Barjanska pivo in burger runda

Zakaj ne bi šla enkrat res počasi, res nedaleč in res na pivo? Morda še na nekaj, kar vsebuje meso? Vse to sva našla na ljubljanskem barjanskem dvorišču.

Neumnosti. To je tisto, kar si ljudje zapomnijo. Odgravlajte enkrat 200 kilometrov in začelo se bo govoriti, da vsak dan prevozite 200 kilometrov. Če bi imele govorice izključno občudujočo konotacijo, bi se lahko ob tem mimogrede prevzel, ampak občudovanje okolica se meša z očitkoma o norosti in preobilju časa. No, ko sva z Blažem nazadnje skupaj tolkla po pedalih pet ur – on pa še pol ure dlje –, sva se odločila, da greva naslednjič res na kratko. In počasno. In na nezdravo hrano.

Sem nosil rokavice?

Termin sva določila na hitro, zapletlo pa se je večer prej. Na spustu, ki ga znam na pamet, mi je na sproščeni vožnji uspelo zdrsniti po makadamu, tako da sem domov predčasno prišel s peskom pod kožo in odprtino na komolcu. Bila je sicer kratka, a je na široko zevala, tako da je podkožje veselo gledalo v svet, meni pa se je ob pogledu na ta krvavi del telesa nekoliko obračal želodec.

Zdravniška stroka je na podlagi fotomateriala ocenila, da bi bilo pametno obiskati urgenco in pozno zvečer se je tam izkazalo, da se moj prihod nikomur ni zdel nesmiseln. Rane sicer niso zašili, češ da bi bilo škoda morebitne ostanke peska zapreti in tvegati neprijetnosti ob celjenju. So mi pa rano polili in mi globoko vanjo strokovno – in nič nežno – vtrli razkužilo, ki bi moralo biti prepovedano z ženevsko konvencijo.

Taka srečanja s tlemi so koristna, zato da človek ne postane preveč pameten, poleg tega je dobro od časa do časa obnoviti občutke, ki so za profesionalce nekaj običajnega, vsekakor pa ne nekaj, zaradi česar bi scagali in odšli domov. Ne. Najprej se celo noč ne spi. In potem se gre naslednji dan na kolo.

In ne, ko sem padel, nisem nosil rokavic.

Sredi poletja se dobiva ob pol treh

Skratka, niti na izletu do prve – in bržkone edine resne – barjanske hamburgerije nisem mogel uživati brez trpljenja. Veselilo me je, da me Blaž ni nadlegoval z vprašanji, ali sem prepričan, da bom res šel kljub posledicam padca. To sploh ni bilo vprašanje. Bi pa to vprašal vsak, ki ni kolesar.

Da je bila mera polna, je pritisnila strašna vročina. Človeka pa od nikogar … tako je, če se dobiš »tam na Dolgem mostu, kot zadnjič«, namesto – kot normalni ljudje – v senci kavarniškega letnega vrta. Drug drugega sva čakala vsak na svoji strani blagega ovinka, ravno toliko vsaksebi, da se nisva našla, dokler si nisva telefonirala.

Potem je kar šlo, če izključim pripeko. In dejstvo, da se po makadamu ni prijetno voziti z luknjo v dlani na točno tistem mestu, ki se naslanja na krmilo, ko ga držite za ročke. Pekočemu občutku se je čez čas pridružila še bolečina zaradi udarca v komolec. Leva roka pa je bolela zaradi cepljenja proti tetanusu.

Brez klancev

Izbral sem kar simpatično pot, polno barjanskih atrakcij, ki resnici na ljubo niso ravno atraktivne, so pa lepe. Ob železnici do Vnanjih Goric in potem po prijetno razdrapanem kolovozu do Podplešivice. V Bevke pa po obronkih osamelca Kostanjevica. Še lepše bi bilo zaviti po ozki poti skozi gozd in naravni rezervat Mali plac, kjer je še ohranjeno šotišče a je v tem času tam toliko mrčesa, da postanek sploh ni vzdržen. No, pot po obronkih pa ni kaj prida, kolovoz je povsem zaraščen.

 

Kaj je šota?

Šotišče nastane z odmiranjem rastlinja, ki zaradi pomanjkanja kisika ne zgnije, ampak se material kopiči, lahko več metrov visoko. Šotišča so bila razširjena po vsem Ljubljanskem barju. Še do sredine 19. stoletja je bilo šote kolikor je kdo hotel, a v nekaj desetletjih je tako rekoč izginila. Zakaj?
Barjani so na slabi zemlji tolkli revščino, zaslužek pa se je ponudil z rezanjem šote, ki so jo prodajali za kurivo. Sčasoma je to postala industrija. S šoto se je ogrevala Ljubljana, poganjala je tudi tovarne in parne lokomotive. Izračunali so, da bi lahko šoto izkoriščali stoletja, a niso predvideli, da šota, ko enkrat odrežejo zgornjo plast, sprhni. Veselja je bilo konec že na začetku 20. stoletja.

