Deceuninck-Quick Step ekološko

Potovanja po vsem svetu, motorizirano spremstvo na dirkah, na tisoče bidonov, strgani dresi iz sintetičnih materialov in tone ostalega potrošnega materiala. Ste se kdaj vprašali o ekološki vzdržnosti profesionalnega kolesarstva, športa, ki pravzaprav promovira ekološki način transporta? Ekipa Deceuninck-Quick Step se bo trudila izboljšati svoje poslovanje, pri čemer želijo postati ogljično nevtralna ekipa.

Kakšno ceno plača okolje za vsako kolesarsko sezono?

Pri Deceuninck-Quick Stepu so izračunali, da so lani pridelali 1288 ton ogljikovega dioksida, toliko kot 539 povratnih letov od Bruslja do New Yorka oziroma toliko, kot če bi z avtom 179-krat obkrožili svet. Takšno količino ogljikovega dioksida porabi letno gozd s površino 3099 nogometnih igrišč, torej približno štiri krat pet kilometrov velik gozd, ki bi ga s kolesom obkrožili v tri četrt ure.

Sezona je čedalje daljša, dirke pa razporejene po vsem svetu, kar zaradi dolgih poti še povečuje ogljični odtis. Osebje Deceuninck-Quick Stepa je v 272 tekmovalnih dneh na 79 dirkah v 20 državah – na vseh petih naseljenih celinah – skupaj prevozili 325.000 kilometrov. Deceuninck-Quick Step, ki je lani zaposloval 27 kolesarjev, na leto porabi kar 27.000 bidonov, 750 majic, 2.500 čepic, 180 čelad, 280 koles in dodatnih 600 verig, 300 kompletov komponent in 400 obročnikov.

Devet ukrepov za boljši svet

Če te številke pomnožimo z 18, kolikor je bilo lani ekip svetovne serije, ter dodamo še ženske in ekipe nižjih ravni, pridemo do norih številk, sploh če upoštevamo vse, od ustekleničene vode in embalaž energijskih ploščic ali gelov pa do enormnih količin hrane, ki jih zaužijejo profesionalni kolesarji med etapnimi dirkami, in bržkone niso bile pridelane zelo ekološko. Že res, da so bidoni iz biorazgradljivih materialov, da jih ni več dovoljeno odmetavati vsepovsod in da večina konča pri navijačih … a ob tem se moramo vprašati o ekološki vzdržnosti proizvodnje in transporta. Težko je verjeti, da bi kolesarski ekipi uspelo vsako leto zasaditi tako velik gozd. Ali pač?

Cinizem gor ali dol, najuspešnejša kolesarska ekipa se vsaj trudi, a ob naštevanju ukrepov vseeno ne moremo brez privzdigovanja obrvi. Na seznamu ukrepov v devetih točkah tako nekatere stvari ponovijo z drugačnimi besedami. Poleg tega, da bodo porabili manj plastike, več ločevali in reciklirali ter zmanjševali porabo energije na sedežu ekipe (ugašanje luči, računalnikov …?), bodo ekološko izobraževali in osveščali osebje, kolesarje, poslovne partnerje in javnost ter promovirali prodajo recikliranih proizvodov preko ekipne digitalne platforme.

Bolj simpatično se sliši, da bodo javnost spodbujali k uporabi kolesa tudi za vsakodnevne potrebe, kar na splošno pogrešamo. Noro je, da se več ur na dan s kolesi rekreiramo, medtem ko za dnevne opravke uporabljamo avtomobile.

Volčje krdelo dirka za volkove

S projektom #itsstartswithus pa bo ekipa to sezono okolju tudi nekaj vrnila. V Ugandi bodo pripomogli k izgradnji varne vodovodne infrastrukture, kar naj bi prispevalo k ohranjanju gozdov. V regiji Kaliro se namreč velik delež prebivalcev z vodo oskrbuje prek vrtin, od koder jo vozijo s težkimi tovornjaki. To vodo morajo prekuhavati, transport in gretje pa prispevata k defosterizaciji.

Drugi del projekta bodo izpeljali v sodelovanju z belgijsko okoljsko organizacijo CO2logic in Regijskim centrom za gozdne posesti, ki skrbi za gozdove v okolici kultnega Mont Ventouxa. Dirka po Franciji letos sicer ne bo vodila na Plešasto goro, a njena okolica je tesno povezana z Volčjim krdelom, saj obsežni gozdovi pod njo slovijo kot naravni habitat velike populacije volkov.

Na internetu nisem zasledil poročil o težavah s temi čudovitimi zvermi, kakršne naj bi imeli prejšnje leto v Sloveniji. Sem pa našel poročilo o treh kolesarjih, ki se so lani na Mont Ventoux za dobrodelne namene povzpeli kar šestkrat zaporedoma. Med prvim spustom so se skoraj zaleteli v volkova, ki gotovo nista pričakovala treh izstrelkov, ki so se v trdi temi spuščali z gore.

Karavana gre dalje … še večja

Trud je vsekakor vreden pohvale, toda verjetno bo treba storiti še veliko več. Podaljševanje tekmovalnega kolesarja gotovo ne prispeva k zmanjšanju obsega potovanj, prav tako ne dolgi transferji med etapami, ki so seveda v funkciji čim boljšega zaslužka. Osebno me čudi, da ekipe in organizatorji dirk še vedno uporabljajo večinoma vozila z motorji na notranje izgorevanje, ki izpušne pline in trdne delce PM10 odvajajo pod nosove kolesarjev in navijačev ob cesti. O tem Deceuninck-Quick Step ni rekel nobene besede. Karavane spremljevalnih vozil so na dirkah čedalje večje in ob tem je varčevanje s papirjem kot slaba šala.