Peter Stetina o treningu profesionalnega gravlerja

Če se Mark Cavendish pri 35 letih ne more sprijazniti z dejstvom, da je čas za upokojitev, pa je Peter Stetina po desetih sezonah v World Touru rekel ne profesionalnemu cestnemu kolesarstvu že pri 32 letih. Naveličal se je življenja v Evropi in na poti ter se podal na samostojno profesionalno gravlersko pot, tako kot Ian Boswell in že pred leti Ted King. Prvo sezono mu je pokvaril koronavirus, a s kozarcem piva IPA v roki je za Velonews ugotovil, da je na samostojni poti letos užival bolj kot prej v vsem udobju, ki ga nudi udobje znotraj profesionalne ekipe.

Tisoč ur gravlanja

Kdor je menil, da se fantje z asfalta umikajo na makadam zato, ker se jim ne ljubi trenirati, je močno podcenjeval miselnost profesionalnih kolesarjev. Kdor pride do ravni svetovne serije, je garač po naravi in če se ni upokojil, ampak samo spremenil tekmovalno okolje, doma gotovo ne bo lenaril. To je pokazala tudi Stetinova primerjava treninga od novembra do novembra v sezonah 2019 in 2020. Koliko torej prevozi profesionalni gravler?

26 tisoč kilometrov.

Prevozil je sicer dvajset odstotkov manj kilometrov kot lani, toda cestno kolesarjenje je precej hitrejši šport, še posebej na dirkah. Časovno je na kolesu sedel skoraj enako dolgo kot lani: v sezoni 2020 kar 1001 uro, torej samo 76 manj kot prejšnje leto. Če je prevozil 20 odstotkov manj kilometrov, pa je bil njegov skupni TSS letos samo za 8 odstotkov nižji kot lani.

Da, gravlanje je uživaška rekreacija, a tudi preklemansko težak šport.

Manj dirkanja, več treninga

Seveda pa je precej manj dirkal. V svoji zadnji profesionalni cestni sezoni je bil med bolj zaposlenimi: dirkati je začel že januarja na Dirki po Avstraliji, ob koncu kariere pa ga je oktobra ekipa Trek-Segafredo nagradila še s potjo na Dirko po Gvangšiju. Vsega skupaj je štartal 83-krat.

Letos je načrtoval nastop na 19 dirkah, torej bi tekmoval krepko več kot dvajset dni. Zaradi covida-19 je slednjič dirkal samo šestkrat, štirikrat pa se je lotil izboljševanja rekordov na določenih trasah. Če bi lahko izpolnil zadani načrt treninga, pa Stetina ocenjuje, da bi se po času na kolesu približal sezoni 2019.

V povprečju je delal daljše treninge. Gravlerske dirke, na katere je ciljal Stetina, trajajo okoli šest ur, torej poldrugo uro več kot etapa na cestni dirki. Zato so bili daljši tudi njegovi treningi. Če je bil običajen trening v sezoni 2019 dolg štiri ure, je letos trajal pet ur.

Primerjal je tudi način dirkanja na cesti in makadamu. Podatki o naporu na gravlerskih dirk tako spominjajo na podatke z etap na cestnih dirkah, kjer je bil v begu. Na gravlerskih dirkah ni taktičnega čakanja, ker je ekipni kolega bodisi v ubežni skupini bodisi v glavnini, ampak vsi sodelujejo enako, tudi pet ur in več. In za ta način dirkanja je moral trenirati drugače kot v preteklosti. Beri: manj intervalov, več vzdržljivostnih voženj v visokem tempu. Ob tem je shujšal, njegov laktatni prag pa naj bi ostal enak. Ni več tako hiter, je pa hitrejši na daljših vzponih.

Ko je oktobra izboljševal rekord na trasi White Rim, sicer ni uporabljal merilnika moči, vendar trdi, da je bila to glede na podatke o srčnem utripu ena najmočnejših predstav v njegovi karieri. Po tem dnevu je menda trajalo več tednov, da je prišel k sebi, in enako je bilo po dirki The Mid South, ki jo je končal na četrtem mestu. Po enodnevnih naporih po njegovem ni bil še nikoli tako razbit kot letos.

Sproščen kolesar je dober kolesar

Kot zasebnik ima seveda precej več dela s promocijo svojega dela in dogovarjanjem s sponzorji, tako da po treningu ure in ure presedi za računalnikom. S tega vidika je njegovo življenje napornejše, a obenem manj stresno kot lov za novo profesionalno pogodbo, krmarjenje znotraj ekipne politike in prebolevanje jet laga. Tako je ugotovil podobno kot marsikdo, ki stavi na sproščenost in svežino: s tem ko se je manj grizel zaradi teže, je celo shujšal, in to kljub temu, da je užival v pitju piva.

Vendar pa je tudi res, da poznamo malo takih, ki v sezoni presedijo na kolesu 1000 ur.