Bikepacking: Divji slovenski zahod

Kolopakiranje, kot sta simpatično prevedla Ana in Jan. Polkrog od Jesenic do Divače: čez Vršič v dolino Trente, čez Stol ob Nadižo, potem pa čez Trnovski gozd v Vipavsko dolino in na Kras. To bi morala biti slovenska bikepackerska klasika.

Jan Šuntajs

Zanimiv kolesarski par sta. Ana Smerdu se ukvarja s fotografijami, ki jih v Center odličnosti Vesolje-SI pošilja slovenski satelit NEMO-HD, Jan Šuntajs pa je »fizik s fotoaparatom«, ki se na Inštitutu Jožefa Stefana kot doktorski študent ukvarja s fiziko kondenzirane snovi in teorijo kvantnega kaosa. Zraven pravzaprav sodi še Lu, trail(er) psička, ki je vzljubila vožnjo v prikolici, a je tokrat ostala v Ljubljani. Kolopakiranje? Simpatičen prevod!

Iz alpskega v sredozemski svet

Prvič sta s sposojenimi kolesi in brez resnih izkušenj kolopakirala na otoku Lanzarote, od koder ju je lani pregnal prvi val pandemije, tako da sta tik pred zaprtjem zračnega prostora še ravno pravi čas uspela pobegniti domov. Na začetku četrtega vala sta za drugo resno kolesarsko potovanje za vsak slučaj raje izbrala domače kraje. Odločitev ni bila težka: Ana si je od nekdaj želela s kolesom na Vršič in Stol nad Kobaridom, Jan pa se je želel vrniti na Trnovsko planoto, ki jo je letos v deževno-sončni izvedbi spoznal na Dogs Gravel Days.

Ker ima Jan v Tolminu sorodnike, načrtovanje poti tam ni bilo prezahtevno. Kot ljubiteljski fotograf že dolgo opazuje Stol iz Tolmina, zato si je želel gor prespati in začutiti ta več kot 34 kilometrov dolgi greben tudi v večernih in jutranjih barvah. Večji izziv pa je bilo načrtovanje poti v drugih delih slabih 300 kilometrov dolge trase. Z Jesenic sta čez Vršič in Stol sledila kar Slovenskemu zahodnemu krogu s portala bikepacking.com. Nadaljevanje poti po Vipavski dolini in čez neizprosen Kras pa je bilo bolj improvizirano.

Avantura pa se začne … na vlaku.

Naveličani sprememb? Pojdite s Slovenskimi železnicami!

Potovanje z vlakom zna poskrbeti za čedne zgodbice, ki včasih mejijo na bizarnost, a tokrat sta imela Ana in Jan v obe smeri pozitivni izkušnji. Z vlakom sta šla do Jesenic in gorenjska smer se je tudi sredi septembra izkazala za priljubljeno med kolesarji, saj je v namenskem vagonu na kavljih viselo kakšnih deset koles. Pot ni hitra, je pa poceni, Slovenske železnice so namreč pred časom spustile ceno za prevoz kolesa na poldrugi evro, vozovnica pa velja cel dan.

Kolesarska povezava od Jesenic do Kranjske Gore je vzorna, čeravno za hitrejše kolesarje ob koncih tedna morda res nekoliko preozka. A na pot sta se odpravila v četrtek, ko na kolesarski poti ni gneče. So ju pa na vršiški cesti tudi sredi tedna presenetile kolone motoristov, avtomobilov in avtobus, ki je s težavo manevriral skozi serpentine.

Stara vršiška cesta za gravlerske sladokusce

Iz tega cirkusa sta se izvila šele pri Tonkini koči, kjer se je odprl nov svet na že skoraj pozabljeni, a med gravlerji na novo odkriti stari ruski cesti.

Nakloni tam niso hudi, tako da je cesta lepo prevozna. Le na nekaj mestih se zoži in sta raje sestopila, glede na to, da sta se obteženi kolesi vedli precej drugače kot sicer. Ana je pričakovala, da bo kak pešec tako ali drugače bentil, a planince sta navdušila, sploh ker sta se vzpenjala na lasten pogon.

