Vštric s Tinetom Činčem

Nikoli ne bi uganil, da je vso mladost dirkal s cestnim kolesom. S sosedom Simonom Špilakom je začel v Tropovcih kolesariti že pri štirih ali petih letih ter vztrajal do 18. ali 19. leta, ko si je poiskal delo mehanika v kolesarskih ekipah. Delal je v Nemčiji in Italiji, pol leta tudi za Lampre. Potem je bil leto dni v Združenih državah Amerike mehanik v downhill ekipi. »V New Yorku sem bil seljak,« pravi po prekmursko. Ni dolgo vzdržal v velemestu, kjer je med stolpnicami videl poleti sonce samo pol ure na dan. Vrnil se je in v Ljubljani sedem let šraufal v kolesarski trgovini, zadovoljen je bil, a si je želel ponuditi še nekaj drugačnega, tisto, kar mu je všeč. To pa so bolj butični izdelki in kolesa po meri. Ugotavlja, da je tudi v Sloveniji veliko kupcev, ki si želijo nekaj posebnega. To dobijo od letošnje jeseni v Loose Cycles ob Celovški cesti. Njegova kolesa so brez navlake, a prave, po njegovem okusu zgrajene mojstrovine.

Vemo zakaj singlespeed: ker je manj problemov ...

Danes sem pripeljal kolo s seboj v trgovino, ker moram nekaj pošraufat. Ko gremo na turo, sem edini, ki mu kolo ropota ali nekaj škripa. Vedno si obljubim, da bom to uredil, ampak, ne, nič ne naredim, in ko gremo naslednjič, še vedno škripa. Zame res velja, da je kovačeva kobila vedno bosa.

Mislim pa, da sta bila v gorskem kolesarstvu največja natega v zadnjih tridesetih letih menjalnik in vzmetenje.

Tako daleč bi šel, da bi temu rekel nateg?

Ja. Najboljša pogruntavščina v zadnjih dvajsetih letih pa se mi zdi potopna sedežna opora.

Pa je nimaš.

Ne, ampak to je dobra stvar.

Strinjam se, da amortizerji ne vplivajo bistveno na užitek v kolesarjenju.

Na užitek sploh ne, ampak ljudje smo si različni. Ne razumem pa na primer kombinacije kasete s širokim razponom in največjim zobnikom z 52 zobci ter majhnega sprednjega zobnika z 28-imi. Ne vem kako se pelješ s tem kolesom, ne da bi se prevrnil na eno ali drugo stran. S takim prenosom se pelješ pol kilometra na uro in res ne vem kako tako držiš ravnotežje na klanec.

Enoprestavniki so res super, ampak najprej je treba pokopati cel kup ambicij. Recimo ambicijo po biti čim hitrejši. Ali ambicijo premagati klanec s čim manj napora.

Ni mi do tega, da bi bil hitrejši, v bistvu je to zadnja stvar, ki me zanima na kolesu. Premagovanje vzpona? Tam, na pultu, imam knjigo Fat Tire Flyer, ki jo je napisal Charlie Kelly – z Joem Breezom in Tomom Ritcheyjem eden od treh, ki so si izmislili mountain bike –, in notri piše, da gorsko kolesarska tura ni gorskokolesarska tura, če ne rineš kolesa. Ni me sram in ni mi težko kolesa tiščati ob sebi.

Ne vem zakaj bi te bilo. Sram je lahko kvečjemu tistega, ki ima menjalnik, pa kolo vseeno rine.

No, evo.

Razumeš pa, da so v tekmovalnem svetu ljudje bolj ambiciozni, kot smo mi.

Seveda, to je drug svet in ga razumem ter rad svetujem kolesarjem. Predvsem gorskim kolesarjem. V cestnem kolesarstvu je narejenih že toliko raziskav in razvitih toliko teorij, da je internet preplavljen z informacijami in stranke že točno vedo, kaj želijo potegniti iz svojega kolesa. V gorskem kolesarstvu pa ljudje večkrat iščejo informacije. Nekdo na primer kupi cenejše kolo, potem pa se želi hitreje spuščati, vzpenjati, ustaviti, karkoli pač, in v tem primeru se da marsikaj narediti.

Je delo mehanika v kolesarski ekipi dobra šola za privatni biznis? Tekmovalci znajo biti sitni. Stranke pa tudi.

