Vštric z Eriko Jesenko

Eriko sem prvič opazil dve leti nazaj na Dolski rundi. Dobro je letelo in mlade pištole so na poti proti Zagorju druga za drugo obupovale. Slednjič je krožilo le nekaj malega zanesenjakov … in Erika. Odtlej samo še napreduje in serijsko zmaguje na italijanskih gran fondih, njen največji uspeh pa je srebrna medalja na amaterskem svetovnem prvenstvu leta 2018. V letu 2019 je med drugim slavila na Granfondu Pinarello, Scott in Pordenone, osvojila pa je tudi v Italiji dobro znani Charly Gaul. Po študiju Živilstva in prehrane zaključuje na Biotehniški fakulteti še magistrski študij Prehrane. Občasno poskrbi tudi za sladko malico na uredništvu Runde. Zaradi očitnih neprijetnih razlogov sva se pogovarjala preko Skypa.

Videl sem nekaj tvojih fotografij z bordanja ... Zakaj nisi raje postala borderka?

Bordanje je eden najlepših športov, ampak poglej kakšne so zdaj zime. Imam pet let starejšega brata in kar je počel on, to sem morala tudi jaz. Nama je bilo zabavno, mami pa se je držala za glavo. Ko je ati kupil bord bratu, ga je moral hitro tudi meni. Ko je brat skejtal, sem skejtala tudi jaz.

Skejtala si! V Žireh?

Seveda, veš koliko ramp in šteng je tam! Do te ravni sicer nisem prišla ampak skejterska scena je bila zelo aktivna.

Še kaj bordaš?

Nekajkrat na zimo.

Kako te je zagrabila strast do kolesarjenje? Praviš, da si začela za sprostitev, ampak zdaj si strah in trepet na vsaki dirki.

Za cestno kolo me je navdušila mami. Ko je kupila specialko, sem bila proti, češ da je to bedno kolo, ker ne moreš voziti po vseh cestah in ker sem mislila da takoj poči guma. Pa še grde so se mi zdele.

Ko sem se enkrat usedla na njeno specialko, pa sem ugotovila, da jaz to enostavno rabim. Na začetku sem vozila sama in po principu »vsak klanec do daske«, s strukturiranimi treningi pa so prišli tudi uspehi.

Od kje izvira tvoja tekmovalnost? Ker si hotela od nekdaj slediti bratu?

Na splošno sem kar tekmovalen človek. Ko si nekaj zadam, vztrajam. Sem zelo trmasta.

Lotiva se prehrane. Marsikdo pred kuhanjem tehta sestavine in preračunava hranilne vrednosti. Naše mame o tem najbrž niso imele pojma, a vseeno nimam občutka, da bi jedli neuravnotežene obroke. Bili smo bolj zdravi in bolj vitki kot otroci 21. stoletja. Kje se je zalomilo?

Včasih je prehrana temeljila na osnovnih in manj predelanih živilih. Jedlo se je, kar je bilo doma. In da si do tega prišel, si moral nekaj narediti, garati. Včasih so bili ljudje že tako bolj aktivni, zdaj pa pretežno sedimo, manj smo aktivni in na trgu je veliko več predelanih živil. Posledično je tudi naša prehrana slabša.

Nisem mislil na stanje pred osemdesetimi leti, drugače je bilo že pred dvajsetimi, tridesetimi leti.

Vseeno. Na trgu je čedalje več predelanih in predpripravljenih živil. Potrošnik želi imeti z živili čim manj dela. Pogrej in pojej.

Kaj je definicija predelanega živila? Že suha salama ni več osnovno živilo.

Ne, seveda ne. Že testenine praktično niso več osnovno živilo. To je pšenica. Čim ima živilo nek dodatek, ni več osnovno.

S prakso se verjetno izostri tudi občutek za količine. Pest tega, ščepec onega … Kako kuhaš ti?

Na začetku sem sestavine tehtala tudi jaz. Ampak potem dobiš občutek. Odmerjam samo še riž ali testenine, ker nočem, da bi skuhala premalo ali da bi ostajalo.

Kadar imamo srečo hoditi v službo, se prehranjujemo v menzah in drugih gostinskih lokalih. Kakšna je na splošno kakovost hrane, mislim na hranilne vrednosti. Je višja cena na splošno povezana z boljšo kakovostjo?

Med seboj se lokali močno razlikujejo, a prehrana večinoma vsebuje veliko več maščob in soli, da bi senzorično čim bolj ugajala gostom.

