Slavnik

Obali najbližji tisočak je odlična zimska destinacija za gorske kolesarje, a najlepše je maja in junija, ko travniki pod vrhom zacvetijo. Na kratko o izletu: ležeren vzpon iz Kozine, manj ležeren spust v Skadanščino in nazaj čez goljave Matarskega podolja.

Če si pozimi ali v začetku pomladi zaželite resnega, skoraj deset kilometrov dolgega, a ne pretežkega vzpona, ga skoraj ni boljšega od Slavnika. Na vrhu niso zaplate snega nobeno presenečenje, čeprav je vrh oddaljen le kakšnih petnajst kilometrov zračne črte od morja. Toda poti so bolj ali manj suhe, saj voda v Čičariji hitro ponikne v kraška tla. Drugi dober razlog za obisk je to, da je tik pod vrhom koča, kjer sem pred leti spil najboljši brinjevec kar pomnim – je pa res, da med kolesarjenjem načeloma ne konzumiram alkohola. In tretji razlog, ki me prepriča v to, da se na kolo dejansko ne usedem pred domačo hišo? Razgled! Po celem svetu.

Lahkotno na tisočaka

Parkirati je najbolje pri železniški postaji v Kozini, a do začetka makadamskega vzpona je premalo ravnine za resno ogrevanje. Nič hudega: vzpona s povprečnim naklonom le 5,3 odstotke se zlahka lotimo v udobnem tempu. V bistvu si dela škodo tisti, ki ga pride tja nažigat. Začetni del med borovci je morda še nekoliko mučen, tipično kraški.

Više pa so pobočja pred stoletji izkrčili za pašno živino, tako da sem samo čakal na vzdih, ko bo, prvič letos zagledala morje. Za prvi izlet na ta hrib sva izbrala kar dober dan, čeprav razmere na vrhu niso dopuščale lahkotnih cunj.

Po tej cesti se nisem še nikoli spustil, to me bojda čaka na Human Fish Gravlu, ki v daljši varianti preči tudi Slavnik. Pravzaprav sem si najprej zamislil obratno smer, saj se raje vzpenjam po strmih cestah in se spuščam po položnih. Ampak traso sem prilagodil členu, ki zna verjetno na kolesu uživati bolj kot jaz in si morda ne želi izleta z vzponom zaključiti, ampak z njim opraviti čim prej.

Sredi sveta

Tumova koča stoji kakšnih deset metrov pod vrhom. Poimenovali so jo po dr. Henriku Tumi, botaniku in alpinistu v tistih težkih časih na prehodu iz 19. v 20. stoletje, ko so bili ljubitelji gora pravi vplivneži – ne Instagramerji, ampak narodni buditelji.

Prav do vrha ne gre brez nekaj malega zviranja na kolesu.

Trditev, da se z vrha vidi cel svet, niti ni tako bosa. Piranski zaliv gledamo že med vzpenjanjem, z vrha se vidi tudi Kvarner. Gorski Kotar. Kras in Alpe. In, seveda, kot se spodobi, zasneženi Snežnik. Spodaj pa v smeri Snežnika Matarsko podolje, suh in opustel svet, po katerem sva se vračala.

S skal’ce na skal’co

Če sva šla gor tako rekoč po avtocesti, je bil spust v Skadanščino tudi s tehničnega vidika precej bolj zanimiv. Bolj konservativni gravlerji, če se izrazim diplomatsko, bi morda imeli kaj proti odseku, ki je verjetno res bolj naklonjen gorskim kolesom. Gre za del Slovenske turno kolesarske poti, ki se začne čez travnike, potem pa se spusti po malo slabšem kolovozu.

Pot vodi blizu hrvaške meje, tako da se v časih velikih migracij sreča tudi kako skupino mož iz daljnih krajev. Karkoli si že misli slehernik o selitvah brez vizumov, mu bo takšno srečanje malo bolje odprlo oči in mu pomagalo te fante videti kot ljudi, ne samo kot ilegalce. Pozdravili smo se in šli vsak svojo pot. Najina je bila lažja, o tem ni dvoma.

Je bila pa posejana s skalovjem. Temu bi težko rekel speglanina, a z nekaj izkušnjami se vse zvozi tudi s 40-milimetrskimi plašči. Skal’co za skal’co, pa gre!

Kdor bo shodil, bo šel pač peš … ampak ne prav dolgo, morda pet minut ali še manj. V nadaljevanju poti bo nagrajen z nekaj krasnimi odseki makadama, ne najbolj gladkega, ampak pravega kraškega, z bolj grobo granulacijo.

