Bikepackanje po Kanarskih otokih, 2. del

Na parkirišču letališča El Matorral sva se znašla v polni bojni opremi, sredi februarja v kratkih rokavih. A nisva bila še čisto pripravljena na epsko popotovanje po trasi samostojne vzdržljivostne dirke Granguanche.

Traso je zasledil Žiga že mesece pred idejo o zimski dogodivščini. Začne se na otoku Lanzarote, do koder naju je ločilo še dobrih sto kilometrov. Poleg tega sva morala odposlati prenosnike na končno destinacijo.

Prva etapa se je končala ... v postelji

Ker sva bila preveč utrujena od švercanja televizij (beri: koles), sva se spogledala in rekla: »Kaj pa če midva dns še ne bi šotorila?« Tako se je najino epsko popotovanje začelo s skromno etapo 40-kilometrsko etapo do surferskega kraja Corralejo. Krulilo mi je v želodcu. Po težkem preračunavanju sem ugotovil da sva na poti že 28 ur, vase pa sem uspel spraviti le šest kofetov, deset jaffa keksov, tri pire in dva sendviča. Žiga, kot ponavadi, ni čutil lakote.

Na poti do mesta sem si že domišljal, da so moje feltne pice. Prednja preprosta margarita, zadnja kraška s pršutom.

Niti 15 minut ni minilo od prečkanja table, ki je naznanila začetek kraja, do tega, da sva s kriglom točenega piva v roki sedela v pričakovanju mojih felten. Mogoče pa le nisem bil zdelan le od pomanjkanja hrane. V prsa se nama je upiral hud veter, ki je oznanjal še težkih 60 kilometrov do izhodišča trase na Lanzarotu. Na Rundi vedno bereva, da je treba jesti, zato sva si, da bodo noge močne tudi nadaljnjih deset dni, privoščila še tradicionalno lokalno gurmansko sladico – cervezo.

Žiga, tehnološki čarodej, je iz žepa potegnil stekleno šipco in na njej uredil prenočišče za prvi dan. To zares ni bilo težko – kasneje sva ugotovila, da je karantensko obleganje Kanarcev slovenski fenomen. Če bi iz preostalih držav hodili na Kanarske otoke v tolikšni meri, kot mi, ceste ne bi bile tako prazne. Gostiteljica Federica naju je toplo sprejela, zvrniti se na posteljo pa je prijalo, kot že dolgo ne.

Prvi servis

Dobro naspana sva se od prijazne Federice poslovila oborožena s seznamom najboljših destinacij, za katere nama je zabičala, da jih ne smeva izpustiti. A bolj kot destinacije so naju skrbeli prenosniki. Kako spraviti ta dva nebodijihtreba na 400 kilometrov zračne razdalje oddaljene Tenerife. Po pravici povedano bi se brez pomoči opazovalcev najino potovanje končalo drugače. Sporočilo, da se na najini destinaciji nahajajo tudi Marko Baloh in druščina, je bilo dovolj, da sva dobila naslov in dogovorili smo se, da najino pošiljko nekdo prevzame. Stvar bi potekala bolj gladko, če bi se kdo izmed naju za hobi naučil špansko ali pa bi se osebje dostavne službe naučilo angleško. Glede na moje izkušnje iz šole mislim, da bi bilo drugo precej lažje.

Zdi se mi pa, da je Žigo vendarle malce zagrabilo pri srcu, ko je videl koliko tehta njegovo kolo z opremo. Sicer ne bi poleg prenosnikov v El Medano poslal tudi baterije. Misel, da bova morala več časa preživeti v gostiščih, pa me sploh ni zgrozila.

Sva zdaj ready?”, je vprašal Žiga. “Ne ravno, veš mam luft v feltni.” Telefona mu sploh ni bilo treba potegniti iz žepa. Ne vem, če misli, da vozi Teslo, ampak njegovo krmilo je videti, kot da bi jo. Niti do konca mu nisem uspel razložiti na novo ugotovljene asociacije, pa je že z rokami mahal “tamle greva” in mi kazal pot do kolesarskega servisa.

Turisti servisirajo kolesa, a ne pošiljajo stvari, sem si mislil in občudoval mehanikovo angleščino, medtem, ko je zategoval mojo feltno. Vprašal me je tudi če zamenja trak, a moja škrtost je rekla, da na pet dni res ne gre menjavati traku. Varčevati moram za stanovanje! In ta servis je bil uspešen posel. Nič nisem plačal, pa še vodo sem dobil. Ko bi šlo le celo potovanje tako naprej.

