Vštric z Žigo Maroltom

Med maturo je začel kolesariti iz golega dolgčasa in sčasoma ga je ta šport tako navdušil, da se je vpisal v lokalni Kolesarski klub Tempo. Pozneje je tudi nekaj malega dirkal, a brez tekmovalnih ambicij. Po poklicu je programer, dela v Novem mestu, in se v službo, če je le mogoče, vozi s specialko. Tako je prišel tudi na intervju v Ljubljano. Za njim je bil brutalen kolesarski teden, ki pa ga opisuje kot nekaj povsem običajnega. Pred leti je preskočil tudi prepad nad Velikim kanjonom. Sedemkrat. In preživel.

Začniva pri sproščenih prireditvah. Redno voziš Red Bullov Gony Pony na Vršič. Si šel na vse doslej?

Enkrat sem manjkal, ker sem šel na koncert Rolling Stonesov.

Kaj oblečeš?

Nekaj odbitega, če doma kaj ostaja. Najbolj butasto je bilo, ko sem na glavi nosil pehar, koš za pirhe. Enkrat pa sem gor peljal 15 litrov vina.

Zakaj pa to?

Na dirki v Pordenoneju smo dobili 15-litrsko pletenko vina, ki je nismo mogli spiti, zato sem se odločil, da jo odpeljem na Vršič – Goni Pony je bil namreč kakšen mesec kasneje – in da bomo tam vino točili udeležencem.

Pletenko sem gor peljal v brenti in, povem ti, ni lahko. Spraznili smo jo do polovice … eden si je kar privoščil in je po mojem spil liter ali dva.

Praviš, da tečeš tudi na Red Bull 400 v Planici.

Ja, ampak te prireditve vzamemo bolj za šalo.

Dobro, Goni Pony je ena sama velika šala, Red Bull 400 v Planici pa resna reč, pridejo odlični gorski tekači.

Lani sem presenetil samega sebe, zmagal sem v kvalifikacijah. Ponesreči (smeh). Prej nisem nič tekel, ampak je kar šlo. V finalu sem bil pa precej trapast – med kvalifikacijami in glavno tekmo sem šel se nekajkrat gor in dol, nič nisem jedel, in potem ni šlo.

Slišal sem, da tudi sicer na kolesu poješ zelo malo.

Meni se ne zdi, vendar me Erika večkrat opomni, da banana ni dovolj. Tako da verjetno drži, da vzamem s seboj premalo hrane, potem pa se doma nabašem.

Ampak najbolj butast podvig je bil kolesarjenje s Ponyji na morje – od doma v Mokronogu.

Prijatelji z Gorenjske so šli s Ponyji že četrtič iz Kranja v Piran. Na neki fešti smo se pogovarjali o tem in se dogovorili, da bomo organizirali dve odpravi, gorenjsko in dolenjsko. V tistem lokalu nasproti parlamenta naj bi se srečali na pijači, potem pa skupaj naprej proti primorski. Si predstavljaš kaj so si v časih protestov s kolesi mislili ljudje, ko smo jim povedali, da gremo s Ponyji v parlament (tako se namreč imenuje lokal nasproti stavbe Državnega zbora, op. a.)?

Koliko si torej prevozil?

207 kilometrov, s povprečno hitrostjo 21,5 km/h.

Uf … to se mi zdi noro. So bili vsi udeleženci kolesarji?

Ne, samo trije smo bili malo bolj zagrizeni, sicer pa običajna dekleta in fantje. Vsega skupaj nas je bilo 24, od tega pet punc. Nas, Dolenjcev, je bilo pet.

Zanimivo se mi zdi, da ste se tega lotili čez noč.

Že tako je bilo vroče. Dol smo prišli ob enih, dveh popoldne, vmes smo imeli pač postanke, tudi za kosilo. Ponoči je tudi manj prometa, čez noč je bila cesta praktično prazna, še v Ljubljani je bilo vse mrtvo.

Kakšne so bile kaj težave na poti? Težko verjamem, da jih ne bi bilo.

Naša odprava ni imela nobene težave, razen, da je bila na Prešernovem trgu dekliščina in smo se morali ustaviti. Saj veš kako je to … morali smo jih zabavati.

Gorenjci pa so predrli nekaj zračnic in tudi kakšen torpedo je odpovedal. Ampak v spremljevalnem kombiju so imeli na zalogi dve rezervni kolesi.

Žal nisi prišel do konca naše 300-kilometrske neumnosti, ampak rekel bi, da je težje prekolesariti s Ponyjem 200 kilometrov.

Ne, mislim, da je bila tista 300k precej težja. S poniji smo se vozili počasi, z malo višjo kadenco (smeh).