Števci danes k skupni višinski razliki prištevajo vsak robnik in tako bodo na tej trasi namerili okoli 70 metrov vzpona. Ampak v resnici je trasa ravna kot palačinka. Nekaj vzpona je samo v Bevkah. Deset metrov.

Dve strugi Ljubljanice

Zdaj sva se spustila tik ob Ljubljanico. Pozimi in ob deževju je bolje prej zaviti levo, v tem primeru se ves čas vozimo po cesti, a smo prikrajšani za pristen stik z reko.

Če si zaželite tovrstne romantike, morate računati z nekaj sto metri poskakovanja po komaj vidnem kolovozu, ki pripelje na morda najzanimivejši del poti – ob staro strugo Ljubljanice, ki se jo prav lepo vidi levo od ceste.

Še pred kratkim sem bil prepričan, da so imeli prste vmes Rimljani. Nekoč naj bi Ljubljanica tekla po tej – zdaj stari strugi –, a naj bi jo prestavili bliže podpeškemu kamnolomu, od koder so kamen tovorili v Emono. To razlago še vedno omenjajo tudi strokovnjaki, vendar pa naj bi bilo bolj verjetno, da je stara struga ostanek nekega pritoka pred regulacijo reke. Če to slučajno koga zanima, si lahko prebere tukaj.

Moderna podpeška kulinarika

Cesta je ob stari strugi speglana, malo je treba paziti samo v podvozu pod železnico, ki je pogosto zalit, potem pa na lepem pademo na glavno cesto Notranje Gorice–Podpeč. Če se pripeljem po makadamu, tam vedno znova doživim prometni šok. Po ravni cesti je pač mogoče voziti tudi 200 kilometrov na uro in zakaj potem ne bi šli vsaj toliko, kot se sme na avtocesti?

Ampak ta pot je bila obvezna, če sva hotela tja, kamor sva bila namenjena. H Grebencu, kot se reče po domače. Nekoč je bila to furmanska postojanka, pozneje pa simpatična vaška beznica, dokler ni postala pred dvema letoma nekaj takšnega, kar bi sicer pričakovali v Ljubljani, kjer so bili najprej burgerji, zdaj so pa pice z drožmi.

Mimo sem se verjetno peljal vsaj stokrat, a nikoli vstopil. Za kolesarje je malo zoprno, ker nimaš kje pustiti bicikla, kar pa smo rešili z dobro voljo: svoja Italijana sva odnesla skozi gostilno na vrt, kjer pa vzlic vročini ni bilo vzdržno, tako da sva se umaknila pod klimo in imela priložnost nadzirati kuharja.

Ko gre za gostinstvo, sem skrajno previden v svojih pričakovanjih, ampak burger s špansko chorizo in še moško porcijo krompirja zraven lahko brez težav ocenim z odlično. Lepo ga je dopolnjeval Žerouc, lahak pale ale, ki je bil idealen za te zahtevne vremenske razmere. Varijo ga v pivovarni Crazy Duck, ki si jo je skupaj z Milošem Čadežom izmislil Anže Račič, tisti, ki je uspešno prevozil Dirko okoli Slovenije.

Na kolo z razlogom, ki presega kolesarjenje samo

Načrtoval sem še nekaj zank na vzhodnem delu barja, ampak ta plan sva zavrgla in se vrnila domov po najbližji poti. V Podpeči sva zavila ob levi breg Ljubljanice in ko sva ga zapustila, naju je pozdravil prizor, ki smo ga vajeni s Toura. Tam je bil časa za rubriko: »Matej, ali si vedel?« Kaj? »Kam se obrnejo sončnice, če ni sonca?« Ne vem. »Druga k drugi!« Sliši se logično. In neverjetno.

Potem pa okoli Dobčenice po nekaj sto metrih enoslednice, posejane s koreninami, čez preozek mostič, ki ima ograjo le na eni strani, in čez lužo, v kateri sem krstil popolnoma nove čevlje. Pa nazaj na Dolgi most.

Kot sem napisal in rekel že večkrat … najlepše je kolesariti počasi! In z razlogom, ki presega samo kolesarjenje. Tokrat ni bilo nobene krone in pokala. Če bi bila, bi me bilo sram. Kdo bi nama pa še verjel, da se znava voziti počasi?

 

Trasa: LjubljanaVnanje GoricePodplešivicaBevkePodpečLjubljana
Razdalja: 42 km
Višinska razlika: 0 m
STRAVA

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik?Ustvari račun.