Bicikli z baterijami v teh turističnih koncih že skoraj prevladujejo. Jan sicer v zadnjem času opaža, da jih planinci in alpinisti uporabljajo tudi za dostope, kar se je že naslednji dan potrdilo v dolini Lepene.

Stara cesta z dvanajstimi serpentinami se jima je zdela kar prekratka, čeprav se vzpne do Poštarskega doma na Vršiču (1688 m), torej še 77 metrov više nad sedlo.

V Trento sta se spustila po glavni cesti, tako da ne moreta poročati o stanju odseka stare poti, ki se asfaltu priključi v serpentinah na nadmorski višini dobrih 1500 metrov. Jaz je pa tudi ne poznam. Sam ju kar razumem: spuščanje po asfaltu je vendarle prijetno in hitro, dol grede pa nista opazila gneče. Očitno turisti večinoma rinejo na Vršič z gorenjske strani, potem pa obrnejo.

V Soči sta kampirala pri Jelincu – naj mimogrede omenim, da ima odličen ovčji sir –, kjer sta lahko na varno spravila kolesi. Posvarili so ju namreč, da bikepackerji niso varni pred tatovi niti v Trenti. Kje so torej časi, ko smo bicikle enostavno priklenili skupaj pred šotori? Ugotovila sta, da informacij o možnostih varnega parkiranja koles praviloma ne nudijo, kar bi bilo smiselno popraviti.

V Bovec po nakupih pred odhodom v divjino

Pozajtrkovala sta v Domu dr. Klementa Juga v Lepeni, potem pa skočila v središče Bovca po nujne potrebščine za noč na Stolu, kjer sta pričakovala ponoči še ostrejše razmere, kot sta jih imela v Trenti. Jana nikoli ne zebe, a sredozemski vplivi so v Trenti preblagi, da bi mu bilo udobno v tanki spalni vreči. Si je pa dobro zapomnil besede izkušenega Činča, ki ga je ob omembi možnosti spanja na Stolu po prekmursko posvaril: »Zejblo te bou.«

Verjamem, da se v Bovcu dolge gate prodajajo zelo dobro. Kupil jih je tudi Jan. Zaradi poročil, da v zgornjem Posočju razsaja zajčja mrzlica in opozoril, da ni dobro piti vode iz stoječih zajetij in slabo pretočnih izvirov, pa sta nabavila še vodni meh.

Noč na višini

Vzpon na Stol je lep, se pa vleče. Začel se je s pico v Žagi in nadaljeval pet kilometrov po asfaltirani cesti proti Učji. Razgledi na hribe pod Kaninom so odlični, prometa pa malo ali nič. A očitno so imeli prav tisti dan zborovanje mopedisti, ki so na starih mopedih v kolonah vozili nasproti. Na makadam, ki se skozi gozd vije na Stol, se zavije tik pred mejnim prehodom.

Do sedla na nadmorski višini okoli 1360 metrov se vije lepa, sedem kilometrov dolga cesta, vsega skupaj pa je vzpona za okroglih 1000 metrov.

Tik pod sedlom se zavije desno na vrh Stola (1673 metrov) in po slikoviti cesti v Breginjski kot, kamor ju je pot vodila naslednje jutro.

Svetloba je bila za fotografiranje na sedlu ravno takšna, kot si jo je želel Jan, zato se nista vzpela na vrh, ampak sta raje nadaljevala do bivaka, kamor vodi do gum precej neprizanesljiva pot.

Bivak Hlek je zidan objekt s štedilnikom na drva in zunanjim kuriščem ter desetimi ležišči na podstrešju. Tudi tekoča voda je, a so v kapnici plavale živalce, tako da na to res ne gre računat.

Noč sta preživela sama, no, v družbi neopaženih, a slišanih miši, zanimivo pa je, da tako visoko sploh ni bilo mraz. Nekaj zavetja nudi drevje, očitno pa se čuti tudi vpliv Sredozemlja. Termometer je čez noč kazal 12 stopinj Celzija, tako da je Janov novi kos oblačila nazadnje ostal v kolesarski torbi.

