The Alt Tour: Ko se loti ultrakolesarstva profesionalec

Ljubitelj kolesarstva ni mogel zgrešiti novice o malo ekscentričnem Avstralcu Lachlanu Mortonu, ki profesionalno kariero v ekipi svetovne serije združuje z dirkanjem na gravlerskih in gorskokolesarskih dirkah, mimogrede zruši svetovni rekord v everestingu. Njegova profesionalna kariera je povprečna, ampak človek se zabava in letos je prvič v življenju prevozil Tour … malo drugače. V 13-letni karieri še nikoli ni nastopil na Dirki po Franciji in tokrat so mu jo pri EF Ecucation-Nippo priredili po svoje.

Bikepacking? Ultramaratonsko kolesarjenje? Dirka?

Pravzaprav vse to. V 18 dneh je z vso opremo prevozil 5.510 kilometrov in 65.500 metrov višinske razlike, za kar mu je zadostovalo 220 ur na kolesu. Na dan je torej v povprečju prevozil dobrih 300 kilometrov, več kot 3.600 metrov višinske razlike in bil za to vsak dan na sedežu več kot dvanajst ur.

V Brestu je štartal takoj za pelotonom Dirke po Franciji, jih že konec prvega dne prehitel in se oddaljeval, saj je kolesaril vsak dan in vsak dan več, s tem da je imel s seboj opremo za kampiranje, za vse je poskrbel sam in – ključno – prekolesaril je tudi vse transferje, ki so jih profesionalci opravili z avtobusi oziroma ga še bodo z letalom do Pariza. Seveda je čisto na koncu, v zgodnji jutranjih urah, potem ko je v zadnji etapi vozil vso noč, Morton krožil po Elizejskih poljanah.

Tako je čez Francijo na Cannondalovem SuperSix EVO Hi-Mod s torbami za bikepacking drvel profesionalec v rožnatem dresu in obut v sandale, ker ga je zaradi šprinteric začelo bolet koleno. Profesionalec. Hipi. V obutvi, s kakršno je pred dva tisoč leti oznanjal novo vero Jezus Kristus (je pa res, da so Mortona med potjo opremili s karbonskimi vložki).

Mimogrede so naredili še nekaj dobrega: za neprofitno dobrodelno organizacijo World Bicycle Relief, ki oskrbuje s kolesi ljudi, ki jih nujno potrebujejo, so med njegovim podvigom zbrali več kot 400 tisoč evrov, ki jih bodo razdelili 3000 ljudem. Ob tem pa sta Rapha in EF Education-Nippo podarila po 500 koles. Tistim, ki jih potrebujejo bolj, kot mi.

Pomlajeno kolesarstvo je bolj igrivo

Profesionalno kolesarstvo se spreminja – bolj zabavno je in kljub znanstvenemu pristopu, ki ubija romantiko, po svoje tudi bolj sproščeno. Spomnim se še časov smrtno resnih obrazov, kot da je profesionalizem na najvišji ravni zares enako zagoneten kot na primer kmetovanje ali rudarjenje ter drugi poklici, ki so jim lahko fantje ubežali z uspešno kolesarsko kariero.

Mladi, neobremenjeni fantje zdaj res dajejo vtis, da v tem športu uživajo. Šport se je pomladil. Ne časti se več toliko trpljenja. Morda dajejo profesionalci vtis robotov, a družabna omrežja razkrivajo, da so sproščeni, mogoče celo malo otročji. Šport je navsezadnje igra. Zakaj pa ne bi v gorski etapi pripravili neuradnega tekmovanja v vožnji po zadnjem kolesu?

EF Education-Nippo je resna ekipa, ki pa z alternativnim programom širi svojo prepoznavnost tudi v okoljih, kjer se jim zdi cestno kolesarstvo … no, brezveze. Tudi pri Jumbo-Vismi, Alpecin-Fenixu in celo Ineos Grenadiers razumejo, da je dobro pustiti kolesarjem nekaj svobode in obenem pokazati sponzorske napise tudi v drugih disciplinah. Eddy Merckx se sicer pritožuje, da je odstop z dirke slab za kolesarstvo … Merckx je stari mož. Mathieu van der Poel pa je naredil za kolesarstvo ogromno. Odkar zmaguje v olimpijskem krosu, ljubitelji cestnega kolesarstva spremljajo tudi gorsko. In obratno.

Fant, ki zasije izven pelotona

Lachlan Morton, ki sicer ima pet zmag z Dirke po Utahu, sicer pa niti ene izven Združenih držav Amerike, je seveda čisto drugačen patron. Na cestnih dirkah ga skoraj ne opazimo in resnici na ljubo dirka bolj malo. Za sponzorje je dosti bolj koristen, če mimogrede nastopi še na Dirty Kanzi, Leadvillu 100 in na drugih gravel ali gorskokolesarskih dirkah, za katere morda še niste slišali, v Ameriki pa so velik hit.

Tako kot je bila velik hit njegova mala dirka okoli Francije. V času vseh vrst težko merljivih dosežkov in rekordov brez vrednosti ni pravzaprav naredil ničesar posebnega, razen, da je bil s povprečno hitrostjo več kot 25 kilometrov na uro preklemansko hiter. Dajte mi mesec dni časa in plačo, pa bom tole prevozil tudi jaz … seveda pa jaz nikogar ne zanimam. Zanimivo je, ko se tega loti profesionalec, eden tistih, ki jih ima javnost za zadrgnjence, ki preštevajo kalorije in se bašejo z rižem, a je to stereotip, ki običajno bolj velja za amaterje.

Kaj je bolj pravo kolesarstvo?

Po spletnih vogalih sem ob njegovi avanturi prebiral mnenja o tem, kaj je pravo kolesarstvo. Kot da je mogoče definirati nekaj, kar je lahko način mobilnosti, rekreacije, zaslužka, popotovanja in še česa.

Je bolj pravo profesionalno kolesarstvo, kjer se dejansko prešteva kalorije, taktizira, menja tubularje za vsak slučaj že davno preden bi bilo nujno, onesnažuje z nekaj sto vozili v karavani. Je dosežek le tisto, kar je zapisano na ProCyclingStats?

Ali je bolj pravi kolesar tisti, ki v razrezanih sandalih in s škripajočo sredino klati kilometre po Franciji, pri tem pa se zanaša bolj ali manj samo nase in je pravzaprav junak samo toliko kot vsak, ki bi storil v prostem času enako, kar tako, za zabavo.

Oboje je OK! Dopolnjuje se.

Brez profesionalnega kolesarstva ne bi bilo Lachlana Mortona.

Bi pa bilo profesionalno kolesarstvo, tudi če Lachlan Morton ne bi obstajal.

Vendar bi bilo precej bolj dolgočasno.

Mislim, da bi se morali vsi malo bolj zgledovat po Lachlanu.