Dirka Po Sloveniji 2021 pod črto

Kljub očitni premoči UAE Emirates na klancih in Bahraina Victorious v šprintih je bilo dirkanje na zanimivi in ne pretežki trasi atraktivno. Morda je kdo upal na več kot eno slovensko zmago. Ne vem pa, če smo pričakovali, da bodo Slovenci pobrali vse štiri majice.

Vid Ponikvar

Termin dirke Po Sloveniji je po svoje posrečen. Med Girom in Tourom smo tudi navijači še pri močeh, ki po treh tednih dirkanja v Franciji nekoliko usahnejo, Bogdanu Finku z organizacijsko ekipo pa uspe znova in znova privabiti zvezdnike, zaradi katerih se o Sloveniji govori celo v najbolj napetem obdobju sezone.

Samozavest serijsko

Res je bil tokrat favorit samo eden, vendar bi dobil z manj smole Pogačar lahko resnega tekmeca v Mikelu Landi (Bahrain Victorious), če se Bask ne bil polomil na Dirki po Italiji.

Tako pa je bila dirka Po Sloveniji letos v resni nevarnosti, da bo ekipa UAE Emirates enostavno preveč dominantna. Ko je Tadej Pogačar že v drugi etapi z eno samo akcijo oblekel zeleno majico s skoraj poldrugo minuto prednosti, me je najprej prešinilo, da je ubil dirko – če bi šlo seveda do konca vse po sreči. Verjetno so si podobno mislili vsi v pelotonu, saj je bila Pogačarjeva šampionska parada na Svetino in Celjski grad videti kot, no, parada šampiona. Lepa na pogled!

Ne vem če je z njo nagnal tekmecem na Touru strah v kosti, saj gojijo do njega strahospoštovanje tako ali tako. Gotovo pa je zgoden napad dvignil samozavest njemu in morda še bolj ekipi. V prvem delu sezone sta bila Rafal Majka in Jan Polanc manj opazna, v Sloveniji pa sta bila koristna kot le kaj.

Karte se razkrijejo šele v Franciji

Še sreča, da je Matteo Sobrero (Astana-Premier Tech) ohranil dobro formo z Gira, ki ga je zaključil s četrtim mestom na kronometru v zadnji etapi, sicer bi kolesarji UAE Emirates preveč z lahkoto zasedli prva tri mesta.

Pravzaprav je bilo vprašanje samo, ali bo šel Pogačar na polno tudi na Sveto Goro ali pa bodo poskusili Ulissija in morda celo Majko pripeljati pred Sombrera. Vsi smo si želeli, da bi še enkrat zmagal Pogačar, a je del igre šampionov tudi ekipni duh. Pogačar bi lahko prestavil v težjo in se še enkrat odpeljal, pa mu ni bilo treba. Če bi soliral, bi bili UAE Emirates najverjetneje prikrajšani za drugo mesto v etapi in drugo v skupnem seštevku – kar bi bil za tako močno ekipo skoraj poraz.

Nadzor nad dirko je bil očiten od začetka do konca, seveda pa bo imel UAE Emirates, ki bo dirkal v precej drugačni postavi, precej resnejšo konkurenco v Jumbo-Vismi in Ineosu Grenadiers, ki sta na papirju še močnejši ekipi. Dirka Po Sloveniji je pokazala, da je Pogačar v vrhunski formi že kmalu po tritedenskih višinskih pripravah, ampak samo norec bi iz tega rezultata vlekel zaključke. Lani je bil Pogačar pred Tourom na Dirki po Dofineji, kjer je dirkal čisto solidno, ne pa tako briljantno, da bi svet okoli njega norel. Zdaj je dal vtis, da drugi nimajo za burek. Ampak to je samo vtis. Tisti, ki so za njim zaostali minuto in pol, bi toliko zaostali na katerikoli dirki. Tistih, ki bi zaostali manj, pa v Sloveniji sploh ni bilo.

Zdaj vemo samo, da je Pogačar odličen, ne vemo pa, kako bo čez dva tedna oziroma čez pet tednov. Pripravljalne dirke služijo pripravi kolesarjev … navijači in mediji pa lahko na podlagi teh rezultatov samo razpravljamo v nedogled in verjetno je za glavne akterje bolje, da se na to pametovanje sploh ne ozirajo.

Rdeče si ni zaslužil nihče drug

Svetla točka dirke je bil tudi Matej Mohorič (Bahrain Victorious). Ne samo zato, ker je ves čas dvigoval temperaturo dirke z napovedmi, da bodo Pogačarju zapletli življenje. Morda je tudi to spodbudilo UAE Emirates, da so dirko zaprli že v četrtek, toda zahvaljujoč trasi in novim, čeprav jalovim poskusom, niso mogli Pogačarjevi dremati niti v petkovi etapi s ciljem v Krškem.

Mohoriču je seveda jasno, da na klancih nima nobenih možnosti proti Pogačarju, vendar je šampion, ki vseeno ne obupa. Imel je zelo malo odstotnih točk možnosti, da ga ujame na levi nogi, a je vseeno poskušal. Na letečem cilju v drugi etapi sta v boju za bonifikacijske sekunde Mohorič in Bauhaus z ostrim manevrom celo vznejevoljila Pogačarja, ki običajno take stvari vzame tako zlahka, kot da bi mu bilo vseeno. To me je razveselilo. Obetal se je resen spopad velikanov, ki si na svetovni sceni ne mežikajo vljudno samo zato, ker so pač pripadniki istega naroda.

