Kraški gravel po pastirskih stezah in vojaških cestah

Ponedeljek je bil oster zimski dan, a vseeno vesel: oblastniki so nam dovolili zapustiti domače občine in statistične regije. Čeprav ni bilo nič topleje kot v celinskem delu države in kljub temu, da si utrujeni popotnik ne more v gostilni privoščiti niti vode in kraškega sendviča, kaj šele, da bi lahko računal na rižoto in deci terana, sva šla na Kras. Zapeljala sva se na potke, ki z arhitekturo spominjajo na tradicionalno kmečko življenje, s pomniki pa na trdo zgodovino, ko je Kras pretresalo dogajanje na soški fronti.

Z vaških ulic med suhe zidove

Bolj primerno kot pred vaško trgovino v Pliskovici, se mi je zdelo golo zadnjico med preoblačenjem – ti trenutki me vedno znova odvračajo od tega, da bi šel kolesarit z avtom – kazati pred pokopališčem, Tam je dovolj veliko in mirno parkirišče, kjer pridejo ljudje mimo po Murhyju točno takrat, ko z nogo loviš hlačnico …

Pliskovica se mi je priljubile že pred leti. Tisti, ki jim ni nerodno uporabljati do kosti oguljenih fraz, kot je na primer dih jemajoča kraška pokrajina, bi rekli, da je Pliskovica skriti biser. Vas pa je lepo urejena, a ne preveč polikana, kot so na primer tiste lične vasice, ki so tako avtentične, da niso več avtentične.

V Pliskovici je vse kot mora biti, ene vrste živi muzej na prostem pa je Slamčeva domačija, ki so jo po prenovi preuredili v hostel z enim najlepših borjačev, kot na Krasu pravijo obzidanim, pred burjo in nekoč tudi razbojniki zavarovanim dvoriščem.

Samo da sva zavila iz vasi, že sva se znašla med suhimi zidovi, ki obdajajo pašnike in s tem tudi potke med njimi. Kraševci so te zidove z zlaganjem kamna na kamen gradili iz materiala, ki so ga pobrali na izkrčenih pašnikih. Z zidovi so pristrigli peruti burji, s trnjem, ki so ga namestili na vrh zidu, pa preprečevali volkovom obiske ovac.

Na Krasu je doma tudi kamnoseštvo in tako so nekatera počivališča prav umetelno izdelana … in še kolesarjem prijazna.

Moral sem narediti to neumnost …

Ko greš po svoje

Hitro se je izkazalo, da bo to dolgih 50 kilometrov. Zrak je bil konec zime kljub jugozahodniku precej oster, da ne napišem kar utrujajoč, raznolika podlaga pa je zahtevna, počasna. A nikakor dolgočasna. Že sto metrov za vasmi se zdi, kot bi bili v popolni divjini, in tako kot sva male kraje hitro zapustila, sva vanje tudi iznenada vstopala po ozkih vpadnicah, ki so tam verjetno že stoletja.

Improvizacija nima smisla … samo da sva z daljšega asfaltiranega odseka malo naprej od Gorjanskega zavila na makadamsko cesto, že sva zamočila in morala pri čredi oslov obrniti po nasvetu domačina, ki v skladu s primorskim karakterjem ni mogel nehati govoriti, pri čemer je bil pogovor sicer simpatičen, a precej enosmeren. V čem je čar izgubljanja, ki ga imajo tako v čislih nekateri gravlerji, mi bo morda nekoč jasno, a dvomim, da bom to kdaj počel s kakim veseljem. Navigaciji naju je pri Opatjem selu pripeljala le streljaj od italijanske meje. In potem je bil pred nama glavni cilj poti.

Najlepši razgled na Krasu

Pomnik braniteljem slovenske zemlje na Cerju je po mojem ena bolj impresivnih zgradb, ki so jih na Slovenskem zgradili v zadnjih dvajsetih letih. Gor se prav lepo pride tudi s cestnim kolesom, a sva se vzpela bolj zahodno, tam, kjer se prestavi v najlažji prenos in srečaš več pohodnikov kot kolesarjev.

Sedemnadstropni stolp z muzejem, trgovinico in okrepčevalnico je visok 25 metrov in ima na vrhu razgledno ploščad, a je v teh hudih čas žal zaprt, tako da sva bila obsojena na sladek živež iz hrbtnih žepov.

