Dogs Gravel Days: Pasji dan brez pasjega trpljenja

Naj bo pandemija ali ne, še četrto leto zapored mi je kljub seriji odpovedi prireditev uspelo dirkati vsaj enkrat v sezoni. Lahko bi šel na izlet, a sem raje norel in pridelal dva defekta.

Nik Velikonja

Nerad priznam, da sem preklinjal, ko so Dešflešovci tik pred zdajci prestavili Pasje dneve na Lokvah zaradi nečesa tako banalnega, kot je bila napoved sodnega dne z nevihtami in točo. S tekmovalno miselnostjo preparirana tekmovalna duša v meni še vedno funkcionira v skladu s principom dirka bo potekala v vsakem vremenu. Po drugi strani z veseljem priznam, da je bila odločitev pravilna. Bedakom, ki dirkamo v vsakem vremenu, je za vreme seveda vseeno, toda večina je normalna in med gravlanjem dejansko uživajo, tudi če je v igri kišta piva. Zanjo tako ali tako nisem imel možnosti, zagnal sem se pa vseeno, kot da bo v cilju session ipe zmanjkalo.

Na koncu sveta je OK

Kaj podariti za rojstni dan očetu, ki ima skoraj vse, ne da bi zapravil celo premoženje? Bum! Tu je kategorija e-bike. Pravzaprav sem ga povabil na kolesarjenje, pivo in kosilo, pa še majico je dobil in jaz prevoz v Lokve, ki so tam nekje v bližini konca sveta. In koncu sveta je lepo.

Pričakoval sem vaško prireditev, kot so jih organizirali naši dedje, a v modernejši izvedbi, torej z manj harmonike. Ampak tam, sredi Trnovske planote, kamor bi zlahka prišel na dopust za teden dni, naju je presenetila organizacija na ravni, kaj vem, smučarskih poletov v Planici, vsaj če bi sklepal po številu redarjev, ki so usmerjali promet na parkirišče. Vse lepo obdano s trakovi in v skladu z ukrepi covid-19 pa seveda brez harmonike. Polko imam sicer rad in že skoraj perverzno bolj uživam v butastih besedilih, ki jo včasih spremljajo, ni pa najbolj primerna za dvig gravlerskega razpoloženja. Braco pravi, da je tudi gravlanje kot jazz, jaz pa pravim, da je gravlanje bolj kot reaggae.

Nik Velikonja

Solo

Slišal sem o pivskih nagradah pa tudi kategorije so razpisali, vendar še zjutraj nisem imel pojma, ali bo to kolikor resna dirka, ali pa se bomo nekaj časa hecali, preden se bomo priložnostno raztegnili in se postavili vsak na svoje mesto. Vseeno sem zadevo vzel kolikor toliko resno ter naredil celo mini načrt prehrane pred in med kolesarjenjem, tako da bi bil name ponosen tudi Tim.

Vzdušje je bilo sproščeno, kot se spodobi za tako dirkanje. Nobene nervoze. Leteči štart za Primožem Gulinom, ki je opravil svoje kar z biciklom. No, na prvem spustu je bilo že jasno, da bo spredaj resno. Ko je na prvem klancu resno potegnil Nik Čemažar, k sreči nisem bil edini v že precejsmešno majhni grupi, ki je zatrobil v rog. Je pa res, da sem odpadel po desetih kilometrih najbolj temeljito, čeprav ne tudi sramotno, ampak še kar pokončno. Lenarta Noča sem včasih na vzponih šolal, a se očitno precej bolje stara, tako da se je počasi odpeljal, jaz pa sem bil po dobrih dvajsetih kilometrih obsojen na samostojno klatenje po pedalih sredi neznanih gozdov.

To je bilo to. Dvajset minut dirkanja. Samote sem sicer vajen in mi celo prija, vendar me običajno nihče ne priganja. Tokrat sem se moral kar naprej opominjati, da se pravzaprav tekmuje, in da se spodobi tako tudi voziti … eno bi bilo, če bi se že na štartu pridružil panoramsko navdahnjenim, nekaj drugega pa se je siliti v anšlis reprezentantoma v cestni in gorskokolesarski reprezentanci.

Že vnaprej gotovi poraz je treba prenesti pokončno, s stisnjenimi zobmi, ne pa lepo udobno pedalirati in potem nakladati, da je bil namen udeležbe rekreacija.