Serpentine pod Stolom

Vstala sta zarana, ko so se v dolini še podile meglice, in tudi na teren sta šla že zgodaj. Po dveh dneh z epskima vzponoma je sledila glede na profil lažja trasa, a se je tudi ta izkazala za kar zahtevno.

Najprej se je bilo seveda treba vzpeti nazaj na sedlo, a ob takšnih razgledih to niti ni bilo težko.

Morda je dobro dela tudi družba krav.

Še preden sta se začela spuščat na južno stran, je na ostrem kamenju Ana defektirala.

Lep del spusta po – no, pa uporabimo to besedo – brutalnem grušču je tako raje prehodila. Cesta je tudi sicer naporna, navsezadnje se spusti za več kot 850 metrov, bicikli z vso opremo pa so tehtali kakšnih 20 kilogramov.

Potres lahko združuje

Simpatično bi bilo nadaljevati v Logje in do Robidišča, potem pa po dolini Nadiže navzdol skozi Podbelo. Raje sta se odločila za krajšo pot, a sta vseeno skočila še v Breginj, ki ima za Jana poseben pomen. Čas je za romantično zgodbo!

»Res ne želim, da bi to izpadlo kot dandanes popularne štorije gravlerjev v karirastih srajcah, ki kolesarijo za svoje dedke, ki so po nekih krajih kolesarili pred petdesetimi leti,« pravi Jan. »Ampak, čisto kot zanimivost, moja starša sta se spoznala v Breginju med delovno akcijo po potresu leta 1976. Če želiš, da izpade patetično, lahko napišeš, da brez Breginja ne bi bilo niti mene,« se zasmeje, a opomni na tragične razsežnosti katastrofe v Furlaniji in Posočju, ki je na italijanski strani vzela 987 življenj in razrušila del Posočja na slovenski strani.

Sicer pravita, da se splača v Breginj tudi zaradi obnovljenega starega jedra Breginja in bara Kuore Sa, kjer strežejo za kolesarje idealno pijačo: liter brezalkoholnega radlerja: pol litra brezalkoholnega piva in pol litra limonade. »Tako postane okusno tudi brezalkoholno pivo,« pravi Jan. »Če bi pil običajno pivo, ne vem kako bi šlo naprej v vročini.« Enako pijačo sta sicer naročala tudi v naslednjih dneh, a ne brez težav: na Lokvah niso imeli dovolj velikih kozarcev, v Komnu niso točno razumeli kaj sploh hočeta … vsekakor pa velja to pijačo popularizirati med kolesarji, ki radi zvrnejo pivo tudi med vožnjo.

Do Tolmina, kjer sta prespala pri Janovi noni, sta imela še trideset kilometrov. Potem ko sta v četrtek preizkusila Sočo, sta zdaj med potjo skočila še v Nadižo, potem pa iz Kobarida nadaljevala na Tolminsko skozi vasi nad levim bregom Soče.

Nazaj v hribe

Obisk pri noni se je, kot se spodobi, zavlekel, ampak četrtega dne se tako ali tako nista nameravala lotiti pretirano ambiciozno. Vseeno pa je je šlo od Mosta na Soči samo gor, spet v čisto drugačen svet. Proti Trnovskemu gozdu se od železniške postaje v Mostu na Soči v senci dreves po pobočju nad Idrijco vzpenja čudovita asfaltirana cesta, ki pripelje v Čepovan.

V Čepovanskem dolu se teren poravna in hitrost poveča. Tam je Jan omenil, da je asfalt nenavadno valovit. »Ne, ni valovit asfalt,« je rekla Ana. Pregled opreme je pokazal napihnjeno gumo, ki je verjetno doživela usoden udarec že prejšnji dan na spustu s Stola. Zanimivo se mi zdi, da je to že tretji meni znan primer take poškodbe – na pomlad se je zgodilo tudi mojemu materialu in tudi jaz sem bil najprej prepričan, da je nekaj narobe s cesto.