Prvi vulkan

Zdelo se je nemogoče, a bila sva pripravljena. Do trajekta je bilo le par metrov. Do odhoda sva imela pa še dve uri časa, kar sva izkoristila za kratek krog na vrh vulkana de Bayuyo. 

Oddahnila sva si od preskakovanja vseh ovir in se po čudovitem krogu brezbrižno zapeljala do trajekta, kjer nama niso želeli prodati kart, češ da je otok v rdeči coni in da je za turizem zaprt. Nepredvideni trenutki terjajo iznajdljive akterje in ni minilo dolgo, da sva s kartami v eni roki in sladoledom v drugi vseeno čakala v vrsti za trajekt.

Izkrcala sva se v Playa Blanca. Čakal naju je 90-kilometrski transfer na izhodišče trase Granguanche. Kmalu sva ugotovila, zakaj smer v večini poteka proti zahodu. Lokalci so očitno dobro seznanjeni s konstantnim vzhodnikom. O pojavu, ki ga povzroča, ste gotovo slišali pri geografiji. Naj vam namignem, da je poimenovan enako kot vozilo, v katerem sva se peljala na letališče. Moram pa omeniti, da se je, bolj kot jaz, z vetrom ukvarjal Žiga. Večno mu bom hvaležen.

Noč, ko prvič zašotoriva

Zlagal bi se, če bi rekel, da nisem bil malce nervozen. Najprej sva morala izbrati mesto za šotorjenje. Želela sva mir. Opozarjali so naju, da je v veljavi policijska ura, hkrati pa je divje kampiranje prepovedano. Bilo je jasno, da se morava umakniti iz naselja. Vendar to ni tako enostavno. Na otoku je skoraj nemogoče najti kaj vegetacije in ob tem nekaj ravnih kvadratnih metrov.

Na koncu sva tik pred mestom našla nekaj betonskega zavetrja, kjer sva se ob celodnevnem butanju vetra v glavo, dvoglasno strinjala, da postaviva šotor.

Pred potovanjem so naju opozoril, da na letalo ne smeva vzeti niti CO2-bombic niti plina. »Aja? OK, ne bova,« sva odgovorila in na to pozabila vse do trenutka, ko sva se znašla s surovimi testeninami pred šotorom. Kdor nima v glavi, ima pa v petah, sva si rekla in se odpeljala nazaj v mesto. A v mesto nisva šla jest. Šla sva po kruh, pasulj in brikete za žar. Kot da ni bilo opozoril dovolj, sva bila obveščena tudi, da je kakršen koli odprt ogenj prepovedan, zato vam odvsetujem kurjenje, enako kot kršenje katerih koli drugih pravil. Požari na Kanarskih otokih niso heci. 

Za kuhanje dvesto gramov makaronov sem porabil več kot pol ure in pokuril skoraj vse vžigalne brikete. Da o črnih rokah ne pišem.

Poskrbela sva, da je ogenj 100-odstotno ugasnil, nedolgo zatem pa sva ugasnila tudi midva. Nisem pogrešal iPada.

Jutro se je začelo z opravki, ki so čakali od prejšnjega večera. Lotil sem se drgnjena zažgane posode, Žiga pa je zložil šotor in spalki. Kot mrtva sva spala sedem ur, zjutraj je bilo v šotoru prijetno toplo in noge so bile še dobre. Hitro sva spakirala, da naju ne bi slučajno kak domačin prej nagnal, in zavila v prvi kafič. Za zajtrk nisva imela planov. Gumijasti bonboni po poti so dobra reč, prihranijo čas. Mogoče pa piškot, ki sva ga dobila poleg dvojne kave – ki je bila ogabna –, šteje za zajtrk? 

Od jutra naju je žgalo sonce, ampak temperature niso bile nič kaj prijetne. Potovalni računalnik je kazal 15 stopinj. Brez dvoma je bilo dovolj hladno za nogavčke. Angleži bi seveda vozili kratke hlače, a tudi njih bi iz tira vrgel oblak, ki se je prekotalil z vzhoda. Ob prvih kapljah sem razmišljal, da bo vendarle prišla prav dežna palerina, ki sem jo kupil pred odhodom. A ko sem jo iskal po torbah, sem že preklinjal. Na lastni koži sem se ponovno naučil kako pomembno je, da je prtljaga zložena v pravilnem vrstnem redu – kot se bo uporabljala.

Tretji dan – tretji otok. La Graciosa.