Kar je mastno in slano, je tudi okusno. Pogosto se ne zavedamo koliko kalorij si nakopljemo že z žlico olja, sirom in smetano. V lokalih s tem ne varčujejo.

Cena je v boljših lokalih pogosto višja, a ni nujno. Kakovosten obrok lahko v Ljubljani stane 10 evrov. Ampak v restavracijah ene od trgovskih verig je mogoče dobiti kakovosten obrok tudi za polovico te cene. Največ je odvisno od naše izbire. Lahko naročiš dunajski zrezek in pomfri ali kakovostno meso z žara in zelenjavo z rižem.

Še vedno marsikdo misli, da je prehrana športnika dolgočasna. Riž, makaroni, pusto mesto. Ni čisto tako, kajne?

Ne. Prehrana športnika res temelji na ogljikovih hidratih in beljakovinah, izogibati pa se je treba veliki količini maščob. Kljub temu lahko jemo izjemno okusno in raznoliko. Veliko jih meni, da se lahko nasitimo samo z rižem in makaroni, a tu so še druga živila, na primer ajdova in prosena kaša, ne smemo pozabiti na krompir, ki je zakon. Športniki imamo tudi srečo, da lahko zaradi velike porabe pojemo več.

Vseeno je z vidika kaloričnosti bolje uživati kuhan krompir v oblicah kot na primer pire krompir, ki pa je toliko slastnejši, kolikor več masla vsebuje.

Pire krompir lahko pripravimo s posnetim mlekom ali pa s smetano in dodamo še tri žlice masla. Dobimo dve popolnoma različni jedi.

Kolikokrat se pregrešiš s čim nezdravim?

Odvisno kako razumemo ta greh. Dostikrat pojem kaj sladkega, a to smiselno vključim v jedilnik, na primer pred ali po težjem treningu. Cvrtje pa mi na primer sploh ni všeč …

Živil sicer ne smemo deliti na zdrave in nezdrave. Vsako živilo je lahko zdravo in koristno, ampak v primernih količinah.

Mnogi imajo navado nekaj zobati, jaz sem pa sposoben požreti celo čokolado naenkrat.

Čokolado ali piškote si privoščim, nimam pa teh napadov, da bi pojedla celo čokolado. Pregrešim se s sladoledom, to je pa res. Poleti vsak dan. Lahko tudi trikrat. Ampak je preostali del prehrane uravnotežen. Če imaš tako visoko porabo, je že težko nadoknaditi izgubljene kalorije. Tudi sicer pojem veliko.

Si dostikrat lačna?

Vedno sem lačna (smeh).

Mnogi pravijo, da je zdrava hrana draga.

Ne, ni nujno. O tem bomo pisali tudi na Rundi.

Je lahko celo obratno, da bolj ko je hrana zdrava, manj je draga?

Lahko. Veliko prihranimo, če imamo vrt in pridelamo sadje in zelenjavo doma. Kilogram jabolk lahko na primer stane tudi dva evra. Smešno je, da je lahko poleti kilogram solate dražji od čevapčičev. Zelenjava je lahko tudi precenjena. Nekatera zelenjava je včasih nesramno drago, še posebej tista z oznako bio ali eko. Če je eko ali bio, še ne pomeni, da je tudi boljša v smislu senzorične ali hranilne kakovosti.

Po drugi strani pa je meso podcenjeno.

Tudi. O mesnopredelovalni industriji bi lahko povedali marsikaj, ampak pustiva zdaj to.

Meso ne vsebuje več samo mesa. Mesnopredelovalna industrija je postala umetnost prodaje vode.

Tvoje diplomsko delo o všečnosti energijskih ploščicah je strašno zanimivo. Preskuševalci so senzorično ocenjevali 21 ploščic in končna ugotovitev je, da so cenejše celo bolj okusne. Še bolj me je presenetilo, da ni slabša niti kakovost sestavin.

Res je. Cenejše ploščice so mlajšim potrošnikom in tudi meni ugajale veliko bolj. V bistvu se nisem ukvarjala s kakovostjo sestavin, ampak s primernostjo sestavin. Cilj je namreč, da ploščice vsebujejo večji delež ogljikovih hidratov in ne preveč maščob. In pokazalo se je, da dražje ploščice ne vsebujejo nič več sladkorja ali več primernih ogljikovih hidratov kot cenejše. V bistvu so lahko cenejši izdelki pogosto še bolj primerni, če vsebujejo tudi fruktozo.

