Bikepackanje po Kanarskih otokih, 3. del

Zatopljen v načrtovanje nadaljnje poti sem pozabil na uro. Žiga me je opomnil, da bi bilo pametno oditi, da ujameva prvi trajekt v pristanišču, ki je bilo oddaljeno približno eno uro vožnje. Morala sva še vse spakirati v torbe. To ni tako enostavno, kot na dopustu, ko vse na hitro zmečemo v preveliko potovalko. Kljub vsakodnevni vaji nama nikoli ni uspelo spakirati v manj kot eni uri. Mogoče pa le nisva tako skromna.

Poljub

Nisva bila vajena hiteti, ampak takrat sva morala tekmovati s časom. Kljub hitenju nisva bila prav nič hitrejša, frfrasta pa zelo – kar dvakrat sva se morala vrniti v apartma po pozabljene stvari. Pot do trajekta se je takoj začela s spustom proti morju. Žiga je vodil navigacijo, jaz pa sem mu kot slepa kura sledil, saj sem bil z mislimi še vedno v apartmaju in preverjal ali sem spakiral vse. Za trenutek sem hotel biti previden in usmeril pogled nazaj, kot že neštetokrat, da bi preveril kako je s prometom. Medtem je Žiga ravno toliko stisnil ročki zavor, da so diski rahlo zacvilili. 

Še predno sem uspel pogled vrniti v smer gibanja, sem že iskal ravnotežje na njegovem kolesu in trenutek kasneje od blizu pogledal asfalt. Prevrnil sem se kot hlod.

V jezi sem hitro vstal in, kot se spodobi, najprej preveril kolo. Torbe so odigrale vlogo airbagov in kolesu na srečo ni bilo nič, jaz pa sem dobil par odrgnin. Standardni trojček – zapestje, komolec, bok. Nič resnega. Očistil sem odrgnine z otroškimi robčki in s toaletnim papirjem povil levo roko, ki je najbolj nastradala. Da bi nosil kolesarske rokavice? Ah, to pa ne! Pritekla je tudi skrbna soseda. Nisem zastopil kaj je govorila, a nekako sem razumel, da mi hoče pomagati.

»Vse je v redu gospa,« sem ji odgovoril kar po slovensko in se še naprej ukvarjal sam s seboj. Žiga je medtem poravnal še balanco in pognala sva dalje.

Kot da že ni bilo vsega gorja dovolj, je trajket odplul ravno pred nosom. »Ja nič, pejva na kufe, da narediva plan za naprej,« sem predlagal, in krenila sva proti centru mesta Morro Jable. Po prvi dnevni dozi kofeina sva naredila plan B: Žiga je narisal krog po južnem delu otoka, skozi kraj Caffete, jaz pa sem šel v lekarno po obliže in v gostilno celit rane. Nedeljo sva preživela vsak po svoje in ko se je dan prevesil v večer, je končno sledil transport do Gran Canarie. Najdaljšo plovbo doslej sem izkoristil sem za lepotni spanec, medtem ko se je Žiga raje basal s slanimi prigrizki.

Transport med otoki

Trajektne linije so bile zaradi pandemijskih restrikcij okrnjene in vsakič je bilo potrebno izpolniti dokumentacijo, kjer je bilo potrebno izpolniti kraj in čas nastanitve. Le kaj napisati, če ne veš, kje boš spal? Ne bom vam svetoval, da si izmislite približne lokacije, lahko pa si predstavljate kaj sva naredila midva. Čas potovanja med otoki se je gibal tam nekje med trideset minut do dve uri.

Dneva brez težkih torb

Na Gran Canarii sva po osmih dneh bikepackanja prvič ugledala hribovite zelene pokrajine, podobne tistim, ki smo jih pri nas vajeni spomladi. Prehod iz pretirano rdečih v zelene odtenke me je osupnil. Manj pa me je, takoj po pristanku trajekta v Las Palmasu, navdušila snaga večjih mest.

Za naslednja dva dneva sva, zahvaljujoč slovenskima gostiteljema Mateju in Ani Mariji, kolesi razbremenila težkih torb. Pričakala sta naju s štrudljom in pivom. Takoj sem vedel, da nama vsaj nekaj časa ne bo manjkalo ničesar. Ker je Matej cestni kolesar in že eno leto tako rekoč domačin preko programa Erasmus, sva sklenila, da se prepustiva turističnemu vodenju in da skupaj odpeljemo nekaj krožnih poti.

Naslednje dva dni sem se prebujal z občutkom, kot sem ga bil vajen na dan štarta kolesarskih maratonov: vedel sem koliko kilometrov me je čakalo tisti dan in nekako mi je to povzročalo tremo.

Prvi dan sva pri-pumpala gume, snela težke torbe in podmazala ketno, ki je bila videti bolj kot pacast črni svaljek. Pred vožnjo nisva našla časa, da bi očistila vse sloje kosmate umazanije.

Dneva pri Mateju in Ani Mariji sta se zaključila z zanimivimi pogovori o potovanjih pozno v večer. Ko smo se pogovarjali o njunem življenju med študentsko izmenjavo, sem moral priznati, da jima malo zavidam. Zimski semester na Kanarcih, skupaj s kolesom, je odlična poteza. Le kaj sem jaz razmišljal v svojih študentskih časih? O potovanjih ne prav dosti.

