Bikepackanje po Kanarskih otokih, 1. del

Kaj sploh vlačiti s seboj?

Bikepackanje vendarle ni potica. Tretji kandidat za dogodivščino je izpadel, ker je želel preveč stvari načrtovati. Midva pa sva želela samo ven iz te norišnice. Nekaj izkušenj imava, a ne vem če zares štejejo. Na vprašanje, če sva že kdaj to počela, sva lahko odgovorila z »da«, vendar takrat nisva spala na prostem pod milim nebom, temveč v toplih in suhih posteljah.

A si že kdaj postavil šotor? »Ja, ampak tistega samostoječega.« Nazaj sem dobil kup smeha in obrazložitev, da tisto ni šotor, ampak nek pripomoček za zaščito pred soncem, za na plažo. Obeti niso bili najboljši. Ampak odločila sva se, da greva.

Oba s službenimi obveznostmi, a vendarle s toliko svobode, da lahko delava kjerkoli, sva vedela, da lahko potovanje razdeliva na dva dela in ga podaljšava. Seveda, če nama uspe s seboj vzeti tudi prenosna računalnika. Niti nisva želela preveč razmišljati kje in kako ju bova uporabljala, a bila sva dovolj samozavestna, da sva kupila zgolj enosmerni letalski karti in vzela samo deset dni dopusta.

Brez kolesa ne gre

Ni mi bilo še čisto jasno katero kolo bom vozil. Žiga je imel že več kot leto dni izposojeno ciklokros kolo, s katerim je že izvedel mazohistično dolgo vožnjo. Sam pa sem kot žrtev globalne krize pomanjkanja koles razmišljal, če obstaja kakšna možnost, da vozim kaj drugega, kot moje zastarelo, servisa potrebno gorsko kolo. Dodatno skrb mi je povzročalo dejstvo, da je Žiga hitrejši že če imava enakovredni kolesi. Kaj naj počnem zraven na dvakrat težjem? Spomnil sem se, da je prijatelj naročil novo gravel kolo in si mislil, da dveh naenkrat pa že ne more voziti! Zagrebel sem se za to kolo in ga na srečo dobil: potreben je bil generalnega servisa, natanko tri dni pred odhodom. Naj povem, da prijatelj še vedno čaka na svoje novo kolo. 

Nočna mora vsakega potovanja – pakiranje

Še dobro, da sem komplet podsedežne, okvirne in krmilne torbe prvič v živo videl šele 14 dni pred potovanjem, sicer bi naredil neumnost in naročil pritljažnike. Ker kolo vendarle vozim za užitek, bi bilo bogokletno obložiti ga s stolitrskimi torbami za bike touring. Ob grenkem spoznanju, da imam za vse, kar potrebujem na poti, le dvajset litrov prostora, mi je bilo jasno, da ni prostora za iPad. Še vedno nisva vedela kaj bova s prenosnikoma in ob ideji, da bi ga moral voziti v nahrbtniku, me je kar zmrazilo.

Ker Žiga ni posvečal nobene pozornosti pakiranju, sem se do zadnjega tolažil, da če česa ne bom spravil v torbe, se bo že našel prostor v njegovem 60-litrskem nahrbtniku. Kako drugače kot z nahrbtnikom bo šel, sem si mislil. Torb nima. A moj zasilni načrt je splaval po vodi zadnji teden, ko mu je nekdo, verjetno iz usmiljenja, prostovoljno posodil torbe.

Skupaj sva imela štirideset litrov prostora za 1250-kilometrsko traso.

Le dva dni pred odhodom sva se odpravila na kratko vožnjo, kjer sva testirala vso opremo, ki sva jo kupila zadnji teden pred potovanjem. Namesto da bi se ustavila na kavi, kar v tistem času tako ali tako ni bilo možno, sva postavila šotor. S pakiranjem se nisva pretirano ukvarjala, ampak še vedno nama je uspelo vzeti vse, kar sva nujno potrebovala.

Negativni PCR-test je vstopnica v svet

Potovanja po svetu so za večino v 21. stoletju postala rutina. Pandemija jih je malce otežila, midva pa sva si ga še malo bolj. Enosmerni karti sem rezerviral pravočasno. Brez Žigove odobritve. Obvestil sem ga šele, ko sta bila datum in destinacija že zapečatena. Slednja sta bila izbrana zgolj na podlagi cene letalske karte. Njemu pa je pripadla dolžnost, da naju spravi do italijanskega Bergama.