Da in ne. Šola v profesionalnih ekipah je v redu, če šraufaš kolesa zahtevnim strankam. Ampak teh je malo, poleg tega pa je to najslabši denar, kar ga lahko delaš na servisu. Vložiti je treba veliko dela, ljudje pa niso pripravljeni plačati veliko. Pogosto opazim, večinoma pri cestnih kolesarjih, da pridejo na servis z namišljenimi problemi.

Zgodilo se je že, da sem stranki predlagal, naj gre na kavo in bom vmes uredil zadevo. Niti dotaknil se nisem kolesa in ko se je stranka vrnila, sem jo prosil, da se zapelje en krog in pove, če je kaj bolje. Ko se je vrnil, je rekel, da je bilo vse super.

To zaračunaš (smeh)?

Seveda ne! Predlagam, da poračunava pri naslednjem večjem servisu. Bizarno pa se mi zdi, da je teh namišljenih problemov čedalje več. Ko ni rezultatov, ljudje iščejo krivdo v kolesu. In če se do strank ne vedeš pravilno, je problem še v mehaniku, tako da je treba pri teh zadevah zelo paziti. Je pa zdaj prišlo že tako daleč, da večina teh ljudi popravlja bicikle sama. Kakšnih pet let nazaj, ko so prišli na sceno elektronski menjalniki, je bilo pa ogromno takih problematičnih servisov.

Skratka, začelo se je, ko je postalo kolo bolj zapleten stroj?

Bolj zapleten v narekovajih. Ker so elektronski sitemi enostavnejši kot mehanski.

Hotel sem vprašati, kateri so ti namišljeni problemi.

Prestave. Glasen bicikel. »Nekaj poka.« In preden ugotoviš kaj poka, lahko na biciklu zapraviš 10 minut. Ali do 12 ur.

Koliko namišljenih problemov je pa med tekmovalci? Slišimo, da so nekateri strašno zapleteni ljudje.

O bolj in manj zahtevnih tekmovalcih slišim od drugih kolegov, ampak sam z njimi nikoli nisem imel slabih izkušenj. V Lampreju niti nisem bil glavni mehanik, moje naloge so bile pranje koles, menjava trakov, bovdnov in pletenic, potem pa je šlo kolo še na stojalo glavnega mehanika. Karkoli sem zamenjal, je še enkrat pregledal on, tako da do mene nikoli ni prišla kaka kritika.

No, saj lahko narobe poviješ tudi trak.

Ja, ampak če te kolesar nadere zaradi take zadeve, ima najverjetneje slab dan. To se mi je enkrat zgodilo, ampak se je prišel čez eno uro opravičit. To moraš vzeti v ozir. Razumeš? Profesionalec dva tedna trpi na kolesu, nekaj mu gre narobe in seveda znori. Res pa je tudi, da fantje delajo po 40 tisoč kilometrov letno in opazijo vsako najmanjšo spremembo. Na taki ravni je vse drugače kot pri nas.

Je delo bolj zahtevno v World Tour ali nižje rangirani ekipi?

Ne. Postopek je enak. Bicikli so odlični, novi, delov je na razpolago kolikor hočeš in če neke težave ne identificiraš v petih minutah, pač vse skupaj zamenjaš. Ne moreš komplicirati in profesionalnega kolesarja prositi, da se gre malo zapeljat in preskusit, če deluje. Na kolesarskem servisu je vse skupaj precej bolj zapleteno.

Navsezadnje je precej večji tudi nabor opreme, od različnih proizvajalcev skupin do različnih standardov sredin.

Najbolj ponavadi komplicirajo ljudje, ki kupijo kolo za 500 do 1500 evrov, pričakujejo pa, da bo delovalo kot bicikel za pet tisočakov. Ampak mi nismo čarovniki.

Pa še nekaj: težko je popravljati za tistimi mehaniki, ki nekaj pogledajo na Youtubu, pokvarijo in potem pripeljejo na servis. To je res zajebano delo. Ampak, poglej, drugega ne znam delati, v tem uživam, zato se ne bom pritoževal nad ničemer (potrka po mizi, op. a.).

Kaj je najhujša malomarnost, ki si jo doživel na kakem kolesu?

Moja ali od stranke?