Ulična pralnica

Na Gran Canarii sva sama sebi dokazala, da za tehnične težave ne potrebujeva težkih torb in slabih gravel poti. Zračnico sem predrl na lepi cesti. Še vedno ne vem kako mi je uspelo. Žigu je prvi dan ob pumpanju razneslo tubular, naslednji dan pa se mu je že na začetku vožnje pretrgala zajla menjalnika. Hvala bogu, da je bil Decathlon vedno blizu. Servis in pranje sva vseeno opravila kar sredi ulice. Nekateri so naju celo zamenjali za ulična umetnika – akrobata. Zaradi šmira je bila ulica res kot črni grafit v slogu Picassa. Škoda, da nisva postavila na ulico še obrnjene čelade – mogoče bi še kaj zaslužila.

Hriboviti svet Tenerifov

Osmi dan se je končal s transportom na Tenerife. Pozno sva prispela v Santa Cruz in se namestila v najbližji hostel. Naslednje jutro sva začrtala najhitrejšo pot iz nagnetenega mesta na severnem delu otoka in krenila še severneje, naravnost v hriboviti svet parka Anaga. Nova cesta je široka in vijugasta, ko sva bila tam, pa skoraj ni bilo prometa. 

Tisti dan sva se povzpela okoli tisoč metrov nad morje in pumpala hribčke po vrhu parka.

Na drugi strani otoka sva doli v zalivu zagledala majhno mesto. Kljub temu, da je bilo izven smeri, sva se po široki ovinkasti cesti spustila do morja. Z vrha je bilo sicer videti kot večje mesto, v dolini pa se je izkazala za bolj samotno vasico. Taganana je pisalo na tabli. Kasneje sem izvedel, da imajo Španci ta del otoka za enega od lepših. Ves čas sopihanja po klancu nazaj, ko je Žiga vrtel klasično glasbo in zraven še žvižgal, sem se spraševal, ali je bilo vso to mučenje vredno teh par Instagramovih storijev.

Proti večeru sva začela iskati najbližji kamping.

Prispela sva na lokacijo, kjer sem moral trikrat preveriti koordinate, saj sva se znašla dobesedno sredi farme, obdane z nasadi koruze in neznanega sadja. Race in noji so se sproščeno sprehajali po poti in niso so se ravno brigali za naju.

Šele ko sva opazila šotore, ki so se skrivali med nizko rastočimi drevesi, sva ugotovila, da sva na pravem kraju. Po nekaj minutah iskanja primernega prostora se je sonce tistega dne dokončno poslovilo. Žiga je postavil šotor, jaz sem pripravil večerjo. Po njej se niti nisem trudil z iskanjem tuša, ampak sem se samo inštaliral v spalko. Vmes sem ugotovil, da šotor ni na ravni podlagi in nagnjen sem bil z glavo navzdol.

»Žiga, a si narobe postavu šotor?«

»Ja, sem šele pol poštuderu … sej dabr.«

Od utrujenosti se nisva kaj dosti sekirala in kmalu zaspala.

Blokada

Naslednji dan sva se vrnila na začrtano progo in nadaljevala po gozdni poti Narodnega parka Teide. Sama sva med visokimi drevesi poslušala zvoke ptic, ko je Žigu iznenada zablokiral menjalnik. Sredi gozda, daleč od civilizacije sem že vlekel telefon in iskal črtico signala ter razmišljal koga poklicati. On se ta čas ni obotavljal: menjalnik je osvobodil šprikel, zavit je bil kot špaget. Črn od šmira do ušes se je lotil menjalnik popolnoma razstaviti. Del za delom je zlagal na bližnjo skalnato podlago in, tako kot je bil spreten že neandertalec, tudi on s kamnom ravnal zvite dele.

Čez pol ure mu je uspelo menjalnik sestaviti in ko je vpenjal feltno, je ugotovil, da veriga ne gre več gor. »Narobe sem ga sestavu,« je ugotovil in ga spet razstavljal. Koristen sem bil lahko le toliko, da sem mu pridržal kolo. Čez tri četrt ure sva spet speljala.

Kampiranje na gozdni jasi visoko nad morjem

Na najvišji točki dneva sva se oblekla in začela slalom po jarkasti cesti. Sredi poti sva se pregradi z opozorilom »no Entrada« z nekaj akrobatskih spretnosti ognila in brezskrbno nadaljevala. Res čudoviti pogledi na najvišji vrh Tenerifov, ki je bil kot na dlani. Uspešno sva obvozila razbitini, zaradi katerih je bila pot zaprta, in sledila smerokazom, ki so naju po celodnevnem kolesarjenju globoko v gozdovih Tenerifov pripeljali nazaj v civilizacijo. Stik z njo sva imela samo toliko, da sva se nahranila in kupila zaloge hrane za zajtrk. Vrnila sva se v divjino in zaključila nekje na polovici poti do vrha Narodnega parka Teide.

Kamp La Caldera nad mestom La Orotava je bil gotovo najlepša lokacija za šotorjenje na najini poti. Na gozdni jasi okoli 1000 metrov nad morjem sva si kot edina gosta za večerjo privoščila piškote za en evro.

Termometer je kazal nizke številke, zato sva morala navleči vse dolge kose oblačil.

Kako se je dogodivščina začela, si lahko preberete v članku Bikepackanje po Kanarskih otokih, 1. del.