Najboljše brade v pelotonu

Brade so zavzele moški svet, a v profesionalnem kolesarstvu se nekako ne primejo, čeprav je bilo že dokazano, da ne vplivajo bistveno na aerodinamiko. Obrnili smo splet in preverili kdo se z brado ponaša v sezoni 2019.

Ko srečate bradatega kolesarja, ga ne sprašujte o aerodinamiki. Ni smešno. To ga sprašujejo še bolj pogosto, kot laiki sprašujejo kolesarje o impotenci. Vseeno pa so obrazi profesionalnih kolesarjev le redko dosti bolj kosmati od njihovih nog. Ampak: »Vsak moški je videti bolje z brado.« Ne, to ni izjava avtorja tega prispevka, ki je slučajno tudi bradat, temveč najopaznejšega ambasadorja bradačev med kolesarji Simona Geschkeja v intervjuju za Rouleour.

So bradači počasnejši? Niti ne.

Ob vplivu na hitrost kolesarje najbolj skrbi še higiena. Najprej aerodinamika. Vpliv brade je dokazano zanemarljiv. Po ocenah iz vetrovnika naj bi pri izhodiščni moči 300 vatov pri hitrosti 40 kilometrov na uro prihranili le 0,25 vata. Za primerjavo: neobrite noge dodajo kar 11 vatov, podsedežna torbica pol vata, aerodinamične prevleke na čevljih pa 1,4 vata. Da je vpliv brade na aerodinamiko zanemarljiv, so že pred leti dokazali v Specializedovem vetrovniku. Na 40 kilometrih je razlika manj kot sekundo.

Če ste izčrpali prav vse rezerve, se torej morda splača obriti, kar je storil tudi Bradley Wiggins, preden je naskočil svetovni rekord v vožnji na eno uro. No, na Touru je zmagal golobrad, takrat se je ponašal z odličnimi zalizci.

Higiena?

Vzdrževanje urejene brade ni težava v civilnem življenju, če seveda zanjo redno skrbimo … in če pazimo, ko jemo kruh z medom ali hamburgerje. In pozimi, ko se moramo nekako znebiti izcedka iz nosu. S tega vidika je higiena med kolesarjenjem precej večji izziv, kar je leta 2017 zmotilo Walterja Planckaerta, šefa belgijske ekipe Sport Vlaanderen-Baloise.

Zmagovalec Dirke po Flandriji, Amstel Gold Race, E3 Prijs Vlaanderen, etape Toura in dvakrat dirke Kuurne–Bruselj–Kuurne je kolesarjem brade prepovedal. Ne zaradi drobnih izboljšav v aerodinamiki, ampak zaradi videza. Za Het Nieuwsblad je neposredno napisal: »Smo kolesarska ekipa, v kateri dirkajo kolesarji, ne motokrosisti ali ragbisti. Smrkelj in ostanki hrane v kolesarjevi bradi sredi dirke, to je grdo.«

Da je lahko stiskanje gelov problematično, je potrdil tudi Simon Geschke. A ob njegovi etapni zmagi na Touru leta 2017 ni bilo videti, da bi imel brado zlepljeno … kvečjemu bi si lahko za slavje v cilju zapel dres.

Kralj med bradači: Sean Eadie

Legendarni avstralski pistaš je brado nosil že sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja, torej davno preden je postala moderna. Svetovni prvak v šprintu leta 2002 je vzbujal strahospoštovanje že s postavo, pri višini 183 centimetrov je tehtal skoraj 100 kilogramov, še večji pa je bil videti zaradi košate, črne brade.

Slog je menjal pogosto in v mastno zapisanem intervjuju za PEZ Cycling News leta 2004 ni izključil možnosti, da bi se nekoč na dirkališču pojavil z brki, kakršne so nosili pornozvezdniki v zlatem obdobju tega žanra: »Vsaki dve leti si omislim nekaj novega, zato obstaja ta možnost. Všeč mi je videz porno zvezdnika, imam očala, bi pa morda moral delati na drugih vidikih moje osebnosti in nastopa. Vendar sem pripravljen skleniti ta kompromis.«

Med zmagovalci tritedenskih dirk je brado nosil Marco Pantani. Chris Horner se je ni sramoval že na začetku tisočletja, a je na Vuelti zmagal obrit. Občasno je imel brado tudi Wigginsov klubski kolega v ekipi Sky Bernhard Eisel, v zadnjih letih šef neformalni pelotona in vodja avtobusa na gorskih etapah, ki pa se je lani upokojil. Eno boljših brad je imel tudi Luca Paolini, ki ga je iz pelotona žal odnesla (so)odvisnost od uspavalnih tablet in kokaina.

Tu je še Dan Craven, bradač iz Namibije, ki ga ne najdemo več na seznamu profesionalnih kolesarjev, a še vedno dirka v Afriki. Lani je bil celo drugi na namibijskem državnem prvenstvu. Tudi on si je brado pred časom obril, obdržal pa je brke.

Brade leta 2020

Skrben pregled zasedb ekip WorldTeam in ProTeam je pokazal, da se marsikdo ne brije redno, pravih brad pa je bolj malo. V vsaki ekipi je kakšna, razen seveda v Planckaertovi Sport Vlaanderen-Baloise. Več bi pričakovali od EF Education First, ki stavi na vsestranskost. Med njimi je še najbolj impozanten Avstralec Mitchell Docker, ki slovi, ne le po brkih, ampak čisto pravi bundesligi. In še to si je med Tour Down Under požrtvovalno obril za dober namen. Do konca sezone bo že dobri, stari Mitch.

Z brado se je letos na sceni pojavil tudi Victor Campenaerts in težko bi kdo trdil, da je videti slabše kot lani. Po svetovnem rekordu na eno uro v prejšnji sezoni z dvema zmagama ni potrdil vsega potenciala, letos pa po zamenjavi ekipe in imidža leti. Med opaznejšimi bradači je letos tudi Ian Stannard in seveda Quinn Simmons. Ameriški čudežni deček je z brado zmagoval že v mladinski kategoriji, po neposrednem vstopu na raven World Toura pa jo je obdržal. Za uradno ekipno fotografiranje si jo je sicer precej pristrigel, a na zadnjih dirkah in pred začetkom belgijskih klasik že kaže svojo rokersko podobo.

Več bradačev pa v spodnji galeriji …

 

Gravlerska scena je zabavnejša

Precej bolj sproščeno vzdušje vlada na gravlerski sceni, kjer se zdi, da je brada ena od mnogih stvari, ki se zdijo udeležencem dirk precej bolj pomembne od rezultata. Toda med najboljšimi najdemo le peščico s poraščenimi obrazi. Peter Stetina ima čedne brke, ki jih nosi že dolgo.
Za svoj logotip pa jih je uporabil tudi vsestranski Payson McElveen – ki ima v bistvu porno brke, kakršne si je želel Eadie.

Dan Krauss/Red Bull Content Pool

Komentarji

Najbolj všečkan komentar

Foter
28. 2. 2020 09:12

Aha, brez brade je po ravnem toliko hitreje, kot z lažjim nosilcem bidona v hrib?

Več (+1)

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.