Zoprno ni bilo to, da sta bila v sicer civiliziranih, a vseeno odročnih krajih, ampak predvsem dejstvo, da je bila nedelja, tako da tisti dan te zagate ni bilo mogoče rešiti in je lahko Jan samo upal, da bo material vzdržal.

V Lokvah se čas ustavi

Do Lokev sledi še klanec groze, ki je ubijal duha že udeležencem letošnjih Pasjih dni na Lokvah. Trije makadamski kilometri s 300 metri višinske razlike so tik pred ciljem mučni kot le kaj. Videti je, da bodo klanec asfaltirali in njega grozote približali tudi cestnim kolesarjem, ki bodo lahko sčasoma po asfaltu nadaljevali še do Predmeje.

Lokve so nekakšna severnoprimorska Pokljuka. Tudi smučišče imajo. Kakšnih 950 metrov nad morjem je hladno tudi poleti. Tik nad Vipavsko dolino se zdijo se kot vzporeden svet, kjer se stvari dogajajo počasneje in bolj umirjeno, ne glede na to, da znajo večere in noči popestriti kar divji žuri. Tisti dan je bilo mirno in Jan je omenjal celo monumentalno nerodnost pri postrežbi. V tem svetu ta sploh ni bila moteča, glede na to, da sta imela za obed in pripravo na spanje celo ljubo popoldne časa.

Prespati se da tam pod streho, a nudijo za majhen denar tudi možnost šotorjenja, kar se je zdela bolj simpatična možnost, sploh ker je italijanski kuhar naslednji dan pripravil tudi zajtrk.

Če kaj, lahko tam gori pričakujete mraz. Tokrat je dolgo perilo prišlo Janu še kako prav.

Peti dan je bil dan improvizacije

Če bi bila bolj ambiciozna, bi se lahko že v nedeljo spustila do Ajdovščine, a sta si želela prenočiti gor. Še dobro, kajti v ponedeljek se je po telefonskih pogovorih izkazalo, da v Ajdovščini, torej bržkone v celi Vipavski dolini, ni mogoče dobiti vsaj 35-milimetrskega gravel plašča. Zato sta šla naokoli, k Djaku v Novo Gorico.

Spust v Novo Gorico je vsekakor krasen in Ana je uživala, manj pa Jan, ki je proti Solkanu in do Nove Gorice ves čas vozil po valovitem asfaltu. V Trnovem sta se ustavila pri spomeniku in grobnici iz časa NOB.

Posvečen je 256 padlim borcem IX. Korpusa, v spominskem amfiteatru pa je vpisanih več kot 2300 imen žrtev narodnoosvobodilnega boja. »Spomenik je res lepo umeščen v prostor. Presunile so naju letnice rojstev in smrti ter samo število imen žrtev: večinoma so umrli v svojih dvajsetih letih, torej mlajši od naju, potem pa med imeni zagledaš na primer tudi zakonca, stara več kot sedemdeset let, in otroke.«

V Novi Gorici sta splanirala pot čez Vipavsko dolino in po Krasu do Pliskovice s pomočjo aplikacij Komoot in Garmin Connect, ampak kar hitro sta obupala nad načinom gravel. Saj je bilo lepo, a tudi naporno že na robu doline, kjer je predlagana pot vodila po neprevoznih strminah med vinogradi.

Slednjič sta se odločila, da bo bolje nadaljevati po asfaltiranih cestah, ki so na Krasu odlične, hitre in neprometne. Nekje je pač treba potegnit črto in uživati v pridobitvah, kot so urejene sodobne ceste. Na Kras sta se iz Renč vzpela v Kostanjevico na Krasu in nadaljevala v Lipo, spotoma pa ugotovila, da ob ponedeljkih popoldne hostel v Pliskovici gostov ne sprejema več. Nova sprememba načrta: v Komnu sta prespala malo bolj komfortno, kot bi si sama želela.