Novo iz etnologije: bečun

V Skadanščini se nekaj sto metrov zapeljemo po asfaltu, gladkem kot le kaj. Treba je pošteno povedati, da to prija, preden se pot nadaljuje, ves čas razgibano gor in dol, res tudi nekaj strmejšimi špičkami.

Reč, ki se ji reče bačun, je zanimiva. Ne vem zakaj, ampak ko sem gledal ta objekt, mi je deloval kar malo tuje, kot da bi potovala nekje po Anatoliji.

Pravzaprav je to precej velik vodnjak, kakršne so gradili po Čičariji, da so imeli kaj piti tudi v sušnih obdobjih. Zdelo se je, kot da stoji sredi ničesar, a se je ob pogledu na zemljevid izkazalo, da je oddaljen od Markovščine samo kak kilometer. Ampak, povejte, da je to malo tistemu, ki vodo nosi …

Markovščino sva sicer obšla po precej raznolikih terenih, a čvrsto utrjenih kolovozih.

Verjeli ali ne, tale je dajal vtis, da je dejansko vozen.

Ves čas pod Slavnikom

Od Skadanščine dobrih deset kilometrov nisva videla človeka, naslednji je nekaj brkljal po dvorišču v Gradišču pri Materiji.

Precej sem se veselil prihoda v kraj z enim najbolj zanimivih krajevnih imen, kar jih premore naš jezik.

In potem spet dol po utrjeni zemlji.

Slivje sva videla samo od daleč. Všeč so mi te realne podobe slovenskih krajev. S kontejnerjem v ospredju.

Potem pa po krajšem odseku asfalta na požarno cesto …

… in po enoslednici …

… v Rodik. Voda iz te naprave ni pritekla, se pa dobro vrti.

Gravlanje ni šport načel

Tam pa, pozor! V vasi imajo tisto, čemur se reče enakovredno križišče, a tega fenomena skoraj gotovo ne boste opazili pravočasno. Prepričan sem, da so ta križišča urejali oziroma ne-urejali samo zato, da so tisti strogi možje z brki, ki so sedeli na zadnjih sedežih, metali kandidate na izpitnih vožnjah za pridobitev vozniškega dovoljenja. Ali pa preprosto iz malomarnosti. Teh reči danes ni več veliko. Zaviral sem po sprednjem …

Zato sva tudi zgrešila pravo cesto. Nič hudega! Na tak imeniten kolovoz na tako imenitnem travniku človek težko naleti … je pa res, da sva potem rinila po kolovozu, ki je opazen samo na zemljevidu, v naravi pa skoraj ne, in se na koncu prebijala še skozi goščavo. Res je, za gravlanje načeloma ne potrebujete čevljev s podplatom iz gume. Ker načeloma na gravlanju ni treba sestopiti. Načeloma. Gravlanje ni ravno igra načel …

Kakorkoli, vrnitev v Kozino oziroma Hrpelje, težko je ugotoviti kje se en kraj konča in drugi začne, ni niti malo romantična in za konec je treba še na glavno cesto, kjer se vozi vse živo, česar človek ni vajen, če se je prej vozil po tako odmaknjenih koncih.

Slabih 50 kilometrov razgibanega gravlanja

Če se, kot midva, odločite za obratno smer urinega kazalca, nikar ne pomislite, da je na Slavniku za vami najtežji del poti. Kraški tereni ne prizanašajo in v nadaljevanju poti je cela vrsta kratkih klancev in sem pa tja je treba tudi ugrizniti v balanco. Z vožnjo po pameti pa je to prav prijeten izlet. Če me kdo vpraša, ali ne bi bilo za to bolje imeti gorskega kolesa, mu bom odgovoril, da niti ne. Zadovoljna je bila tudi Ana, čeprav je bila na koncu res nekam bleda. Vseeno je zvečer prišla na obisk, torej ni bilo tako hudo.

Trasa: Kozina—Slavnik—Skadanščina—Gradišče pri Materiji—Ritomeče—Slivje—Rožice—Rodik—Hrpelje—Kozina

Razdalja: 49 km

Višinska razlika: 1803 m

Za prenos datoteke gpx je potrebna PRIJAVA

0 km 10 km 20 km 30 km 40 km 0 m 100 m 200 m 300 m 400 m 500 m 600 m 700 m 800 m 900 m 1000 m

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.