Marko Baloh odhaja na Red Bull Trans-Siberian Extreme

Kar je Marko Baloh napovedal že sredi decembra v podkastu Kofirajd, je zdaj uradno. Letos bo dirkal na najdaljši etapni dirki na svetu, za katero pravi, da je še težja kot RAAM. Na včerajšnji predstavitvi smo si ogledali atraktiven film o preizkušnji, ki so jo prvič pripravili leta 2015. Čeprav bo med najstarejšimi udeleženci, svoj 53. rojstni dan bo praznoval v cilju kraljevske etape, gre v Rusijo na zmago. »Res je, da bom med najstarejšimi, a mislim, da se lahko kosam tudi z mladimi,« je povedal.

Dirka, ki zlomi najmočnejše

RAAM smo Slovenci že dobro spoznali. Marko Baloh je zdaj že stari maček dirke čez Ameriko, ki še vedno velja za najtežjo ultrakolesarsko preizkušnjo. A dirka čez Sibirijo je videti še težja, ne le zaradi razdalje in trajanja, ampak tudi vremenskih razmer, ki so morda še bolj neizprosne. Temperature lahko narastejo celo proti 40 stopinjam Celzija ali se spustijo blizu ledišča, pri čemer je kolesarje še vsakič zdeloval in pogosto tudi zlomil dež.

Po drugi strani je, v nasprotju z RAAM-om, dirka razdeljena na 15 etap. Kolesarji štartajo skupaj in med etapo sodelujejo, seveda pa predvsem tekmujejo. Je zaradi tega kaj lažje? Dvomimo, kar se je pokazalo tudi v preteklih izvedbah, ki so jih odločali dolgi pobegi, ki so se začenjali z zelo resnimi skoki.

Vsekakor pa način dirkanja, ki dopušča spanje, Balohu bolj ustreza: »Med ultrakolesarji sem znan kot zaspanček, ki potrebuje dve ali tri ure spanja na noč. Ekstremisti, kot je Christoph Strasser, spijo samo 45 minut in na RAAM-u nisem imel čisto enakih možnosti. Zato mislim, da mi je Red Bull Trans-Siberian Extreme pisan na kožo.«

Za najdaljšo etapo potrebujejo najboljši okoli 50 ur

Cesta od Moskve do Vladivostoka sledi trasi transsibirske železnice. Na 9100 kilometrov dolgi trasi prečka pet podnebnih in osem časovnih pasov. K sreči je relief precej raven – vseeno se nabere več kot 77.000 metrov višinske razlike –, večino časa pa piha v hrbet – kar je pomemben razlog za to, da kolesarji vozijo od zahoda proti vzhodu.

Dirka s 15 etapami traja 25 dni, a z le enim dnem počitka, ki bo 15. dan v Irkutsku. Najkrajša je 10. etapa od Novosibirska do Tomska, dolga je samo 255 kilometrov, v že zdaj legendarni 13. etapi od Čite do Svobodnija, pa prevozijo 1363 kilometrov in 15.825 metrov višinske razlike. Tudi najboljši so na cesti okoli 50 ur, časovna zapora pa je postavljena pri 64 urah. Pomanjkanje spanca tako ultrakolesarjem ne uide.

Če se lahko najhitrejši, med njimi bo gotovo tudi Baloh, naspijo vsaj med etapami, pa je drugače za kolesarje, ki si želijo traso le prevoziti. Doslej večini ni uspelo brez nastopa v kateri od etap. Četudi kolesar v kateri od etap odstopi, lahko naslednji dan nadaljuje, a seveda ne v tekmovalni konkurenci.

Divji vzhod? Ni tako hudo.

Vodja tekmovanja Paul Druck se že od prve izvedbe leta 2015 šali, da je Dirka čez Sibirijo pravzaprav Tour de France za odrasle. Na predstavitvi je povedal, da Sibirijo slabo poznajo celo Rusi, kar zaradi nepredstavljivih razsežnosti niti ni nenavadno. Marsikdo je prepričan, da v Sibiriji ni cest, po katerih bi bilo mogoče kolesariti, opozarjajo pa tudi na razne nevarnosti, težave z oskrbo in odsotnost telefonskega signala. »Toda resnica je drugačna,« je stereotipe ovrgel Druck. »Poleg tega, da je pokrajina neverjetno lepa, so tudi ceste vsako leto boljše. Če ni asfalta, je tako zaradi obnovitvenih del. Vzdolž transsibirske ceste je skoraj ves čas na voljo signal 4G, ob poti pa vsako leto vidimo čedalje več bencinskih črpalk.«

Štartnina 22.500 evrov (brez davka) oziroma 20.000 evrov za prijavljene do konca septembra se zdi kot nora šala, a vanjo je vključeno skoraj vse kar si lahko zamislite. Po Balohovih besedah so skupni stroški za približno tretjino nižji kot za RAAM.

Vsak kolesar ima na voljo spremljevalno vozilo z dvema voznikoma in svojega spremljevalca. Prenočuje se v hotelih, na dolgih etapah pa vsakih 240 kilometrov ob progi postavijo bazo z okrepčili, tudi toplo hrano. Skupaj s karavano namreč potuje mobilna kuhinja, kolesarjem pa so na voljo trije mehaniki ter zdravniki in fizioterapevti.

Za začetek na 24-urno dirko na Floridi

Ob ogledu filma o dirki se je seveda marsikdo vprašal o smislu trpljenja, ki pa ga je Baloh že vajen: »Recimo, da me skrbi vreme. Kot veste, mi dež ni pisan na kožo, ampak se bomo pripravili tudi na to in poskušali preživeti. Konkurenca še ni čisto znana, zagotovo pa bo nastopil Luksemburžan Ralph Diseviscourt: »Nekajkrat me je že premagal in tudi jaz sem njega, tako da bo pestro.«

Recept za priprave na najdaljšo dirko v njegovem življenju bo bolj ali manj enak kot v preteklosti. Kmalu odpotuje na 24-urno dirko na Floridi, potem pa za dva tedna na Kanarske otoke. »Računamo na izkušnje, seveda pa je način dirkanja čisto drugačen, zato bodo marsikatere zadeve presenetile tudi nas,« je rekel Marko, ki ga bo tudi v Sibiriji spremljala neuničljiva soproga Irma: »Z menoj bo najboljša članica ekipe, moja ženka.«

V pričakovanju nepričakovanega

Ko najdete uro časa, si lahko namesto epizode serije ogledate film o nori dirki, ki je kljub trpečim obrazom, žuljem, opeklinam, hektolitrom dežja in že na pogled bolečim krčem videti precej bolj simpatična od formata vožnje na čas, ki smo ga sicer vajeni na ultradolgih ultrakolesarskih dirkah. Kot je povedal Baloh, je eden od izzivov tudi, da »moraš po eni strani sodelovati v skupini, po drugi strani pa je treba dirkati, tako da bo treba najti pravo razmerje.«

Kljub temu, da se organizator pohvali z organizacijsko najbolje podprto ultramaratonsko dirko na svetu, pa težko rečemo, da gre za tekmovanje s človeškim obrazom. Kot je povedal eden od udeležencev, je treba pričakovati … nepričakovano.