S povprečno hitrostjo 22 kilometrov na uro. To niti ni počasi.

No ja, ustavljali smo se in klancev je manj. Zadnjič smo na gravlanju gotovo obračali več vatov. V istem času si ti naredil sto kilometrov več. Na poniju ti ne bi bilo težko, več težav je z zadnjico, zaradi širokega sedeža. Sem pa nosil pod običajnimi hlačami še kolesarske, majice pa smo imeli vsi enake.

Kaj potem še ostane? Diagonala s poniji?

Dejansko je prijatelj Miha včeraj predlagal prav to. Omenil sem mu, če bi odpeljali krog čez Vršič in Predil z Mangrtom, a pravi, da letos ne bo več vozil specialke, da ga mika samo še diagonala s Ponyjem (smeh). Ampak jaz imam Ponyja do Vršiča dovolj … če seveda letos sploh bo Goni Pony.

V soboto smo torej skupaj gravlali, a se ti žal ni izšlo, s petka na soboto si že kolesaril na morje s ponijem, vmes pa si bil še na tridnevnem potovanju s kolesom.

Na naši skupni turi sem bil tako jezen, da sem šel z obema razslojenima tubularjema še do Pivke. Tako sem naredil 180 kilometrov. Na bikepacking sva šla z gorskimi kolesi s kolegom iz Mokronoga v torek. Pravzaprav sploh nisva vedela, kam bi šla. Najprej sva razmišljala o Krku, ampak vozila sva se kar v neznano, brez načrta. V gozdu sva po cestah zavijala levo-desno-levo, čez eno uro sva pogledala, kje sva in ugotovila, da je blizu Turjak. No, pa greva na Turjak! Ob sedmih, osmih zvečer sva prišla do Cerknice in tam prespala. Drugi dan sva krožila okoli Sviščakov in šla potem proti Logatcu, kjer sta se nama priključila Gregor in Vid, skupaj pa smo šli potem do Mosta na Soči. Ampak Vid je pred ciljem predrl obe zračnici, rezerve pa ni imel – in edini je bil na obročnikih 700c.

Situacijo ste reševali precej drzno.

Najprej smo komplicirali, ampak potem sem mu dal svoje gorsko kolo, jaz pa sem šel teč 20 kilometrov. Odtekel sem jih malo manj kot deset, v dolino pa me je Vid peljal na krmilu.

Tekel si noro hitro, menda štiri minute na kilometer.

Tako hitro ne, tekel sem okoli 4:30.

In to po dveh dneh kolesarjenja! Tretji dan ste šli pa še domov.

Tako, vsak dan sem naredil po 120 kilometrov. Zadnji dan nas je ujela nevihta, zato smo si pot olajšali in šli z gozdnih poti na glavne ceste, z Gregorjem na vetru. Toliko kot tisti teden, mislim, da še nisem sedel na kolesu, v ponedeljek in petek sem imel službo in še peš sem skočil na Lisco (smeh). Mislim, da sem bil fizično aktiven 35 ur.

Od tega 10 ur s popolnoma neprimernim vozilom.

S ponijem je luštno, ves čas je muzika, ker nekaj škripa.

Praviš, da od osem do deset ur na dan programiraš. Imaš – glede na to, da k športu pristopaš tako sproščeno – na specialki bolj programerski pristop, spremljaš številke?

Cifre so zakon, ampak dejansko sem si merilnik moči kupil šele letos. Ne treniram zato, da bi kaj imel od tega, ampak ker se zabavam. Sem pa opazil, koliko hitreje napreduješ, če voziš kolo pametno. Če se stestiraš in veš kakšne vate lahko obračaš, lahko brez večjih težav prevoziš 300 kilometrov (smeh). Pač po pameti.

Kolikor je to sploh lahko pametno … Dirkaš pa nič?

Amatersko smo dirkali, vozili smo serijo Alpe Adria. Dogovorjeni smo bili tudi letos, ampak zaradi korone ne bo nič. Imam sproščeno kolesarsko družbo, tako da dirkanja Alpe Adria niti ne pogrešam. Verjetno se bom udeležil kakšnega lokalnega vzpona ali maratona, vendar brez pričakovanj. Letos bomo pač gravlali. Komaj čakam na Humanfish Gravel.

Koliko delaš na leto?

Čez devet tisoč jih še nisem naredil, je pa res, da jih imam zdaj že 5.500, imam novo kolo in gre malo hitreje. S kolesom se vozim tudi v službo, v eno smer jih imam dobrih 30, poskusim iti dvakrat, trikrat na teden. Imamo kul šefa, ki mi je naredil prho.