Mislil sem na malomarnosti strank, ampak lahko poveš za oboje.

Na nekem vrhunskem kolesu sem pozabil zategniti fajfo. Moja krivda, ampak, hvala bogu je stranka že na parkirišču ugotovila, da je šla balanca po svoje. To je bilo res slabo … kar se pa tiče malomarnosti strank … nekdo je sedežno oporo pribil v okvir z žebljem.

Ali, pazi ti to! Tip je kupil drago gorsko kolo, sedem tisoč evrov in več, z vilicami Fox Factory. Na Aliexpressu je potem kupil barvne rotorje, dobil pa je tudi neke barvne vijake s prevelikimi glavami. Rotorje je sam zamenjal, ampak ko je zavrtel kolo, so vijaki drsali ob nogo vilic oziroma se kolo ni vrtelo. Tip je šel po fleksarico in v nove vilice za 1500 evrov naredil zarezo. Na kolesu, s katerim se sploh še ni peljal. Potem je prišel v trgovino uveljavljat garancijo.

Zanimiva se mi zdi tudi rešitev pribijanja sedežne opore v okvir z žebljem.

Ja, ja. Ne vem točno kaj je bilo narobe. V glavnem, v okvir je zvrtal luknjo, vstavil cvek, ga na drugi strani podsedežne cevi zapognil in je bilo rešeno.

Dobra je tudi ta: na servis sem dobil mestno kolo, moral sem zamenjati sedež, namestiti nov zvonček, ročke in košarico. Opazil sem, da je pletenici na obeh zavorah držala samo še ena žička. Če bi močno pritisnil, bi jo takoj strgal. Ampak, ne, gospa, ni privolila v menjavo, češ da je ne bomo nategovali, zavore da so bile popravljene že prejšnje leto.

Noro, nisem pričakoval tako hudih stvari. Dobiš raje na stojalo ultralahko, aerodinamično, oh in sploh specialko z notranjo napeljavo, elektronskimi prestavami in tubularji ali enoprestavnika, s katerim ni skoraj nič dela.

Hm, ni toliko odvisno od kolesa, ampak bolj od stranke. Znam se poistovetiti s strankami. Zadnjič sem sestavljal BMC-ja, ki je bil kar problematičen, ima tudi notranjo naplejavo, ampak šraufanje je bilo užitek. Drugače pa je, če vidim, da kolo z nekimi komponentami ne bo delovalo dobro, a stranka pri njih vztraja.

Je težje sestaviti top kolo, kjer denar ni ovira, ali cenejše kolo za dva jurja?

Ni toliko težava v denarju, če mi stranka zaupa. Težje je, če želi določeno komponento, ki presega ceno za okvir določenega budgeta, in mora zato varčevati pri drugih delih. V času koronakrize pa je znanost sestavljati kolo, zato ker je težko dobaviti dele. Tam mi stoji nekaj biciklov, enostavno zato, ker ne dobim komponent, niti v spletnih trgovinah jih ni.

Na specialko se ne usedeš več. Se ti je zamerila?

Zdaj se ne usedem na specialko, ker je nimam. V prihodnosti bom verjetno nekaj nabavil in mogoče niti ne bo gravel kolo, ampak cestno ali allroad kolo. Kljub temu, da prodajam gravel kolesa, se mi zdijo precej neuporabna: ali imam gorsko kolo ali pa specialko z 28-milimetrskimi plašči, s katerimi se lahko vozim kjerkoli.

Nikoli mi pa ni pomembna hitrost in koliko prevozim, ampak samo da se peljem in uživam – tudi če se peljem le ob Savi gor in dol.

In kakšno bo Činčevo cestno kolo?

Titan. Singlespeed.

S karbonskimi obročniki?

Ne. Karbonski obročniki mi ne odgovarjajo, ker se mi zdijo pretrdi. Spet: ne zanime me performans, ampak udobje. In še nekaj: če je feltna višja kot 15 milimetrov, mi specialka ni všeč. Nižji ko je obroč, lepše mi je kolo. Obročnik s kakovostnim aluminijastim obročem, pestom in špicami je lahko odličen.

V vsakem primeru pa bo enoprestavnik.

Nič nimam proti menjalniku, ampak če bi že delal zase, bi bil to singlespeed.