Gravlanje s cestnimi kolesi?

Ekipa Old Man Winter je letos razpisala koronske tekaške tekme in kolesarske dirke, na katerih od 6. do 14. februarja dirka ali teče vsak posebej, ne nujno solo. Štiri sporočila so bila dovolj, da sta se Lachlan Morton in Alex Howes (EF Education-Nippo) dogovorila za udeležbo. V četrtek je Morton poslal Howesu vprašanje, če je konec tedna prost. Državni prvak ZDA mu je odgovoril z dvignjenim palcem. Na vprašanje, če bi šel z njim dirkat v soboto zjutraj, je dobil še en dvignjen palec. In to je bilo bolj ali manj to.

150 minut za 100 kilometrov

Čas se je merilo na dveh segmentih v skupni dolžini okoli 100 kilometrov in na obeh sta Howes in Morton doslej daleč najboljša, za izboljšanje rezultata pa imajo tekmeci čas še do Valentinovega. Težka bo … kot sta priznala, sta šla namreč od štarta do cilja na polno in ob tem do dna izpraznila svoja rezervoarja, tako da sta zadnjih deset kilometrov prevozila na hlape. Oba sta imela v plaščih previsok tlak, Lachlan Morton pa se je po poti tudi zvrnil.

Trasa na obronkih Skalnega gorovja je bila sicer le del njunega peturnega treninga, na katerem sta prevozila 150 kilometrov (Lachlan Morton in Alex Howes)

Na koncu je Strava zabeležila Mortonu (2:29:57) tri sekunde boljši čas kot Howesu (2:30:00), 46-letni veteran Jonathan Cavner, ki je traso sicer prevozil dvakrat, zaostaja na tretjem mestu dobrih devet minut. Tudi on je dirkal v paru, a njegov partner Nick Gould zaostaja še dobro minuto več.

Topstone je ostal v garaži

Če gravelerski svet orgazmira ob gorskokolesarskih geometrijah, smešno širokih, zvonastih ali celo ravnih krmilih, plaščih širine, ki jo je bolje meriti v palci, kot milimetrih, potopnih sedežnih oporah in vzmetenju, sta Howes in Morton napadla makadamsko traso z zasneženimi odseki kar na modelih SuperSix Evo.

Verjetno tudi Howes, gotovo pa Morton, ima doma gravel specialista Topstone, ki je na voljo tudi v kvazi polnovzmeteni različici Topstone Carbon Lefty, a oba se rada po makadamu zapeljeta kar s cestnima specialkama, s kakršnima naj bi letos dirkala tudi na dirki Strade Bianche. Zamenjala sta samo plašče.

Gume za odpad

Lachlan Morton vozi trening kolo z opremo Dura Ace Di2 z nekoliko lažjimi prenosi. Ima sicer klasično gonilko 53/39, a nekoliko večji Ultegrin zadnji verižnik z razponom 11-32. Ali potrebuje široko krmilo? Ne. Vision Metron 5D je širok 40 centimetrov, res pa je za profesionalnega kolesarja opora kratka, komaj 100 milimetrov.

Oba sta potarnala samo zaradi previsokega tlaka. SuperSix Evo je konstruiran za plašče do širine 30 milimetrov, a je dovolj prostora za 33-milimetrske Vittoria Terreno Dry. To je različica za ciklokros, ki je sicer na voljo še v gravlerskih 35-milimetrski in 38-milimetrski varianti ter v dimenzijah 650 × 47c.

Obročniki Vision Trimax 30 KB – aluminijasti! – sicer omogočajo predelavo v tubeless, a se je fanta nista lotila. Zaradi tega je Morton za vsak slučaj vozil s tlakom okoli 4 bare. To je bilo, kot je priznal sam, preveč. Kot kažejo njegove fotografije, je njegova tekmovalna guma odslužila svoje že pred nekaj sto kilometri, a je kljub temu ocenil, da so delovale dobro na večini podlag.

Cestna kolesa so trpežne živali

Ko mi profesionalci razlagajo kje se vozijo s svojimi trening kolesi na 25 ali 28-milimetrskih plaščih, me zaboli najprej glava, potem pa še vse kosti. Z Rakitne in pod Krimom do Gornjega Iga? Tam cesta resda ni popolnoma slaba, ampak sam se s cestnim kolesom za deset jurjev tega ne bi šel. Spomnim se tudi, kako sva z enim od slovenskih profesionalcev pred leti z asfalta priletela na gradbišče – ustrezno priviti vijaki, ki držijo krmilo na opori, te sile niso vzdržali in ob epskem poku ker krmilo popustilo, tako da sem do doma visel daleč naprej, fant pa je po tistem gramozu še naprej tlačil pedala s 500 vati.

Za kolesa velja enako kot za avtomobile: po makadamu divjamo samo s službenimi.

Gravel kolesa postajajo po eni strani res sila udobne križarke, na katerih bi kar dobro opravili tudi s tereni na gorskokolesarskih maratonih. Tekmovalno nastrojeni so pogrešali agresivnejše geometrije, ki so večinoma prilagojene bolj izletniškemu tipu gravlanja. Z razvojem tekmovalne scene pa se tudi to spreminja in mnogi proizvajalci obljubljajo, da se gravel kolesa, zasnovana za obročnike 650b, znajdejo s cestnimi dimenzijami obročnikov na cesti enako dobro kot tekmovalna cestna kolesa.

Ali torej potrebujemo gravel kolesa?

Dobra stabilnost na okvirju s smešno dolgimi obverižnimi cevmi je super stvar za večino kolesarjev, ki si želijo tudi visok položaj za krmilom. A na račun tega trpi odzivnost in ko na brutalno strmem makadamskem vzponu ne gre drugače kot stoje, si zadnjega kolesa ne želite tam zadaj nekje, daleč za zadnjico.

Dejstvo pa je, da so 33-milimetrski plašči za resno gravlanje preozki, četudi jih predelamo na sistem brez zračnice. Sicer so povsem dovolj široki za zlikane makadame, a teh je približno toliko, kot dobrih asfaltiranih cest. Bolj malo. In drugič, s cestnimi prestavnimi razmerji običajen kolesar na slovenskih gozdnih cestah ne bo prišel zelo daleč.

Slovenija ni Amerika, kjer so malo prometne ceste pogosto makadamske zato, ker so enostavno predolge, da bi se jih splačalo asfaltirati. So pa odlično vzdrževane in v Združenih državah Amerike smo se po njih zlahka vozili na 26-milimetrskih plaščih. Mimogrede, Jonathan Cavner in Nick Gould sta prevozila Old Winter Rally na kolesih s podaljški na krmilu. V Sloveniji ne poznam dobrega, več kot dva kilometra dolgega makadama, na katerem bi se lahko zleknil. In ne znam si predstavljati, da bi lahko nekje v Sloveniji tudi asa, kakršna sta Morton in Howes, razvila na 100 kilometrih makadama povprečno hitrost 40 kilometrov na uro.