Deci terana in dobra kolesarska zgodba

Pred spancem sta imela voljo po slabih 60 kilometrih s kolesoma, olajšanima za popotne torbe,prevoziti še krajši krog po Krasu. To je bilo dobro, ker sta spotoma ugotovila, da je sezona osmic. To je rešilo torkov zajtrk.

Zadnji dan kolesarjenja sta zato v Gorjanskem zavila na italijanski Kras in že ob devetih zjutraj, takoj ko so odprli duri in so se tam že začeli zbirati starešine s časopisjem in kartami, našla osmico v Koludrovci. Izkazalo se je, da je gazda Zdravko Skupek, zdaj mora biti v srednjih šestdesetih, navdušen kolesar že od sedemnajstega leta. Še preden je postalo gravlanje kul, so s prijatelji raziskovali ceste v okolici Mašuna. Povedal je, da so z družbo na začetku devetdesetih let kolesarili vse do Moskve in v Oslo, pred časom je bil pa tudi na Stelviu. Dogovorite se z njim za izlet v letu 2023 in ne bo vas pustil na cedilu, pravi.

To je pravzaprav vse, kar potrebuje kolesar popotnik: dober zajtrk z vratovino, vloženimi jajčevci, bezgovcem in kozarcem terana ter dobre, stare kolesarske zgodbe iz železnih kolesarskih let.

Ostala je samo še pot do Divače, ki je bila skozi Zgonik in čez kratko rampo v Repentaboru slikovita, prav tako pot po lepo voznem odseku Poti Srečka Kosovela, ki ju je pripeljala v Sežano. Do Divače potem nista pretiravala po kakih lokalnih makadamih, ampak sta se zapeljala po glavni cesti in čas raje izkoristila za pico v Etni. Čakati na vlak kjerkoli drugje bi bil skoraj greh.

In sedmi dan … sta počivala

Pravzaprav sta šla v službo. V šestih dneh jima ni bilo do premagovanja nekakšnih izzivov, ampak sta si želela predvsem sproščeno uživati, kolo pa je bilo pri tem zabavno, priročno in hitro orodje za raziskovanje. »Domov sem želela priti spočita, tako da grem lahko normalno v službo,« pove Ana in Jan doda: »Tako, da po dopustu ni treba vzet dopusta.«

Če bi pripravljala zloženko za kolesarje, pravi, bi težko ocenila težavnost, vendar pa so bili nekateri odseki precej zahtevni, razdalje pa ne prevelike. O ekstremnem izletu bi tako lahko govorili samo, če bi ga skušali prevoziti v enem dnevu. V resnici, bi rekel, bi ga bilo skoraj škoda prevoziti hitreje, kot sta ga sama. Navsezadnje sta kljub kratkim dnevnim razdaljam spala v zelo različnih okoljih, ki so se menjavala vsak dan: dolina Trenta, greben Stola, Tolmin, Trnovska planota in nazadnje Kras.

V šestih dneh se je tako vsega skupaj nabralo okoli 290 kilometrov in 5.500 metrov višinske razlike. V dobro zgodbe sem povprašal, če sta se vmes skregala, a se ni zgodilo nič omembe vrednega, kar je pa navsezadnje tudi dobra zgodba. V šestih dneh gre lahko pač marsikaj narobe. Dva defekta v skupaj slabih 600 prevoženih kilometrih sta znosna smola, vse ostalo pa zlahka premostljive nevšečnosti. Tako je, če ne delaš cirkusa iz vsake miši in zaprtega hostla. Življenje je lepo. V severozahodnih zakotjih te dežele pa še posebej.

Trasa:

Razdalja: 290 km

Višinska razlika: 5500 m

Za prenos datoteke gpx je potrebna PRIJAVA

0 km 20 km 40 km 60 km 80 km 100 km 120 km 140 km 160 km 180 km 200 km 220 km 240 km 260 km 0 m 100 m 200 m 300 m 400 m 500 m 600 m 700 m 800 m 900 m 1000 m 1100 m 1200 m 1300 m 1400 m 1500 m 1600 m

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.