Bi lahko zaključila, da je bolje uživati manj primerne ploščice, ki jih po treh urah vsaj spravimo v želodec kot primernejše, ki se nam upirajo?

Po treh urah je bolje zaužiti vsaj nekaj, kar je sicer manj primerno, kot pa nič.

Predvsem ugotavljam, da se prej ali slej naveličam vsake ploščice. Zagabijo se mi. Kaj med treningom uživaš ti?

Sama s tem nimam večjih težav. Ampak na Kanarskih otokih, kjer sem imela dolgo obdobje daljših treningov, sem jih imela počasi res že dovolj. Tudi zato sem začela izdelovati riževe ploščice, ki so bolj podobne običajni hrani in imaš občutek, da poješ nekaj malo bolj normalnega. Pa tudi ceneje je.

Kako pa je z geli?

Vsebujejo visok delež ogljikovih hidratov in nudijo takojšnjo energijo, pogosto vsebujejo tudi kofein, kar nas še dodatno pospeši. Nekateri jih jemljejo tudi med treningi, če ne morejo uživati trde hrane, sama pa jih uživam samo med dirkami. Med treningi raje pojem (kakšen) gumijast bonbon.

Si kdaj razmišljala, da bi gel pripravila sama?

Ne. Domač gel je res bistveno cenejši, a se mi, po pravici povedano, ne ljubi packati. Težavno je tudi pakiranje. Vemo kaj se zgodi, če se gel razlije v žepu. Vse se lepi …

Stroka že dolgo potrjuje, da je prehrana dovolj športna, če uživamo običajno, zdravo prehrano. Še vedno pa mnogi menijo, da so bolj praktični praški. Recimo regeneracijski napitek ali ploščica za – v narekovajih – takrat, ko nimamo ničesar pri roki. Rekel bi, da se s to trditvijo ne strinjaš.

Dovolj beljakovin ima tudi običajna hrana, na primer skuta, grški jogurt, pusto meso.

Ampak, saj veš, zaključiš trening nekje v Istri in preden boš doma kosila, lahko mineta dve uri.

V torbo lahko daš čokoladno mleko ali jogurt. Čokoladno mleko ima dobro razmerje med ogljikovimi hidrati in beljakovinami in je tudi dober rehidracijski napitek. Ob uživanju uravnotežene in kakovostne prehrane ne rabimo nobenih prehranskih dopolnil, seveda ob predpostavki, da zaužijemo vsega dovolj. Če to ne gre, pridejo v poštev prehranska dopolnila.

Sicer namesto beljakovinskega praška kupimo raje pralni prašek, ta nam bo bolj koristil.

O čem boš pisala na rundi?

Tedensko bom objavljala kuharske recepte, s katerimi bomo ovrgli trditev, da je prehrana kolesarjev dolgočasna in da živimo samo od riža in testenin s paradižnikovo omako. Skrbela bom tudi za drugo prehransko vsebino, kar se mi zdi v teh časih zelo pomembno. Na kupe je tako imenovanih prehranskih svetovalcev, ki pa ponujajo napačne informacije o prehrani. Le čevlje sodi naj kopitar.

Kaj je tvoja sanjska služba?

V bistvu že delam nekaj na tem področju … Blizu mi je prehransko svetovanje športnikom oziroma optimizacija njihove prehrane glede na trenažni proces. Poleg tega pripravljam recepte za Gorenjski glas. Sicer si pa želim sčasoma bolj razširiti na prehransko svetovanje.

Za konec: je dobra kolesarka tudi dobra kuharica?

Če hočeš dobro kolesariti, moraš tudi dobro jesti.

Bi moralo enako veljati tudi za vsakega dobrega kolesarja?

Ne vem … Gregor je dober kolesar, ampak njegove kuharske sposobnosti se končajo pri kosmičih s hladnim mlekom … no, zdaj me je pa slišal, ravnokar se je vrnil domov s kolesa.

Torej imata neko tradicionalno delitev dela in on skrbi za tehniko, ti pa za kuhinjo.

Gregor, a ti skrbiš za tehniko?

Gregor: Kaj pa vem, koles zaenkrat še ne šraufaš sama.

Erika: Zadnjič sem vseeno sama privila menjalnik. Dobro je, da gledam Gregorja, ko šraufa kolesa, da sem vedela kaj je narobe. Preden sva imela servisno stojalo, sem bila ponavadi jaz stojalo za kolo.