Colin Strickland je šel za nosom in našel srečo

Colin Strickland je zanimiv patron. Zdi se, da se sponzorji nanj lepijo kar sami od sebe. A to ni naključje. Fant je pravzaprav profesionalni kolesar, a mu iz domačega Teksasa ni bilo treba slediti drugim ameriškim profesionalcem, ki se preselijo v Girono ali Monako. Njegovo življenje v domači coni udobja je videti precej bolj sproščeno. V filmu Wahoo Frontiers ga vidimo med drugim igrati kitaro, šraufati motor in predelovati bivalno prikolico. Videti je, da živi sanjsko življenje.

Profesionalec, ki ni nikoli dirkal z elitno licenco

Dirkal je od mladosti, nikdar med elito, kaj šele v Evropi, a na domačih amaterskih dirkah je zmagoval tudi v prvi kategoriji, torej med najboljšimi amaterji, ki vodi na pot profesionalne kariere. Treniral je po službi, ki sploh ni bila slaba. Nasprotno, delal je kot svetovalec na področju okoljske problematike. To obdobje opiše kot prvo, amatersko poglavje njegove kolesarske kariere, ki se je v drugem poglavju nadaljevala z dirkanjem s fiksiji v seriji Red Hook Crit. V ekipi Specialized-Rocket Espresso je dirkal skupaj z Aldom Inom Ilešičem – in zmagoval.

V tretjem poglavju se je leta 2017 srečal z gravlanjem in kmalu ugotovil, da je to prava stvar, lani pa že zmagal na Dirty Kanzi. Premagal je profesionalce World Toura in sledila je ponudba Jonathana Vaughtersa, da se pridruži ekipi EF. Strickland jo je po treznem premisleku … zavrnil. O tem smo že pisali, zdaj pa je svojo odločitev opisal bolj široko.

Življenjski uspeh: ostati v coni udobja

Kak bolj zagnani – v navednicah – trener za življenje bi morda trdil, da Strickland zapravlja svoj talent, s tem da ne izkoristi vsega svojega potenciala. Saj veste, v življenju je treba vsaj poskusiti. Težava je v tem, da na tako visoki ravni uspe le redkim priti na najvišjo stopnico, ostali pa prej ali slej trčijo ob svoje meje. Od pripravljenosti na trčenje je odvisno, kako bodo izšli iz tega položaja.

Na mestu je vprašanje, ali profesionalni kolesar ekipe World Toura živi sanjsko življenje. Gotovo, če ga primerjamo s slabo ali sploh ne plačanim kolesarjem kontinentalne ekipe, ki se po dirki preoblači, sedeč na robu prtljažnika spremljevalnega avtomobila. Tarnanja je na najvišji ravni vendarle več, kot bi pričakoval kolesarski navdušenec, ki s svojo bedno mezdo komaj spacka dovolj denarja za še zdaleč ne sanjsko specialko in popoldne komaj najde uro časa za kolesarjenje.

A v svetu vrhunskega športa, kjer vsako leto dirka le nekaj sto najboljših, so pritiski vsekakor enormni, o čemer je pisal tudi Peter Stetina. S pritiski se verjetno laže spopade 20-letnik, ki nima česa izgubiti, kot pa 32-letni Colin Strickland, ki si je že ustvaril svojo cono udobja in zrelo ugotovil, da več pravzaprav ne potrebuje.

Ameriške sanje niso za sanjače

Colin Strickland v predmestju Austina – ki mu napovedujejo, da bo postal središče nove Silicijeve doline – živi ameriške sanje. Skoraj gotovo ne trenira nič manj trdo kot profesionalci v Evropi. Vendar pa se nihče ne vtika v njegov jedilnik, pozimi mu ni treba na ekipnih pripravah gniti v tistem zakotnem hotelu pod Teidejem, konec sezona nadaljnja usoda ni v rokah zvez in poznanstev njegovega agenta, dirka pa toliko, kot sam hoče.

Človek nima niti svoje spletne strani!

Pri njegovem uspehu mu je gotovo v pomoč, da živi v Ameriki, nedvomno deželi priložnosti – za tiste, ki so pripravljeni garati. Za to, da lahko živi ameriške sanje, mora biti vseeno najboljši.

Ciniki bi odmahnili, da je le najboljši na vasi ali pa v disciplini, kjer premaguje kvečjemu tiste, ki niso dovolj dobri za zmage v World Touru. Ampak, ali je treba biti za srečo najboljši na svetu? Verjetno ni treba biti niti najboljši na vasi. Colin Strickland je sicer najboljši, a lahko razumemo, da nikoli ni dirkal za rezultate. Šel je za nosom v iskanju sreče, kot pravi v precej navdihujočem filmu, s trdim delom pa so prišli uspehi.

Njegovo sporočilo je dober zaključek ob novem letu in obenem izhodišče, kako se lotiti prihodnosti.