Lendavskih Goricah pričakal tudi 20-odstotni klanec. Po razdalji je bila to najdaljša etapa, prevozila sta 201 kilometer.

V tretji etapi so kolesarili v petčlanski druščini. Pridružili so se jima Matej Malenšek, Urh Košir in Niko Korber. Včasih se lahko zgodi, da je človeku z jasnim ciljem družba bolj v breme kot v pomoč, a ne v tem primeru, je povedal Ignac. Sicer rad vozi solo, a mu je tokrat druščina precej pomagala – prav pa so prišli tudi filmski ekipi, ki bo tako lahko gradila zgodbo še z njihovimi izjavami. Tretji dan sicer ni šlo čisto brez zapletov. Ob meji z Madžarsko so v Goričkem naleteli na razmočeno, blatno gozdno pot, zato so tam prvič uporabili B-plan. Dan so zaključil na Kozjaku in na Žavcarjevem vrhu je prespal skupaj z ženo in sinom.

Dve gorski etapi

Naslednja dva dni je kolesaril sam. Četrta etapa je bila že prava gorska, v 160 kilometrih je do Črne na Koroškem premagal skoraj 4000 metrov višinske razlike. Peta etapa do Kranjske Gore ni bila dosti lažja, zagodel pa mu jo je plaz v dolini Komatevre, kjer se je želel pod Virnikovim Grintovcem spustiti v Dovžanovo sotesko.

»Tam sem pričakoval težave, ker sem vedel, da je zaradi plazu cesta zaprta,« prizna v pogovoru. »Ampak enostavno ni šlo. Delavec na cesti mi je povedal, da bi moral 300 metrov plezati čez skale, kar bi bilo tudi nevarno. Nisem pa imel niti časa iskati obvoza.« Tako je moral storiti, kar si je želel najmanj, in zarezati v traso do Preddvora, potem pa v Tržič in pod gorami do cilja v Kranjski Gori. Tam se je spet srečal z ženo in otrokom in posebej je izpostavil zadovoljstvo, ko mu je žena pripravila domač zajtrk.

Šesti dan je bil klasika, a z začimbo. Vzponu čez Vršič in spustu v Bovec je dodal vzpon čez Kobariški Stol. Do Kobarida ga je spremljal Robert Medle, čez Livške Ravne in po Goriških brdih pa je nadaljeval sam do Gorice. No … pravzaprav na Sveto Goro. Za zaključek že tako zahtevne etape je namreč zlezel še na klanec, ki so ga nekaj dni prej prevozili na dirki Po Sloveniji. Prvotno je bilo sicer načrtovano, da bodo spali v dolini, a so jim pri TIC Vipavska dolina predlagali nočitev v frančiškanskem samostanu na Sveti Gori. Klanec pa je bil težji od pričakovanj in tako je v nekem trenutku prišlo tudi dom manjšega spora, kakršnih si je sicer režiser Rok Sanda želel precej več.

V prestolnico slovenskega gravlanja

Za najtežjo pa se je izkazala sedma etapa čez Kras in v slovensko Istro. Skoraj 200 kilometrov, a z zelo počasnimi odseki. Vemo kako je na Krasu. Pot je kamnita in trnova. Počasi gre. Minila je ura, ko je naredil pičlih šest kilometrov. Naslednji podoben odsek je raje obvozil po B-trasi in si privoščil nekaj užitka ob morju, preden je zavil v zaledje in po nasvetu domačina tik pred ciljem spet spremenil pot, saj je bila prvotno načrtovana enostavno pretežko prevozna.

Zadnja dva dni se mu je spet pridružil Anže Lemovec in osma etapa je bila po Ignacovih besedah najlepši. Seveda, ko pa sta vozila po prijetno zglajenih cestah pod Snežnikom, ki jih dobro pozna vsak resen gravler. No, še prej sta splezala na Slavnik in se na spustu v Skadanščino spopadla z enim najbolj tehničnih odsekov na poti. Ta je, resnici na ljubo, res primernejši za gorska kolesa. To je bil najdaljši dan, samo vožnje je bilo za skoraj dvanajst ur, premagala sta krepko več kot 4000 metrov višinske razlike in prispela na cilj šele v temi.