Mohorič se je v drugi etapi na spustu vrnil med elito, kjer je manjkal samo zmagovalec Toura, in s tem dokazal, da mu padec na Giru ni vzel poguma. Bolj imam občutek, da se še naprej trudi dokazovati, da je med najboljšimi na spustu. In za piko na i je v ciljnem šprintu na vzponu premagal specialista za take zaključke, Diega Ulissija – po zunanji strani!

Mohoriču je verjetno tudi jasno, da ima bolj malo možnosti v šprintu, pa je vseeno šprintal v tretji etapi. Jon Aberasturi (Caja Rural-Seguros RGA) je tedaj dosegel eno od dveh največjih zmag v svoji karieri, Mohorič pa je ob tem odšprintal Mattea Trentina (UAE Emirates), ki je v takih zaključkih redni kandidat za zmago.

Na koncu je imel sicer Mohorič v Novem mestu nekaj sreče, da je Aberasturi ostal v zadnjem ovinku v gneči in ni mogel doseči več kot štirih točk za peto mesto, ampak nihče si ni zaslužil rdeče majice najboljšega po točkah bolj, kot on, pa čeprav brez zmage.

Kako kaže z mladino?

Med največjimi presenečenji je gotovo James Shaw (Ribble Weldtite Pro Cycling), najboljši kolesar iz kontinentalne ekipe. Predlani je že bil peti na Dirki po Yorkshireu, kar je bilo sezono potem, ko je iz World Toura – dve sezoni in pol je dirkal za Lotto-Soudal – prestopil v kontinentalno ekipo. Možakar je imel prav včeraj 25. rojstni dan in verjetno še ni rekel zadnje.

Drugi najboljši med tistimi, ki ne dirkajo za WorldTeam ali ProTeam, je bil že Kristjan Hočevar (Adria Mobil), ki je oblekel majico v drugi etapi, povečal prednost za dve minuti v tretji in tudi na Sveti Gori potrdil, da je med mlajšimi od 23 let najboljši. Svojo kariero bi lahko končal še preden je prišel v Adrii Mobil med člane, a so ga rešili pri mebloJogiju, kjer je napredoval do te mere, da je sredi lanskega leta prestopil nazaj v matični klub. In to je še en dokaz več kako pomembno je, da imamo v Sloveniji tudi majhne klube, ki skrbijo za razvoj tistih, ki ne zablestijo že v zgodnjih letih. Po drugem mestu na Dirki miru na Češkem ga imajo gotovo že na očeh in bo verjetno glavni adut na dirki Tour de l'Avenir.

Sicer pa je opazna velika luknja med slovenskimi kolesarji, ki dirkajo za tuje ekipe, in ostalimi. Od Janija Brajkoviča sem pričakoval mnogo več, a je na bojda svoji poslovilni dirki Po Sloveniji zaostal kar 13 minut. Solidno je nastopil Kristijan Koren, ki lahko morda odigra resno vlogo na državnem prvenstvu v Kopru. Dobro je šlo Jaki Primožiču, ki je bil v prvi, šprinterski etapi 13. in je prišel v drugi etapi v cilj kmalu za Hočevarjem, a že v tretji je padel in si zlomil ključnico. Gal Glivar (Adria Mobil) je star šele 19 let in je svojo prvo dirko Po Sloveniji v prvi članski sezoni odpeljal prav solidno. Potem se pa že konča. Kakšno uvrstitev v prvo deseterico smo pričakovali tudi od Žige Jermana (Androni Giocattoli-Sidermec), ki pa zna biti tudi nevaren na državnem prvenstvu.

Bilo je zabavno

Stalna tema debat: dirka Po Sloveniji na Vršiču ali celo s kraljevsko etapo na Mangrtsko sedlo? Bolje od tega ne bi šlo, a si raje nočem predstavljati kakšen masaker bi se zgodil, če bi UAE Emirates navili tempo že na Vršiču. Še na po profilu relativno nezahtevni drugi etapi je prišla v cilj znotraj sprva določene časovne zapore le dobra polovica. Poslanstvo dirke Po Sloveniji ostaja ponuditi dirkanje na skoraj najvišji ravni tudi mladim slovenskim kolesarjem, zato verjetno niti ne sme biti prezahtevna že po profilu.

Vprašanje, ali je kronometer dober za dirko Po Sloveniji, prav tako ostaja. Po svoje je atraktivno videti vso specialno opremo in dirka je še bolj odprta, morda pritegne na štart kakega favorita več. Toda v petdnevnem formatu dirkanja skoraj raje vidim pet zanimivih cestnih etap. Škoda samo, da tokrat Pogačar res ni imel dostojnejše konkurence. A po drugi strani je morda prav njegova premočna zmaga spet malo popihala na dušo narodnega ponosa. Če bi se na slovenskih cestah dajala Roglič in Pogačar, bi bilo vse skupaj morda že preveč.

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.