Krožna trasa na La Graciosi je dolga le dobrih dvajset kilometrov. Veliko daljša na tako majhnem kosu zemlje ne bi mogla biti. Ker sva imela prvi povratni trajekt šele čez pet ur, sva se odločila, da lahko Žiga trenira za ciklokros sezono ter jo s kolesi na ramenih ubrala proti najvišji točki otoka. Kljub nadmorski višini le 160 metrov je bil najin pohod nagrajen s čudovitim razgledom na Atlantik. Ugotavljala sva, katere otoke vidiva in kaj vse naju še čaka.

V izobilju časa sva si v pristanišču brezbrižno privoščila še sladoled. A ker sva se zasedela, je malo manjkalo, da ga nisva izgubila med lovljenjem trajekta. Sladoled je ostal cel, midva pa sva kmalu plula nazaj proti otoku Lanzarote – 2:0. 

Slabo vreme tega dne sva še kako občutila tudi na krovu. Malce me je spominjalo na petkove večere iz mladih let. Mogoče bi bilo bolje, da bi nama sladoled padel iz rok. Vožnja ni bila dolga, tako da sva vseeno obdržala želodčno vsebino, a bilo je blizu.

Predrta guma

Na Lanzarote trasa useka proti jugozahodu čez Hario. Usekala pa je tudi moja guma. Že druga, prvo sem predrl ko sem povozil kaktus. V feltno sem namestil še zadnjo rezervo. Žiga je pač tak frajer, da gre bikepackat s tubularji, tako da na njegovo rezervo nisem mogel računati. Na Gran Canariji in Tenerifih je kolesarskih servisov kolikor hočeš, na vzhodnih otokih pa žal ni tako. Neštetokrat sva obrnila, a zračnice nikjer. Niti kitajec je ni imel! Sva pa priložnost izkoristila za nakup sončne kreme, ker jo je Žiga nekje po poti izgubil. Zadnje, kar sva potrebovala, je bilo, da bi se spremenil v barvo paradižnika, za kar njegova koža ne rabi prav dolgo.

Dan se je počasi bližal koncu. Sončni zahod sva ujela na razgledni točki Mirador del Rio, nato sva krenila čim dlje v notranjost otoka. Z vetrom v hrbet. »Na uro zih sto,« je ocenil Žiga in že sva prispela do druge razglede točke na vrhu klifa nekje nad krajem Haria. Tam sva tudi zakampirala.

Zvok plapolanja šotora naju je spominjal na vožnjo z vlakom po slovenskih železnicah. Močno zibanje šotora je občasno s svojimi toni pospremil še rahel dež. V odličnem ambientu razgledne točke sva pred spanjem v sijaju polne lune štela zvezde, zjutraj pa občudovala velike valove, ki so se lomili za steno klifa. Spokojno jutro je z razigranim tekom popestrilo sedem psov, spremstvo domačina, ki jih je gosposko sprehajal iz zarjevelega avtomobila.

Sezulo me je

Po jutranjem natikanju nogavčkov in rokavčkov sva pogumno krenila na pot. Že kmalu zatem so ti kosi oblačil leteli dol, saj je temperatura strmo naraščala. Tisti dan sva prevozila prav vse cestne površine. Vse od lepega asfalta preko gravla do kamnitih poti.

 

»Ej sezulo te je!« se je drl za menoj, ko me je poskušal ujeti na strmem kamnitem spustu. Ravno v ritem za spuste sem prišel. Že celih 28 ur nisem predrl. Pozabil sem tudi, da še vedno nimam rezerve. Žalostno sem ustavil in začudeno ugotavljal, kaj mi želi dopovedati. Opazil je, da mi je iz podsedežne torbe padel čevelj. Prestavila sva na mali šajbi in obrnila nazaj v hrib. A ugotovil sem, da čevelj ki ga je opazil Žiga protrebuje še svoj par. Tega Žiga ni opazil. Mogoče je bil preveč zaposlen s fotografiranjem čudovite pokrajine ali pa z izogibanjem skal. Spuščala sva se že kar nekaj časa, zato sem sklepal, da bo iskalna akcija zelo naporna. Malo sem se obotavljal ali je to sploh smiselno. »Kaj češ, s šprintaricami ne morem vsepovsod racati, grem ga iskat nazaj.« K sreči se je akcija zaključila v desetih minutah.

Pot se je nadaljevala po vinorodnem okolišu. Moj pogled so ujele trte, ki rastejo iz črnega peska. Ne morem si pomagati, da tega nebi opazil, saj sem Dolenj’c. Kasneje sva izvedela, da so to vnogradi vinarije El Grifo. Na splošno imajo tu dobra bela vina in vam priporočam, da jih poskusite.

Fuerteventura

Iz marine Playa Blanca je sledil transfer na Fuerteventuro. Po pristanku sva dokupila gorivo za najine noge. Gumijaste bombone. 