Zadnjo soboto pred poletom sva ugotovila, da avtobus, s katerim naj bi potovala, nima prostora za kolesa. A do torkovega leta je bilo še dovolj časa, da najdeva alternativno rešitev. Nisva zganjala panike. Vedela pa sva, da ne greva na letališče z avtom, saj sva si želela pustiti odprte možnosti za vrnitev. Takrat naju je bolj skrbelo, kje bova pravočasno opravila obvezni test PCR. Bila je nedelja in delovnik odvzemnih točk brisov je bil bolj okrnjen. V Brežicah sva našla časovno najboljšo opcijo, kjer so naju še sprejeli. Kljub nekaterim zapletom – med drugim je Žiga doma pozabil kartico zdravstvenega zavarovanja – se je na srečo vse lepo izšlo, čeprav je že kazalo, da bo potovanje splavalo po vodi.

Kot pravijo, kdor nima pameti ima pa srečo. Tako sva lahko naslednji dan krenila na pot proti Trstu, od tam naprej pa z vlakom, ki sva ga rezervirala šele isti dan.

Poceni transport do kanarskih otokov

Prevoz do Trsta nama je prijazno ponudil Miha, to je ta isti Miha, ki nama je tudi prijazno zamenjal trakove na kolesih. Verjeli ali ne, oba sva štartala z na novo povitimi krmili, in to še v živih barvah. Eden je imel rumenega, drugi zelenega, v upanju, da bova Špankam padla v oko. 

Pot do Trsta je minila hitro, vmes smo iz industrijskega kontejnerja pobrali zaščitne folije za najini kolesi, kartonasti škatli za transport na letalu pa nama je Miha rezerviral že predhodno.

Kolesi sva zapakirala v škatli šele pred glavno železniško postajo v Trstu, saj zapakirani nista šli v Mihovega Passata.

Tudi z vlakom ni šlo brez težav. Izstopila sva na napačni postaji in krivdo seveda zvalila na strojevodjo. On je narobe zavil, ne midva. Ob enajsti zvečer sva se vendarle morala malce zresniti in ugotoviti, kako bova premostila še zadnjih 25 kilometrov do letališča. Na srečo je kmalu prišel zadnji vlak do končne postaje v Bergamo.

V popolnoma samotno mesto sva prišla ponoči in policijska ura naju je opomnila, da bo prevoz z železniške postaje do letališča še zanimiv podvig. Rešitev je bila videti lahka, ko sva na izhodu postaje našla električni skiro za souporabo. Izposodila sva si samo enega, prečno naložila ogromni škatli, in tako pričela z izrednim prevozom do letališča – po sredi ceste.

Izgledalo je, da bova do letališča prišla enostavno, vse dokler ni začel moderni skiro spuščati nenavadnih zvokov, nekako tako: »La polizia verrà avvisata.« In: »Penalizzare.« Hitro sva ugotovila, da sva prekoračila območje izposoje. Ni nama preostalo drugega, kot da nadaljujeva peš. Prehoditi pet kilometrov bo mala malica, sva si mislila. Žiga je na prejšnji dogodivščini trikratnik tega celo pretekel. A dejstvo, da sva morala s seboj nositi škatli, v kateri bi spravila tudi za današnje standarde ogromno televizijo, je naredilo teh pičlih pet kilometrov za fizično najnapornejši del celotnega potovanja.

Ob tretji uri zjutraj sva le uspela priti do prvega cilja, na letališče Bergamo. Udobna postelja naju je ves čas čakala …

Po rahlem dremljanju sva končno dočakala torkovo jutro in ga pričela s štirimi espressi. Pred vkrcanjem sem na tehtnico iz golega dolgčasa zapeljal škatlo s kolesom. »O madona, 23,8 kilogramov. Žiga, a midva misliva tole res furat čez cele Kanarce?!« Žiga: »Sej nej važn'!«

Check-in in vkrcanje na napol prazno letalo opraviva uspešno in brez zapletov. Na letalu sem izkoristil čas za dremež številka dve in že sva bila na Fuertiventuri – drugem največjem med Kanarskimi otoki. Pred letališčem sem postavil GoPro in pričela sva sestavljati kolesa in pakirati v torbe. Vse stvari so se zdele večje kot doma. Po slabi uri prekladanja in sestavljanja sva le pričela to dolgo pričakovano turnejo s kolesom, torbami in ruzakom.

Kako se je dogodivščina nadaljevala si lahko preberete v članku Bikepackanje po kanarskih otokih 2. del.