Razgled na Vipavsko dolino, Furlansko nižino in Julijske Alpe pa je na samem robu Kraške planote imeniten tudi s tal.

Po zalednih vojaških cestah

Spustila sva se po asfaltu in sledila razdrapanim cestam na Poti miru. Deloma sva na poti nazaj sledila starim vojaškim in deloma požarnim cestam. Vsem je skupno, da jezdeca dobro pretresejo.

Ena imenitnejših atrakcij je Borojevićev prestol. Ne vem če je kdaj nanj sedel avstro-ogrski poveljnik Svetozar Borojević von Bojna, zaslužen za preboj v 12. soški bitki … se pa v svoji zimski izvedbi v sedalo stlačim komaj, tako tesno, kot noga v lajkro.

Sledil je najzahtevnejši del poti, ki se po precej slabih cestah in kozjih stezah vzpne do najvišje točke v vasi Temnica. Nič manj zahtevno ni spuščanje po enako slabih cestah in stezah v Ivanji Grad, zato je bil krajši asfaltiran odsek v Svetem prijetna odrešitev. Zanimiva je tam cerkev sv. Tilna, ki ji pravijo domačini Tilha. Stara je približno toliko kot petstoletna lipa ob njej, glavna značilnost pa je osmerokotna ladja s stebrom na sredini, ki drži celotno strešno konstrukcijo. Pred leti me je v cerkvi res navdušila prostornost, na zunaj namreč ne daje tako veličastnega vtisa.

Pliskina pot

V Komen vodi asfaltiran spust, potem pa sva se v Pliskovico vračala po najlepšem odseku makadama, ki je tudi del trase AdriaBike.

Najprej med vinogradi, potem navkreber in na ožjo pot, ki je dajala nekaj časa vtis, da se bo končala. Življenje se je tam ustavilo že za časa PTT.

Končni cilj, zvonik cerkve sv. Tomaža v Pliskovici, se je videlo nad drevesi že lep čas, a je bilo do tja še nekaj počasnih kilometrov po Pliskini poti. Pliska? Kraševci tako pravijo beli pastirici, precej živahni ptici, ki z dolgim repom udarja ob tla, čemu to počne, ne vem. Toliko o ornitologiji. Tam se vozi počasi, prvič zato, ker smo na precej ozkih sprehajalni poti, in drugič zato, ker ne more iti hitro.

Za kratek čas se v Kosoveljah pride na asfaltirano cesto in malo naprej vidimo na desni zadnje ostanke poljske bolnišnice iz prve svetovne vojne. Ohranil se je le zidani del kapelice.

Potem pa samo še navkreber po Pliskini poti – precej strmo in po ozki stezi med suhima zidovoma. Defekt sem dobil v idealnem času – tako da sem se lahko elegantno pripeljal ravno do cilja. Sto metrov dlje ne bi šlo.

Kolesarjenje in še več

Kras je prepreden s potkami, ki nimajo skoraj nobene zveze z makadamskimi cestami. Teh je na tem izletu za vzorec, več pa je travnatih ali skalnatih kolovozov, ki kostem ne prizanašajo. Kar kartografi, ki nikoli niso videli teh krajev, označujejo kot makadamsko cesto, se lahko na terenu izkaže za stezo, preozko za resen traktor.

Bolje jo tod odnesejo gorski kolesarji in gravlerji, ki sledijo progresivnim trendom, in tisti, ki so se odločili vsaj za manjše obročnike in širše plašče. A tudi tradicionalisti bodo v teh lepih krajih uživali v malo počasnejši in bolj tehnični vožnji, ki zaposli še zgornji del telesa. Sestopati ni treba zaradi drugega kot morda pomanjkanja moči, če le obvladate osnove vožnje. V vsakem primeru pa je tako rekoč obvezen sistem brez zračnice, ne le zato, ker si v tem skalovju želite nižjega tlaka, ampak tudi zaradi trnja.

Štiri ure se zdi za 50 kilometrov veliko … a še raje bi bil na poti kako uro dlje, ki bi jo izkoristil za kulinarične užitke. Še bolj kot v samem kolesarjenju se namreč na Krasu uživa v vsem, kar ta šport spremlja, čeprav z njim ni neposredno povezano. To pa znajo najbolje izkoristiti tisti na širših plaščih … na ožjih pač bolj uživamo v hitrosti.