Rdeče obarvana makedamska pot do vasice Tindaya naju je vodila tik ob morju. Tam sva nameravala prenočiti. Rdeče obarvano sonce, ki je bilo že nizko na horizontu, je dodalo čarobno atmosfero. Na vasico je že legel mrak in na naju so lajali vaški psi.

Prestrašena sva iskala hostel. Za napotek sva vprašala domačina, ki pa je odgovoril le: “Totalno sem pijan”. Blagor njemu. Sklenila sva, da greva na pir v prvo gostilno.

Bolj kot lokalnih specialitet sva se razveselila vtičnice. Tako kot najina energija, so bile pri koncu tudi baterije elektronskih pripomočkov. 

Z natakarjem sva se presenetljivo tekoče pogovarjala angleško in po dolgem pogovoru, ki je tekel o lokalnih pivih in kulinariki, sva se spomnila, da bi ga lahko vprašala tudi po lokaciji bližnjega hostla. Brez oklevanja nama je natančno razložil pot, z nama pa je delil tudi privatni kontakt lastnika. Ob vsem olajšanju, da poznava pot do prenočišča, sva si privoščila burger z lokalnim kozjim mesom in še eno pivo lokalne pivovarne.

Hostel sredi ničesar

Rahlo opita in s težkimi trebuhi sva se v popolni temi odpravila na skoraj pet kilometrov dolgo pot do prenočišča. Še hladen veter je pihal. Gravel pot, kolikor sva jo pač videla z naglavnimi lučkami, naju je vodila stran od mesta, v še večjo temo. 

V daljavi sva zagledala edino posest, kjer so bile še prižgane luči. Spominjala je na teksaški ranč s teraso. Pred njo je nekaj mladih uživalo v pivu, po videzu bi rekel da so bili surferji. »Itak da so,« je pribil Žiga. »To naj bi bil surferski hostel.« Na kratko sva ogovorila mladino, parkirala kolesi in se spravila v posteljo. Skoraj bi pozabil oprati drese. A na srečo sem jih, seveda na roke. To je bilo že nujno, bili so namreč enake barve kot rdeča makadamska pot. 

 

V peti dan sva se prebudila v udobni postelji, naspana. Šele zjutraj sva ugotovila, da je hostel sredi ničesar. Okoli sama ravnina in pesek. Ne štekam teh surferjev, zakaj spijo tako daleč od morja. Menda ima tišina sredi puščave poseben čar. A jaz tega nisem začutil.

Napoved zaradi katere sva spala v hostlu se je uresničila. Ponoči je deževalo. V petih dneh sva se vendarle naučila, da je potrebno preveriti vreme vsaj za prihodnjo noč. Koles sicer nisva namenoma pustila pod milim nebom, kljub temu pa je dež z njiju dobro spral prah. Odpravila sva se na pot, trasa se je nadaljevala po lepih makadamskih poteh ob morju. Vseskozi pa sva poslušala visoke zvoke diskov. »Je bolje imeti umazano kolo, kot da ti cel dan disk cvili v uho?« sem se spraševal.

Lov na trajekt

Sredi dne sva se ustavila na sladoledu. Ugotovila sva, da je zadnji trajekt za Gran Canario, ki odpluje čez dve uri, oddaljen le štirideset kilometrov in bilo bi super, če bi ga ujela.

Optimistično sva pritisnila na pedala, a optimizem in mojo zračnico je kmalu uničil kamen.

Razburjeno sem naštel vse kletvice, ki so mi prišle na misel in se lotil menjave. Na srečo sem uspel dan prej dopolniti prtljago z rezervo. Hitra menjava je povrnila optimizem. Spet sva pritisnila na pedala, a moči so jenjale, utrujenost in lakota pa naraščati. Od zajtrka je vendarle minilo sedem ur. Na polovici poti in polovici časa sva se vendarle odločila, da še eno noč prenočiva na Fuerteventuri. V apartma sva tokrat prispela pred sončnim zahodom. Škoda bi bilo ne izkoristiti pralnega stroja. Vanj sva vrgla kar celo kolekcijo, pa je bil še vedno napol prazen. Žiga je dodal še bidone. Menda so bili umazani.

 

Kako se je dogodivščina začela si lahko preberete v članku Bikepackanje po kanarskih otokih 1. del.

Kako se je dogodivščina nadaljevala pa si lahko preberete v članku Bikepackanje po kanarskih otokih 3. del.

 

Komentarji

"Prednja preprosta margarita, zadnja kraška s pršutom."

Andraž, hvala za smeh. Res sem se narežal. Super avantura in super zapis. 👍

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.