Dovolj je bilo devet dni

Pred štartom so sicer napovedovali, da bo vozil deset dni, a je bilo pravzaprav ves čas zamišljeno, da bo opravil v devetih. Navsezadnje mu je bilo vreme naklonjeno, na kratko se je ulilo le prvi in drugi dan, pa še to je dežno jakno oblekel samo za kratek čas.

Zadnji dan je bil nekoliko lažji, dobršen del poti sta z Anžetom pač kolesarila ob Kolpi.

A na koncu je bilo vendarle treba zlesti še čez Gorjance – pred spustom v domači Šentjernej pa sta skočila tudi na Trdinov vrh, torej prav do meje. Pridružil se jima je tudi oče, tik pred ciljem pa četa prijateljev in kot razkriva njegov Instagram, je spil pivo še preden je doma sestopil.

Potem nekaj dni ni šel na kolo, ampak z družino na dopust. Torej, pravi dopust. Zdaj že kolesari. Pravi, da v tako dobri formi ni bil še nikoli.

Vse etape najdete na RideWithGPS.

Kuhal mu je Črt Butul, a si je želel samo riža

Vstajal je ob šestih zjutraj in sploh v prvih dneh ga je nekoliko dajala zaspanost, saj je prve tri noči spal premalo. Običajno se je spravil na kolo četrt čez sedem oziroma s petnajstminutno zamudo. Zastavil si je, da bo naredil daljšo pavzo vsake tri ure, a je odmore seveda prilagajal počutju in trasi. Praviloma je malical ob desetih ali enajstih in kosil med drugo in tretjo, na cilj pa prišel praviloma med šesto in sedmo.

Kot so mu svetovali pri Human Performance Centru, je skušal zaužiti čim več ogljikovih hidratov. Kolikor poznam fante s HPC, je torej jedel zelo veliko. Med kolesarjenjem energijske ploščice in gele ter bombone Haribo, med daljšimi počitki običajno hrano, bogato z ogljikovimi hidrati. Seveda pa se je moral tudi nekoliko prilagajati, saj na Žavcarjevem vrhu pač ni šlo brez pohorskega lonca.

Najbolj pa mu je žal pojedine, ki jo je v Istri na domačiji Butul pripravil mladi chef Črt Butul. »Razvajal je celotno ekipo, jaz pa sem bil po res slabem dnevu čisto skurjen in misli so bile povsod drugje kot pri kulinariki,« priznava, da življenje popotnika s kolesom vendarle ni vedno potica. »Želel bi si poskusiti vse, ker je nosil res hude krožnike, ampak sem si želel samo neke makarone ali kilogram riža.«

Je trpel?

Zagotovo, a sam pravi, da mu je to všeč. S potjo je opravil brez večjih težav. Proti koncu je začutil desno ahilovo tetivo in levo mečnico, vendar pa je imel na koncu tudi po 86 urah čiste vožnje v devetih dneh občutek, da bil lahko še kar gonil: »Zanimiv občutek. Sedmi dan sem se po etapi na Krasu in Istri zlomil, ampak osmi dan na trasi pod Snežnikom je bil fenomenalno. Tudi mentalno sem bil OK, kar me je zelo presenetilo.«

Filmska ekipa bi si želela, da bi točil solze, a za to bomo gledalci dokumentarca očitno prikrajšani. Nič hudega, če vprašate mene. Bistvo kolesarjenja ni (samo) trpljenje. Je tudi potovanje. Solo, v družbi, po zlikanih cestah ali pač po obupnih kolovozih. Tudi z nekaj improvizacije, ker pač ne more vedno vse po planu.