Vendar pa priznam, da je bilo na tako lepi trasi težko ostati nespameten in pod svobodnim soncem ob idealni temperatudi ignorirati razglede na Vipavsko dolino ter čez širne gozdove Trnovske planote, namesto golaža v koči in piva na okrepni postaji presenečenja pa stisniti po grlu presladek sirup z okusom tropskega sadja.

Nik Velikonja

Dvakrat na tleh. Tehnika, ne človek.

Bil sem toliko neresen, da sem se na okrepni postaji dejansko ustavil, a očitno dovolj resen, da mi niso natočili piva. V žepu sem imel najboljšo uvrstitev med bradači pa najboljšo med tistimi s kovinskimi bicikli … ampak prazna zračnica na 54. kilometru je poskrbela za zaplet. Na precej grobem terenu je nisem prebil, enostavno je spustila, takoj potem, ko sem pomislil tole: »Vse preštevilne defekte letošnje sezone z veseljem zamenjam za to, da ga ne bom imel danes.«

Spomnil sem se, da sem prejšnji večer pozabil kupiti bombico CO2. In sem vzel v roko najmanjšo pumpico na tržišču ter vajeno tlačil zrak v gumo, medtem ko so mimo prileteli trije projektili. Še sam ne vem kaj me je gnalo, da nisem obupal, ampak sem urno pospravil robo in se podal naprej, ne v upanju, da bom sploh koga ujel. Pa sem jih, vse tri, spet sem dirkal, in se odločil za taktično manj primerno, a dramaturško privlačnejšo različico spopada. Na ravnici pred spustom sem pritiskal ravno toliko, da sem držal razdaljo, kar tako, za zabavo, četudi me na koncu opereta.

In potem sem dobil drugi defekt. Seveda, ker sem prej hitel, in s tisto drkalico nisem dovolj napumpal, tako da je bil kačji ugriz samo vprašanje časa. Zgodil se je dvajset minut prehitro.

Dirkati ali ne dirkati?

Potem, ko sem imel vsega dovolj, in nisem gledal niti na števec, ter se pomotoma spustil 70 metrov v globino po najstrmejši cesti na planoti, me še vedno ni grizla izguba časa.

Za rezultat mi ne bi moglo biti bolj vseeno. Iz igre za kišto piva sem ob tako močni konkurenci tako ali tako izpadel že kakšnih petnajst let nazaj.

Nik Velikonja

Nekaj me je pa vseeno grizlo. Ko sem se smešno počasi, da ja ne bi še enkrat defektiral, peljal v cilj, sem si rekel: »Jebenti, striček, mar bi šel lagodno, fotografiral razglede na res odlični trasi in spil tisto pivo v pop-up bifeju sredi ničesar.« Doma sem pomislil še enkrat in se spomnil, da lahko to počnem kadarkoli – razen, da sredi ničesar ni bifeja. Na števcu je naložena sled, ki ji lahko sledim še enkrat. Sobota je bila pa dan za dirko. Družinsko čast je rešil oče, ki je v resni konkurenci na svoji prvi ebajkerski dirki s pametno vožnjo osvojil odlično tretje mesto.

Ekipi Deš Fleš čestitam za odlično prireditev, sploh v teh težkih časih. Imenitno je, da so povabili tudi e-kolesarje. Sam bi si sicer želel videti več gravel in manj gorskih koles, a počasi se bomo že naučili. Trasa je bila imenitna, makadam sicer zahteven, ampak taka je narava kamna v tistih koncih. Ni bilo skoraj neprevoznih odsekov, ki jih nekateri sicer radi vpletajo. Bila je to ljudska proga za vsakogar, kot je tudi prav. Poanta gravla ni v tem, da nujno trpimo, ampak da lahko potencialno uživamo. Bolje več kilometrov asfalta kot pa vmesni odseki, ki spominjajo na Petelinji greben v poletni izvedbi.

Na dan Goni Ponyja in na vikend Franje so na kup zbobnali 130 kolesark in kolesarjev. Tridnevna prireditev je odličen format, a žal se nama je mudilo domov, zato sva zamudila žur, ki se je menda zavlekel pozno v noč. Veseli me tudi, da pridejo dirkat fantje, ki obvladajo stvari in nas olupijo kot banane za malico že na prvem klancu. Tako je prav. Na vseh velikih gravlih dirkajo tudi profesionalci.

Rezultati (če slučajno koga zanima).

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.